Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, če delodajalec ne dokaže odpovednega razloga ali če postopka odpovedi ne izpelje tako, kot to predpisuje ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo med drugim delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.8.2004, ker je ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi brez razloga in ne da bi mu omogočila zagovor, razsodilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sodbe 17.10.2004, da je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico delovno dobo za čas od 24.8.2004 do 17.10.2004, mu obračunati in izplačati plače za čas od 1.8.2004 do 17.10.2004, mu plačati regres za letni dopust za leto 2004 z zakonitimi zamudnimi obrestmi, mu plačati odškodnino v znesku 400.000,00 SIT in mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje sklenilo pa je, da se dopusti revizija glede odškodnine.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi bila podpisana pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama pravni temelj, ki bi omogočal vse nadaljnje „procesuiranje“. Tako naziranje bi pripeljalo do zavrženja tožbe ali pa ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, da je tožnik do spora že izkoristil redni letni dopust. Zato je z dela izostal neupravičeno, s tem pa je toženi stranki onemogočil pravilno vročitev vabila na zagovor. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pa pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Zato izpodbijane sodbe glede take revizijske graje ni mogoče preizkušati (izkoriščen letni dopust, neupravičen izostanek z dela, onemogočanje pravilne vročitve).

Revident je formalno uveljavljal revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, z očitkom, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer ni povedal, v čem naj bi to vplivalo na izpodbijano sodbo. Poleg tega pa je spregledal, da so v sporni zadevi za odločitev pomembne samo tri dejanske ugotovitve. Da tožena stranka tožniku ni dokazala očitane kršitve (ni pravne osnove za izredno odpoved), da je kršila postopek, ki ga ZDR predpisuje pri izredni odpovedi (tožniku ni omogočila zagovora) in da je odnos med pravdnima strankama takšen, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Glede teh razlogov je sodišče svojo sodbo izčrpno obrazložilo in zato ni prišlo do situacije, ko je zaradi pomanjkljivega navajanja razlogov ne bi bilo mogoče preizkusiti. Šele v tem primeru bi bilo mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je revizijsko sodišče ne ugotavlja.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002) je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta naklepoma ali iz velike malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon tudi določa v drugem odstavku 110. člena, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, to pa pod pogojem iz prvega odstavka 110. člena ZDR, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR). Pogodbo o zaposlitvi pa je možno izredno odpovedati tudi ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 110. člena ZDR).

Če ni odpovednega razloga oziroma ga delodajalec ne dokaže, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti zakonita. Prav tako ne, če delodajalec odpovedi ne izpelje tako, kot to predpisuje ZDR. Ker je nižje sodišče ugotovilo, da tožena stranka odpovednega razloga ni dokazala in da ni omogočila tožniku zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je pravilna odločitev, da je bila izredna odpoved delovnega razmerja tožniku nezakonita. Na to ne more vplivati niti vprašanje podpisa ustrezne pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, ki bi ga morala tožniku zagotoviti tožena stranka (ugotovitev je, da po 2.8.2004 tožniku v podpis ni bila ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi), niti vprašanje izrabe letnega dopusta niti zatrjevanje (ugotovitev je, da je tožena stranka imela planiran za čas od 1.8.2004 do 16.8.2004 kolektivni dopust), da je tožnik onemogočil pravilno vročitev vabila na zagovor (ugotovitev je, da je tožnik vabilo na zagovor, ki naj bi bil 10.8.2004, prejel šele 12.8.2004), pri tem pa so vse navedbe revizije usmerjene samo v ugotavljanje dejanskega stanja.

Ker tožena stranka izpodbijane sodbe ni izpodbijala v zvezi z uporabo določb 118. člena ZDR, revizijsko sodišče v tem delu ni preizkušalo uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.