Jedro

S tem, ko je uvoznik v uvozni carinski deklaraciji za uporabnika uveljavljal ugodnost pogojne oprostitve carine ob izpolnitvi obveznosti izvoza po 50. čl. CZ, je prevzel tveganje za primer neizpolnitve te obveznosti in je carinski zavezanec (24. člen CZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice ... št... z dne 28.12.1993, s katero je ta naložila tožeči stranki plačilo carine in posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve v skupnem znesku 86.230,00 SIT zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza po uvozni carinski deklaraciji št... z dne 23.01.1992 Carinske izpostave ... V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka po navedeni carinski deklaraciji z uporabo ugodnosti 50. člena Carinskega zakona (CZ) uvozila za uporabnika blaga ... 250 m elastike, 133 m2 tkanin in 1760 parov podplatov v skupni vrednosti 6.851.657 ITL. Uvozni carinski deklaraciji je bila priložena izjava uporabnika blaga, da bo uvoženo blago v celoti uporabil za proizvodnjo blaga za izvoz, ki bo najmanj za 50 % večje vrednosti kot uvoženo blago in bo izvoženo najpozneje v roku enega leta. Ugotovitev carinarnice, da izvoz ni bil realiziran, temelji na predpisani evidenci po 5. odstavku 50. člena CZ, pa tudi pritožba tega ne izpodbija. Ker je v uvozni carinski deklaraciji kot carinski zavezanec vpisana tožeča stranka (pa tudi ostale listine v deklaraciji se glasijo nanjo), so neupoštevne pritožbene navedbe, da so se koristi iz ugodnosti po 50. člena CZ dejansko nanašale na uporabnika, ki se je z izjavo obvezal blago izvoziti (2. odstavek 50. člena in 24. člen CZ). Prav tako na odločitev ne vplivajo razlogi, ki so tožečo stranko vodili k uvoznemu poslu. S tem ko je uveljavljala ugodnost iz 50. člena CZ, je prevzela določeno tveganje, saj je le od uporabnika odvisno, ali bo res izpolnil obveznost izvoza. To tveganje je del medsebojnih razmerij carinskega zavezanca in uporabnika, ki pa niso stvar carinskega postopka in na odločitev o plačilu carine ne vplivajo.

V tožbi tožeča stranka navaja, da se je proti prvostopni odločbi pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, saj je menila, da je ne more zadeti obveznost plačila dajatev za blago, katero uporablja, z njim razpolaga in pridobiva koristi uporabnik. Poleg tega ne more vplivati na izpolnitev obveznosti izvoza, niti je ne more sama izpolniti.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 24. člen CZ. Tožeča stranka meni, da so s tem kršene njene koristi in da je izpodbijana odločba nezakonita. Pri konkretnem uvozu je namreč nastopala le kot posrednik, tako da je sicer za uporabnika uvozila repromaterial, iz katerega naj bi izdelal obutev ter jo izvozil v rokih in pogojih po CZ, vendar je uporabniku predala repromaterial in ga poučila o obveznostih, sam pa je tudi izpolnil izjavo po 50. členu CZ. Od uporabnika ni mogoče izterjati carinskih dajatev, ker je v stečaju. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter obveznosti naloži dejanskemu in pravemu uporabniku in jih tudi poskusi od njega izterjati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Trditve tožeče stranke, da je v konkretnem uvoznem poslu nastopala le kot posrednik za uporabnika in da zato v carinskem postopku ni zavezanec, so po dejanskem in pravnem stanju v tej zadevi neutemeljene. Listine v poslanih upravnih spisih potrjujejo ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je v uvozni carinski deklaraciji vpisana kot zavezanec. Po določbi 24. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ, št.10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) je carinski zavezanec med drugim tudi oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Glede na navedeno tožena stranka pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka carinski zavezanec. S tem ko je za uporabnika uveljavljala ugodnost pogojne oprostitve carine ob izpolnitvi obveznosti izvoza po 50. členu CZ, je prevzela tveganje, saj, tako kot ugotavlja že tožena stranka, ni mogla zanesljivo vedeti, ali bo uporabnik uvoženega blaga realiziral tudi obveznost izvoza blaga. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je to tveganje del medsebojnih razmerij uvoznika in uporabnika, ne pa razmerje med carinskimi organi in carinskim zavezancem. Zato ugovor tožeče stranke, da je v uvoznem poslu nastopala le kot posrednik za uporabnika, ki je sedaj v stečaju, na samo odločitev v tej zadevi ne more vplivati in tega ugovora tudi v upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati.

Na podlagi obrazloženega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). CZ in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).