Jedro

Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru finančna in izravnalna pogodba, FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 490-5/2012-3 z dne 21. 3. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenskega državnega holdinga, d. d. (stranka z interesom) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor št. 301-8/93/172 (7300) z dne

26. 9. 2012 ter zavrnila tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, navedenih v 2. točki izreka navedene odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo iz razlogov po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Glede uporabe navedene določbe ZDen v zvezi s Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju Finančna in izravnalna pogodba, skrajšano FIP) in na njeni podlagi sprejetimi predpisi se opira na stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. 3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem ( v nadaljevanju UVEG ) in Zakon o prijavi škode, ki ju je Republika Avstrija sprejela na podlagi FIP, uporabljata pri ugotavljanju obstoja pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Zakonodajalec je imel namen z ZDen popraviti tiste krivice, ki do njegove uveljavitve niso bile odpravljene na podlagi mednarodnih sporazumov, ki jih je Jugoslavija sklepala z drugimi državami. Meni, da to smiselno izhaja tudi iz 44. točke odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 z dne 8. 10. 2003. Četudi bi FIP in prej navedena avstrijska zakona šteli za relevantna pri ugotavljanju okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen, pa meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ko je štelo, da so imeli pravico do odškodnine tudi tisti, ki je zaradi premoženjskega cenzusa niso mogli uveljavljati. Da je bistvena možnost uveljavljanja odškodnine od tuje države, po njenem mnenju izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 in Up-584/05 kakor tudi iz besedila 2. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju novela ZDen-B).

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, stranka z interesom pa predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Z odločbo tožene stranke, ki je predmet izpodbijanja v obravnavanem upravnem sporu, je bila namreč odpravljena prvostopenjska odločba o denacionalizaciji, s katero je bila upravičenki priznana odškodnina v obveznicah SOD v znesku 797.875,35 DEM (407.953,45 EUR).

7. Do materialnopravnih vprašanj pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, ki jih v reviziji uveljavlja revidentka, se je Vrhovno sodišče opredelilo že v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 ter nato še v sodbah X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015, X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015, X Ips 86/2013 z dne 3. 6. 2015, X Ips 94/2013 z dne 3. 6. 2015. 8. Stališče, da je tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti), pri sklenitvi katerega Jugoslavija ni sodelovala, treba šteti za akt, na podlagi katerega so imele določene osebe pravico dobiti ali zahtevati premoženje od tuje države, ter da je zato lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, je Vrhovno sodišče utemeljilo v 16. do 20. točki sodbe X Ips 85/2013. Navedlo je, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen kot akte, na podlagi katerih upravni organ ugotavlja, ali je določena oseba imela pravico pridobiti odškodnino od tuje države, predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane (npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o oškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji).

9. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v 2. svetovni vojni (tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, v nadaljevanju ADP, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji; Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bili zavezani plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum). S temi pogodbami se je realiziralo načelo mednarodnega javnega prava, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča so navedeni mednarodni akti zgolj generično in primeroma navedeni, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba (da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena kot upravičenka do denacionalizacije) upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje. Ključen za presojo je prvi stavek navedene določbe, ki po presoji Vrhovnega sodišča v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen: „če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države“. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDEN pa je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji, da ti to upoštevajo po uradni dolžnosti.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe drugega odstavka 10. člena ZDen zato ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija (DFJ, FLRJ ali SFRJ) ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.

12. Takšno je bilo tudi stališče dosedanje upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba), po kateri uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države, in sicer v sodbi U 1846/96 z dne 10. 3. 1999, ki jo je (v razširjenem senatu kot drugostopenjsko sodišče) potrdilo s sodbo II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000. V sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 pa je Vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen.

13. Revizijsko stališče, da sta za odločanje o morebitnem obstoju pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen pomembna le ADP in Pogodba o določenih premoženjskopravnih vprašanjih, ki sta jo sklenili Republika Avstrija in SFRJ, glede na navedeno ni utemeljeno. Revidentka zmotno meni, da je podlago za njeno stališče mogoče najti v 44. točki odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02, saj se ta nanaša le na razlago pravno odločilnih okoliščin v zvezi s pravicami iz ADP, kar pa ne izključuje drugih pravnih virov, ki so po prej navedenem zajeti z drugim odstavkom 10. člena ZDen.

14. Za revidentko je sporna še presoja sodišča prve stopnje, da je njen oče imel pravico do odškodnine, čeprav je zaradi premoženjskega cenzusa ni mogel uveljavljati. Tudi s tem povezana pravna vprašanja so že bila predmet revizijske presoje. Vrhovno sodišče je v 34. do 43. točki sodbe X Ips 85/2013 pojasnilo, kdaj se šteje, da je bila podana pravica dobiti odškodnino od tuje države.

15. V zvezi s tem je treba uvodoma poudariti, da namen ZDen ni bil samo v popravi krivic osebam, ki jim je bilo podržavljeno premoženje zlasti po II. svetovni vojni, temveč je bila denacionalizacija (oziroma je še) gospodarsko politični ukrep, kot sestavni del splošne privatizacije takratne družbene lastnine, in je tako po svoji naravi poseben ukrep, katerega politični del je tudi v popravi krivic, ki jih je takratna država storila lastnikom zasebnega premoženja med in po II. svetovni vojni. Denacionalizacije tako ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah, ki so morale med drugim upoštevati načelo, da se z denacionalizacijo ne povzročajo nove krivice in da sta obseg in višina odškodnin pogojena s splošnimi družbenoekonomskimi zmožnostmi države ter da se denacionalizacija v svojem restitucijskem delu izvede predvsem iz sredstev družbene lastnine in ne v breme davkoplačevalcev.

16. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je sodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča Up-142/00, Up-7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS U 1846/99, II Up 35/99). Za izločitev iz vračanja premoženja po ZDen zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino od tuje države in niti ni pomembno, ali jo je dejansko dobil (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 428/2004).

17. ZDen tudi ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev je zakonodajalec uzakonil z ZDen v polju proste presoje in pri tem ni ravnal ne arbitrarno in ne v nasprotju z načeli socialne pravičnosti (sklepi Ustavnega sodišča Up-142/00, Up-7/01, Up-584/05). V že omenjeni zadevi Vrhovnega sodišča U 1846/96 je bila tako na podlagi UVEG (in Zakona o prijavi škode) „razlaščencema“ (glede na podatke v sodbi) izplačana odškodnina, ki je predstavljala samo 3 % vrednosti „razlaščenega“ premoženja. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi presodilo, da tudi v takem primeru obstaja podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, in to kljub temu, da se je odškodnina (po UVEG) nanašala samo na premično premoženje, nacionalizirano pa je bilo tudi nepremično premoženje.

18. Prav tako ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja, višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje ter pogoje za pridobitev odškodnine.

19. Morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Po presoji revizijskega sodišča namreč upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih. To bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen.

20. Plačilo „preostale škode“ v denacionalizacijskem postopku (ki je tuja odškodnina ni zajela po višini ali ker ni upoštevala vseh kategorij podržavljenega premoženja) bi pomenilo, da je treba vračati celotno nastalo škodo, kar tudi ni bil namen ZDen in kar bi tudi nasprotovalo dosedanji sodni praksi (npr. sklepu Ustavnega sodišča Up-584/05). Glede na navedeno je neutemeljen revizijski ugovor, da Zakon o prijavi škode in UVEG, ki ju je sprejela Avstrija, ne zajemata enake vrste premoženja, kot jo v tej denacionalizacijski zahtevi uveljavlja tožnica.

21. Po mnenju Vrhovnega sodišča tudi premoženjski prag (48.000 ATS oziroma 72.000 ATS letnih prihodkov, kar je bilo določeno z izvedbenimi predpisi - UVEG in Zakonom o prijavi škode), ki je osebam, ki so ga prekoračile, odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP, ni odločilen za (ne)uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen.

22. Krog upravičencev do odškodnine je v FIP (Priloga 1) natančno določen. FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel. Upravičenec ne more zahtevati niti izplačila razlike med že prejeto odškodnino in odškodnino, kakršne bi bil potencialno deležen po ZDen, saj ta zakon ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (glej sklep Ustavnega sodišča Up-584/05).

23. Glede na ta izhodišča, potrjena tudi z odločitvami Ustavnega sodišča, bi bila kakršnakoli razlikovanja med osebami, ki odškodnine od tuje države niso dobile (če sploh niso zaprosile zanjo, če so presegale dohodkovni cenzus, če so zamudile rok za prijavo škode itd.), po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in ustavno pravico enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

24. Upoštevanje dohodkovnega cenzusa (v primerih, ki se nanašajo na FIP) pri uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen na način, da osebe, ki so presegale ta cenzus in dejansko niso mogle uveljavljati pravice do odškodnine od tuje države za v Sloveniji podržavljeno premoženje, na podlagi navedene določbe ZDen ne bi bile izključene iz denacionalizacije, bi povzročilo nemogočo situacijo, saj bi bili premožnejši „razlaščenci“ (ki so cenzus presegali) upravičeni do denacionalizacije, ostali upravičenci po FIP pa ne. Zato je stališče Vrhovnega sodišča, da je glede na dosedanjo sodno prakso doslednejše, da se osebam, ki so sodile v krog upravičencev do odškodnine po FIP, vendar jim odškodnina zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa ni bila izplačana ali je niso niti zahtevale, ne prizna upravičenje do denacionalizacije.

25. Na drugačno presojo drugega odstavka 10. člena ZDen ne more vplivati niti besedilo 2. točke prvega odstavka 23. člena novele ZDen-B, ki ureja pogoje za obnovo postopka v že pravnomočno končanih zadevah. Dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 10. člena ZDen uporabil besedno zvezo „pravico dobiti odškodnino“, v navedeni točki pa je namesto „dobiti“ uporabljena beseda „zahtevati“, glede na povedano v 15. do 24. točki te obrazložitve, ni pravno pomembno.

26. Revidentka zmotno meni, da bi bilo pri odločanju v tej zadevi treba upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 24. 6. 2011. To potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, Vrhovno sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker - kot je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo - pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02 - glej tudi 14. točko obrazložitve te sodbe), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

27. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zato revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (86. člen ZUS-1).