Jedro

V predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka mora pristojni organ med drugim ugotoviti, ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8. 10. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila revidentov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 17. 2. 2000, s katero je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Krško z dne 22. 4. 1996 (s katero je bil revidentu priznan status mirnodobnega vojaškega invalida V. stopnje s 70 % invalidnostjo) in odločila, da se mu ne priznajo navedeni status in z njim povezane pravice. Tožena stranka je glede dokazov, ki jih je revident priložil predlogu za obnovo postopka, štela, da gre pri večini od njih za listine, ki jih je organ že presojal v prejšnjem postopku, in jih ni mogoče šteti kot nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00, 52/02), glede novo predloženih dokazov pa je presodila, da ti niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve od tiste, ki je bila sprejeta v odločbi tožene stranke z dne 17. 2. 2000. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, razen v delu, ko je vsebinsko presojala predložene nove dokaze, čeprav so bili v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP podani pogoji za zavrženje revidentovega predloga za obnovo postopka, ne pa za njegovo zavrnitev. Vendar je presodilo, da takšna odločitev ni bila v škodo revidenta, saj je tožena stranka storila več, kot bi bila po zakonu dolžna.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) navaja, da si je v času služenja vojaškega roka poškodoval glavo kot gojenec Oficirske šole JLA, ter da hude posledice te poškodbe že dalj časa vplivajo na njegovo zdravje. Nadalje opisuje okoliščine (invalid I. kategorije od leta 1993 dalje, zdravstvene in psihične težave, slabe družinske in socialne razmere), zaradi katerih brez svoje krivde ni mogel že v prejšnjem postopku predložiti dokazil, ki jih je priložil predlogu za obnovo postopka.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji (prej pritožbi) ne navaja nobenega revizijskega (prej pritožbenega) razloga, po vsebini uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja). Zaradi navedenega se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ni opredeljevalo.

9. Vrhovno sodišče je tako po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi, in ugotovilo, da izpodbijana sodba s to kršitvijo ni obremenjena.

10. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je revident v predlogu za obnovo postopka za priznanje statusa in pravic mirnodobnega vojnega invalida verjetno izkazal okoliščino (obstoj obnovitvenega razloga), na katero je oprl svoj predlog, kar predstavlja eno od procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje tega predloga (prvi odstavek 267. člena ZUP - prva faza odločanja o predlogu za obnovo postopka, t.im. predhodni preizkus predloga).

11. Revident je v predlogu za obnovo postopka uveljavljal razlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (nova dejstva in novi dokazi). Navedeni obnovitveni razlog je podan, kadar sta novo dejstvo in nov dokaz taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Po določbi drugega odstavka 261. člena ZUP pa mora stranka v predlogu za obnovo postopka glede tega obnovitvenega razloga tudi izkazati, da v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.

12. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi uveljavljani obnovitveni razlog ni verjetno izkazan.

13. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je revident predlogu za obnovo postopka priložil dokaze (zdravniški izvid z dne 13. 7. 1992, potrdilo dr. I. z dne 10. 9. 1998, zdravniško mnenje dr. M. z dne 16. 10. 1996 in poročilo z dne 24. 7. 1995, izjavo S.T., dopis Krajevne organizacije ZZB NOV, dopis dr. S. z dne 1. 10. 1992, vojaško knjižico in napotnico za pregled), ki so bili že znani in uporabljeni v prejšnjem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dokazi, ki so že bili obravnavani v upravnem postopku, niso novi dokazi v smislu 1. točke 260. člena ZUP (takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v več sodbah: U 1469/94 z dne 8. 5. 1997, VIII Ips 39/96 z dne 10. 12. 1996, X Ips 1360/2005 z dne 19. 6. 2008). Sodišče prve stopnje pa je revidentu tudi pravilno pojasnilo, da novi dokazi tudi niso listine - kopije sodb in dopisov, ki predstavljajo formalne akte odločitev sodišč in druge vloge strank v upravnem in sodnem postopku, ki je tekel v zvezi z isto upravno zadevo, na katero se nanaša predlog.

14. V upravnem postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je revident predlogu za obnovo postopka priložil tudi tri listine, in sicer izjavo štirih bivših uslužbencev železniške postaje A. in šefa te železniške postaje z dne 7. 3. 2000, izsek iz Mednarodne klasifikacije bolezni (9. revizija 1975); podčrtana številka 310 - posebne nepsihotične motnje po organskih možganskih poškodbah, ki pa nista bili uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz datuma, navedenega na navedenih listinah, pa izhaja, da gre za listini, ki sta obstajali v času odločanja tožene stranke, ter izvid Splošne bolnišnice G. z dne 8. 7. 2003, ki ga je revident pridobil po koncu prejšnjega upravnega postopka. Glede slednjega dokaza (ki je za razliko od prejšnjih dveh dokazov nastal po koncu prejšnjega upravnega postopka) je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je navedeni dokaz, izkazoval takratno tožnikovo zdravstveno stanje, ne pa stanja v času odločanja tožene stranke v prejšnjem postopku, zaradi česar tudi tega dokaza ni mogoče šteti kot nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

15. Stališče sodišča prve stopnje pa je pravilno tudi glede presoje drugih dveh novih dokazov, saj bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča revident moral glede teh dveh dokazov že v predlogu za obnovo postopka (vsaj) verjetno izkazati, da jih ni mogel brez svoje krivde predložiti v prejšnjem postopku (drugi odstavek 261. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP), česar pa ni storil niti ni takšnih okoliščin zatrjeval. 16. Glede na takšno stanje zadeve je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da se je tožena stranka po nepotrebnem opredeljevala do tega, ali so predloženi dokazi taki, da bi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bili znani in uporabljeni v prejšnjem postopku, in bi morala revidentov predlog za obnovo postopka zavreči že ob preizkusu procesnih predpostavk za njegovo obravnavanje. Ker pa bi imelo zavrženje predloga za obnovo postopka za revidenta enake posledice kot je bila zavrnitev tega predloga, se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da takšna odločitev tožene stranke ni bila v revidentovo škodo.

17. Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.