Jedro

Določilo 376. čl. OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Tako bo glavnica lahko znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. čl. OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. čl. OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč v kontekstu uporabe 376. člena OZ ne najde razloga za različno obravnavanje upnikov denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti.

Ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času dolgoletnega sodnega postopka zaradi uporabe 376. člena OZ v breme tožnikov. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja niti penalnega pomena.

Smisel prepovedi ultra alterum tantum je v odpravi nesorazmernosti med penalno funkcijo zamudnih obresti in učinkom, ki ga ta funkcija zasleduje, to je v siljenju dolžnika k izpolnitvi denarnega dolga (prim. 9. točko obrazložitve Odločbe USRS). Poleg tega je to pravilo eno od varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom (18. točka obrazložitve Odločbe USRS). Če bi revalorizacijskemu delu zamudnih obresti, izraženem v obliki stopnje rasti cen na drobno ali kasneje s TOM, pripisali v kontekstu 376. člena OZ pomen obresti, pa bi se to pravilo po razumevanju pritožbenega sodišča sprevrglo v svoje nasprotje. Pravilo o prepovedi ultra alterum tantum bi na ta način namreč služilo vzpostavitvi nepravičnega položaja upnika v razmerju do dolžnika v obdobju inflacije.

Izrek

1. Pritožba tožečih strank proti zavrnilnemu delu sodbe se zavrne in se ta del izpodbijane sodbe potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v določljivem obrestnem dajatvenem delu spremeni tako, da mora tožena stranka plačati vsakemu tožniku še po 81.975,99 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

3. Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se potrdi nespremenjeni dajatveni del izpodbijane sodbe.

4.Tožnika morata toženi stranki plačati vsak po 169,12 EUR za stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

5. Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da vsakemu tožniku plača po 484.071,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 1990 do plačila. Tožbeni zahtevek na plačilo razlike do 3.787.357,00 SIT in pripadajoče obresti je zavrnilo.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani zavrnilni del spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

4. Tožena stranka izpodbija dajatveni del izpodbijane sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani dajatveni del sodišče sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim trditvam tožene stranke o zastaranju.

7. Iz neizpodbijanih trditev tožeče stranke (in podatkov spisa - odločba tožene stranke z dne 18. 9. 1987, v prilogi A 21) izhaja, da je tožena stranka sporni izum, zavarovan s patentom, obravnavala kot tehnično izboljšavo (4. točka citirane odločbe). Iz 2. odstavka 53. člena Pravilnika o inventivni dejavnosti in nadomestilih za inventivnost ter drugih oblik ustvarjalnosti pri delu z dne 25. 6. 1986, ki je bil sprejet na referendumu, (v nadaljevanju Pravilnik; v prilogi C 1) smiselno izhaja, da gre izumitelju nadomestilo za izum šele, ko je za izum podeljen patent. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je pravni prednik tožnikov pridobil pravico terjati nadomestilo za uporabo spornega izuma, zavarovanega s patentom, šele s podelitvijo patenta 25. 7. 1988. Do vložitve tožbe 3. 12. 1990 splošni zastaralni rok (371. člen ZOR) tako še ni iztekel. Pritožbeno sodišče opozarja, da je tožeča stranka po neizpodbijanih trditvah po podelitvi patenta 25. 7. 1988 obnovila postopek za odmeno za izkoriščanje patenta, a je tožena stranka zahtevek zavrnila z obrazložitvijo, da ji izkoriščanje ne prinaša gospodarskih koristi (prim. sklep Komisije za ocenitev gospodarske koristi enosteberskih dvigal z dne 11. 9. 1989, v prilogi A 29). Takšen potek postopka, h kateremu je prizadete zavezoval Pravilnik, kaže, da je med pravnim prednikom tožnikov in toženo stranko vse do 11. 9. 1989 potekalo sporazumevanje o višini nadomestila za sicer dovoljeno (1. odstavek 152. člena ZVITIZR) izkoriščanje patenta. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za presojo pravočasnosti uveljavljanja zahtevka na plačilo nadomestila ne prihaja v poštev 121. člen ZVITIZR. V obravnavanem primeru namreč ne gre za kršitev pravice do patenta (prim. 1. odstavek 152. člena ZVITIZR), temveč za postopek o določitvi plačila - nadomestila za izkoriščanje izuma, zavarovanega s patentom (3. odstavek 152. člena ZVITIZR).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu argumentu tožeče stranke, da Pravilnik kot samoupravni splošni akt v načelu ne sme imeti retroaktivnega učinka. Vendar to ne pomeni, da noben samoupravni splošni akt nikoli ni smel imeti retroaktivnega učinka. V prid temu stališču je dejstvo, da je teorija izoblikovala pogoje, pod katerimi je prišel takšen učinek samoupravnega splošnega akta v poštev. Ti pogoji so bili: (1) da to dopušča narava odnosov, ki se ureja; (2) da morajo taki splošni akti dejansko ne le formalno temeljiti na samoupravno izraženi volji tistih, ki jih akt zavezuje oziroma obremenjuje; (3) da takšen akt ne more v nobenem primeru posegati v pravice tretjih; in (4) da se s takšnim aktom ne morejo odvzeti ali zmanjšati že pridobljene pravice (dr. Janez Šinkovec, Samoupravno odločanje, Ljubljana 1983, stran 60). Ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da so ti pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni, se pridružuje presoji prvostopenjskega sodišča, ki je uporabilo Pravilnik tudi za izračun nadomestila za dvigala, izdelana in prodana pred uveljavitvijo Pravilnika.

9. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da v obravnavanem primeru ne gre za kršitev patenta, ker 1. odstavek 152. člena ZVITIZR takšno presojo izrecno izključuje. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ni mogoče utemeljiti odškodninske podlage tožbenega zahtevka. Izkoriščanje spornega izuma namreč ni bilo protipravno ravnanje, ker je protipravnost izrecno izključeval 1. odstavek 152. člena ZVITIZR. Tožeča stranka pa razen odškodninskega principa ni ponudila nobene druge osnove za izračun spornega nadomestila. Tožeča stranka tako po razumevanju pritožbenega sodišča ni ponudila nobenega prepričljivega argumenta v prid stališču, da bi ji uporaba Pravilnika škodljivo posegla v pridobljene pravice do nadomestila za izkoriščanje izuma (in ne do odškodnine zaradi kršitve patenta). Pritožbeno sodišče je pri zavrnitvi argumenta o prepovedi retroaktivne uporabe Pravilnika, sprejetega na referendumu, upoštevalo še naslednje določbe materialnega prava, (i) ki so veljale ob stvaritvi izuma in vložitvi patentne prijave dne 19. 5. 1983 in (ii) ki so urejale vprašanje nadomestila za izkoriščane izuma, ustvarjenega v okviru združenega dela ter (iii) kažejo na izpolnjenost prvega in drugega pogoja:

9. 151. člen Zakona o združenem delu, ki je izrecno določal, da o začasni in dokončni delitvi dohodka (prav za to gre pri določitvi nadomestila - prim. 155. člen ZVITIZR) odločajo delavci z osebnim izjavljanjem;

10. 130. člen Zakona o združenem delu, ki je določal, da ima delavec pod pogoji iz samoupravnega splošnega akta v skladu z zakonom pravico do nadomestila, če je inovacija prispevala k povečanju dohodka;

11. 155. člen ZVITIZR, ki je samoupravnemu splošnemu aktu, v skladu s 130 členom Zakona o združenem delu, prepuščal opredelitev osnov in meril za ugotavljanje prispevka izuma k povečanju dohodka ter višino, način in pogoje za določitev in izplačilo nadomestila.

Poleg tega po prepričanju pritožbenega sodišča ni nepomembno, da je pravni prednik tožečih strank očitno tudi sam čakal na sprejem Pravilnika, ker bi sicer sprožil sodni postopek po 3. odstavku 152. člena ZVITIZR pred sprejemom le-tega. Prav ta predhodni postopek je nato tekel skladno Pravilniku na podlagi predlogov pravnega prednika tožnikov. In ker sta se tako pravni prednik tožnikov kot tudi tožena stranka upoštevala določbe Pravilnika, je opredelitev Pravilnika o možnosti za zahtevek za izplačilo nadomestila za izkoriščanje izuma za pritožbeno sodišče prepričljiv argument proti utemeljenosti ugovora zastaranja (prim. zgoraj).

10. V tem kontekstu pritožbeno sodišče razume izpodbijane razloge sodišča prve stopnje, ki je za izračun nadomestila upoštevalo Pravilnik tudi za dvigala, ki so bila izdelana pred uveljavitvijo Pravilnika. Zato ne more sprejeti pritožbenega očitka o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe glede tega vprašanja, ki naj bi onemogočali njen preizkus.

11. Ker je po Pravilniku za izračun nadomestila bistven neto efekt izkoriščanja izuma (prim. 44., 48., 51. in 53. člen Pravilnika), pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbene trditve tožene stranke, da je za pravico do odmene odločilen čas sklenitve pogodbe o prodaji spornih dvigal, ne pa njena realizacija, ki je praviloma šele neposreden vir neto efekta izkoriščanja izuma. Zato je za pritožbeno sodišče prepričljivejše stališče, da gre pravica do nadomestila za vsa tista dvigala, pri katerih je bila pogodba realizirana v času po vložitvi patentne prijave, na podlagi katere je bil pravnemu predniku tožnikov nato podeljen patent. Sama sklenitev prodajne pogodbe pred vložitvijo prijave bi lahko bila škodljiva za novost izuma. A pogoji za priznanje patenta seveda niso predmet tega postopka.

12. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožene stranke še dodaja, da je zmotno stališče, da bi bil v času sklepanja prodajnih pogodb pred prijavo "patent last tožene stranke." Po 85. členu ZVITIZR in naslednjih se je patent pridobil namreč po predpisanem postopku z odločbo takratnega Zveznega zavoda za patente. Zato je zmotno stališče, da bi tožena stranka lahko postala imetnica patenta morebiti s samo stvaritvijo patentabilnega izuma v okviru združenega dela.

13. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenih izvajanj tožeče stranke, iz katerih bi smiselno sledilo, da se metodi ugotavljanja višine nadomestila po Pravilniku in prostem preudarku izključujeta. Zakaj ne pride v poštev odškodninski princip, je pritožbeno sodišče že obrazložilo (prim. s tem v zvezi še obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 7. 2003, opr. št. I Cpg 692/2003, l. št. 220 in nasl.). Po prepričanju pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru prosti preudarek metoda, ki bi omogočila izračun nadomestila po formuli, ki jo določa 48. člen Pravilnika. Če namreč ni več dejanskih podatkov, ki jih terja formula za izračun nadomestila iz 48. člena Pravilnika (prim. še 2. odstavek 44. člena Pravilnika), je, upoštevaje 216. člen ZPP, dopustno ugotavljanje le-teh po prostem preudarku (prim. s tem v zvezi obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 7. 2003, opr. št. I Cpg 692/2003, l. št. 220 in nasl.). Pritožbeno sodišče še opozarja, da je v pravdnem postopku trditveno in dokazno breme glede zahtevanega nadomestila v izhodišču na strani tožeče stranke (7. in 212. člen ZPP).

14. Sodni izvedenec prof. dr. J. M. je v dopolnitvah izvedenskega mnenja z dne 10. 10. 2005 (l. št. 315) in 8. 3. 2006 (l. št. 336) podal izračuna nadomestila po formuli iz 48. člena Pravilnika. Prvič je upošteval, da gospodarska korist ne bi mogla biti višja kot 45 povprečnih mesečnih osebnih dohodkov (naklon premice v diagramu 5.3. je obrazložil kot nebistven za končni izračun vrednosti). Drugič pa je upošteval (po njegovem mnenju sicer preoptimistično) predpostavko, da znaša neto gospodarski efekt 30 % prodajne cene spornih dvigal. V obeh primerih je bila izračunana vrednost, upoštevaje realne in neizpodbijane korekturne faktorje, bistveno nižja (58.000 takratnih DEM ali 52.000 do 55.600 takratnih DEM) od prisojene odmene (155.126 takratnih DEM). Nižja je bila celo ob upoštevanju najvišjih korekturnih faktorjev in najugodnješega odčitka na diagramu 5.3. Pravilnika (120.000 DEM).

15. Pritožbeno sodišče ob obrazloženem ne more slediti pritožbenim izvajanjem tožeče stranke, ki izpodbijajo višino prisojenega nadomestila z očitkom nepravilnosti izbrane metode. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve, ki izpodbijajo s strani sodišča izbrano metodo, ki je upoštevala 30 % od 4,5 % od prodajne cene, upoštevaje mnenje izvedenca prof. dr. J. M.. S tem je odgovorjeno tudi na tisti del pritožbenih izvajanj, ki s tem v zvezi sodišču prve stopnje očitajo pomanjkanje razlogov za neupoštevanje izvedenčevega mnenja o upravičenosti tožnikov do 70 % (namesto le 30 %) od 4,5 % prodajne cene. Enako velja glede formule, po kateri naj bi šlo tožnikoma 1/2 od 4,5 % prodajne cene. Vprašanja, ki jih načenja pritožnik, namreč ne morejo biti odločilna za odločitev v konkretnem primeru. Zato tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

16. Po 43. členu Pravilnika so morali skleniti "soavtorji" inventivnega predloga sporazum, po katerem se deli nadomestilo. Ker sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz zahtevka pravnega prednika tožnikov in V. L. z dne 13. 1. 1984, ki ga je predložila sama tožeča stranka (v prilogi A 18), sledi, da sta sklenila tak sporazum o delitvi nadomestila v razmerju 90 % : 10 %, ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, češ da je tožena stranka podala ugovore v tej smeri prepozno. Pravno pomembno dejstvo (43. člen Pravilnika) izhaja iz dokazil, predloženih s strani same tožeče stranke. Uveljavljena relativna bistvena kršitev določb postopka iz 286. člena ZPP zato ne more biti podana.

17. Prav tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati argumenta, češ da je bil le pravni prednik tožnikov nosilec patenta, zaradi česar naj bi bil v razmerju do tožene stranke le on upravičen do nadomestila. Omenjeni zahtevek z dne 13. 1. 1984, ki je upošteval sporazum med pravnim prednikom tožnikov in V. L., je bil namreč podan po vložitvi patentne prijave dne 19. 5. 1983, ki jo je vložil sicer le pravni prednik tožnikov. Slednji je zato očitno sporazum kljub že začetemu postopku za pridobitev patenta priznaval. V razmerju med njim in toženo stranko, ki ji je bil prav tako znan sporazum med izumiteljema, zato ne more biti odločilna domneva o izumitelju, ki izhaja iz spornega patenta (prim. 123. člen ZVITIZR), upoštevaje pri tem še že omenjeni 43. člen Pravilnika.

18. Iz doslej razloženega sledi, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi v pritožbah tožeče in tožene stranke niso podani. Pač pa je pritožbeno sodišče v okviru uradoma upoštevanega razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), upoštevaje pri tem delno razveljavitev 1060. člena OZ z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 (v nadaljevanju Odločba I).

19. Iz priloge I k tej sodbi, ki je sestavni del obrazložitve, izhaja, da obresti skupaj z nominalno glavnico 484.071,00 SIT od 29. 11. 1990 do 18. 4. 2006 (zaključek glavne obravanave) znašajo 31.233.886,61 takratnih SIT ali približno 64,5-kratnik nominalne glavnice (sedaj 130.336,69 EUR). "Vprašanji, ali je treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice, sodita v okvir razlage zakona" (31. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007; v nadaljevanju Odločba II). Pritožbeno sodišče se je ob takšnem izhodišču Ustavnega sodišča pri iskanju odgovora na vprašanje, kolikšen znesek sme skladno 376. členu OZ prisoditi tožnikoma iz naslova prisojenih obresti, ukvarjalo z vprašanjem, kako razumeti pojma glavnice in obresti iz 376. člena OZ, upoštevaje pri tem posebne zakone, ki so v času teka prisojenih zamudnih obresti do izdaje sodbe sodišča prve stopnje urejali vprašanje predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Jezikovna razlaga neke norme je namreč le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravne norme, in hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Razlagalčeva dolžnost je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami, ki naj jezikovno razlago potrdijo ali pa utemeljijo tistega izmed več možnih pomenov, ki je njen pravi (pravni) pomen. Sistematična razlaga določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v "zunanji" in "notranji" pravni sistem (več v Marjan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, str. 55 in str. 68).

20. Po letu 1985 je bilo v sodni praksi izoblikovano povsem enotno stališče, da so zamudne obresti, obračunane na denarni znesek domačega denarja, pomenile (predvsem ali samo - odvisno od obrestne mere) revalorizacijo dolgovane vsote domačega denarja. Z izjemno visoko obrestno mero in izrecno predpisano konformno metodo izračunavanja zamudnih obresti (katere bistvo je pripisovanje nateklih obresti h glavnici; in nato obrestovanje tako povečane glavnice; Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. l. SFRJ, št. 57/89) je zakonodajalec na nesistematičen način reševal problem visoke inflacije. Tudi to stališče je bilo v sodni praksi sprejeto brez izjeme. Če sodna praksa zamudnih obresti ne bi tako razumela, ne bi mogla utemeljiti, zakaj je dolžnik v obdobju do 1990 dolgoval na primer celo 1000-kratnik nominalnega zneska.

21. Takšna vloga zamudnih obresti se je ohranila in je bila v praksi Vrhovnega sodišča izrecno izražena še v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja s področja zamudnih obresti na nečiste denarne zneske odškodnin, ki ga je sprejela Občna seja VSS 26. 6. 2002 (Pravna mnenja I/2002, str. 11, z obr.), to je po uveljavitvi OZ 1. 1. 2002. 22. Do uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95; v nadaljevanju ZPOMZO) je prav zamudnim obrestim priznana vloga valorizacije denarnih terjatev v sodni praksi pomenila izjemo od zahteve po monetarnem nominalizmu v času zamude plačila (prim. 394. čl. ZOR).

23. Tudi Ustavno sodišče je zamudnim obresti pripisovalo (med drugim) funkcijo valorizacije: "Sistem zamudnih obresti je bil ob uveljavitvi ZOR prilagojen strogemu načelu denarnega nominalizma in normalnim gospodarskim razmeram. Sistem je bil jasen in celovit. Toda takšen je bil le, dokler je bila domača denarna enota vsaj približno stabilna, inflacija pa nizka. Ko je začela inflacija strmo naraščati, so terjatve skokovito izgubljale na vrednosti, kakršno so imele v času nastanka. To je povzročilo tudi plačilno nedisciplino. Kot je razvidno iz 13. točke obrazložitve te odločbe, je zakonodajalec ukrepal tako, da je višino zamudnih obresti s posebnimi zakoni prilagajal vsakokratnim gospodarskim razmeram. Zamudne obresti so imele trojno funkcijo: poleg klasične (plačilo za uporabo tujega denarja) še valorizacijsko in kazensko funkcijo....Takšna ureditev je imela za posledico, da so zamudne obresti pogosto presegale glavnico" (15. točka obrazložitve Odločbe I Ustavnega sodišča).

24. ZPOMZO je prvič izrecno dovolil revalorizacijo v obligacijskih razmerjih, in sicer v višini TOM za terjatve, katerih dospelost je bila več kot 30 dni (1. in 2. odstavek 4. člena ZPOMZO). Za dospele terjatve pa je bil TOM vsebovan v obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO). Ker je z dospelostjo denarne terjatve praviloma izenačen nastop zamude, je bila revalorizacija dolgovanega zneska v času zamude tako vsebovana po izrecni določbi zakona v obrestni meri zamudnih obresti (TOM).

25. ZPOMZO je z izrecno dopustitvijo revalorizacije tisti zakon, ki je skladno 394. členu ZOR izrecno določil glede kogentne zapovedi monetarnega nominalizma "kaj drugega". Prej je načelo monetarnega nominalizma odpravila povsem enotna sodna praksa, ki je zamudnim obrestim priznala (zgolj) vlogo valorizacije in pri nečistih denarnih odškodninskih terjatvah, ki so se izračunavale po razmerjih ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, zamudne obresti priznavala šele od izdaje te sodbe dalje, ne oziraje se pri tem na zamudo s plačilom teh denarnih terjatev, ki s trenutkom izdaje sodbe sodišča prve stopnje nima prav nič skupnega (prim. 186. člen ZOR).

26. ZPOMZO-A (Ur. l. RS, št. 109/2001) je spremenil 1. in 2. odstavek 4. člena ZPOMZO, tako da je revalorizacijo s TOM dopustil za terjatve z rokom dospelosti več kot eno leto (arg. a contrario 4. člena ZPOMZO-A, ki se je uporabljal za nova pogodbena razmerja, in je začel veljati 1. 7. 2002 - 7. čl. ZPOMZO). TOM je bil ohranjen in definiran kot "ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti" v domačem denarju. Smiselno enako kot v ZPOMZO je bila tudi predpisana obrestna mera zamudnih obresti sestavljena iz TOM z dodatkom 13,5 odstotnih točk (namesto prej TOM + 1,8 kratnik splošne eskontne mere BS). Šele ZPOMZO-1 je v letu 2003 opustil TOM pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

27. Revalorizacija terjatev, vsebovana v zakonsko predpisani obrestni meri, je bila tudi razlog za ohranitev konformne metode za obračunavanje zamudnih obresti, čeprav ta metoda po uveljavitvi ZPOMZO leta 1995 ni bila več izrecno predpisana v nobenem zakonu. To stališče jasno izhaja iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 370/2005: "Drugi člen ZPOMZO predpisuje enotno obrestno mero zamudnih obresti, ki po svoji notranji zgradbi upošteva revalorizacijo in realne obresti. Valorizaciji je imanentno sprotno (obrestno) obrestovanje in je zato tudi v predpisani (enotni) obrestni meri zamudnih obresti implicirano obrestno obrestovanje..." (iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 370/2005). Takšno stališče je smiselno ob predpostavki, da je valorizacija izražena v obliki obrestne mere, v obravnavanem primeru v okviru predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Sicer ni smiselno govoriti o obrestnem obrestovanju. Če pritožbeno sodišče prav razume povzeti del obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča, pa je prav revalorizacijski del obrestne mere razlog za sprotno pripisovanje obresti h glavnici, od katere se nato izračunavajo obresti za nadaljnje obdobje zamude. Revalorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti tako po stališču Vrhovnega sodišča utemeljuje tudi izjemo od prepovedi anatocizma iz 1. odstavka 279. člena ZOR (in 1. odstavka 375. člena OZ). Da bi šlo za tako izjemo (prim. 1. odstavek 279. člen ZOR), zakonodajalec od uveljavitve ZPOMZO leta 1995 ni več izrecno predpisoval, ker v zakonu odtlej ni bila več predpisana konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti. Konformna metoda obračunavanja obresti je bila v sodni praksi uveljavljena do uveljavitve ZPOMZO-1, to je do 28. 6. 2003 (Ur. l. RS, št. 56/2003). Zato izračun zamudnih obresti odtlej ne temelji več na pripisovanju nateklih obresti h glavnici. ZPOMZO-1 je tudi prvi specialni zakon po osamosvojitvi RS, ki je opustil revalorizacijo (TOM ali prej stopnji rasti cen na drobno - 2. člen Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, Ur.l. RS, št. 14/1992) pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

28. Določilo 376. čl. OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Tako bo glavnica lahko znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. čl. OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. čl. OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč v kontekstu uporabe 376. člena OZ ne najde razloga za različno obravnavanje upnikov denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti. Različno obravnavanje upnikov enih in drugih denarnih terjatev bi vodilo v kršitev temeljne pravice o enakosti pred zakonom (14. člen ustave).

29. Pritožbeno sodišče je skladno zgoraj razloženemu uporabilo 376. člen OZ tako, da je nominalno glavnico 484.071,00 SIT revaloriziralo na dan 28. 6. 2003 po stopnjah, ki so pritožbenemu sodišču dostopne v okviru računalniškega programa za izračun obresti. Dne 28. 6. 2003 je bil namreč uveljavljen ZPOMZO-1, ki je opustil TOM pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. V prid takšnemu stališču je naslednji del obrazložitve Odločbe I:"Ko je zakonodajalec ocenil, da so se gospodarske razmere ustalile do te mere, da navedena ureditev kot instrument za ohranjanje realne vrednosti glavnice ni bila več potrebna, je sprejel OZ, ki je najprej določil, da je načelo denarnega nominalizma dispozitivne in ne več kogentne narave, obrestna mera pa je postopoma izgubila valorizacijsko funkcijo ...." (16. točka obrazložitve Odločbe I Ustavnega sodišča). Tudi Ustavno sodišče je tako izrecno poudarilo, da je valorizacijska funkcija zamudnih obresti ostala aktualna še po uveljavitvi OZ.

30. Iz doslej razloženega sledi, da po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času dolgoletnega sodnega postopka zaradi uporabe 376. člena OZ v breme tožnikov. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja niti penalnega pomena. Revalorizacijski del obrestne mere služi zgolj preseganju trdote monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), ki je bila presežena s citiranimi specialnimi zakoni, OZ in sodno prakso. Če so bila nihanja vrednosti denarja tako v sodni praksi in specialnih zakonih dosledno prenesena v breme dolžnika, ne bi bilo prav, da skozi uporabo 376. člena OZ nihanja vrednosti denarja prenesemo nazaj v breme upnika in pri izračunu omejitve zneska iz naslova obresti upoštevamo nominalno glavnico. To po razumevanju pritožbenega sodišča ni bil niti smisel niti namen 376. člena OZ. Če pritožbeno sodišče prav razume Odločbo II, je smisel prepovedi ultra alterum tantum v odpravi nesorazmernosti med penalno funkcijo zamudnih obresti in učinkom, ki ga ta funkcija zasleduje, to je v siljenju dolžnika k izpolnitvi denarnega dolga (prim. 9. točko obrazložitve Odločbe II). Poleg tega je to pravilo eno od varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom (18. točka obrazložitve Odločbe II). Če bi revalorizacijskemu delu zamudnih obresti, izraženem v obliki stopnje rasti cen na drobno ali kasneje s TOM, pripisali v kontekstu 376. člena OZ pomen obresti, pa bi se to pravilo po razumevanju pritožbenega sodišča sprevrglo v svoje nasprotje. Pravilo o prepovedi ultra alterum tantum bi na ta način namreč služilo vzpostavitvi nepravičnega položaja upnika v razmerju do dolžnika v obdobju inflacije. Zato morebiten argument o enotnosti obrestne mere zamudnih obresti ne bi smel imeti nobene teže. Zakonodajalec sam je izrecno predpisal, da je revalorizacija sestavni del obrestne mere zamudnih obresti, v tej značilnosti pa je celo sodna praksa videla razlog za izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja in s tem že sprejela, da je revalorizacija bistvena - odločilna - značilnost sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti.

31. Iz priloge 2 k tej sodbi izhaja, da je znašala revalorizirana glavnica na dan 28. 6. 2003 10.064.400,81 SIT. Iz naslova zamudnih obresti sme tako sodišče na podlagi 376. člena OZ prisoditi tožnikoma vsakemu po 10.064.400,81 takratnih SIT ali sedaj 41.997,99 EUR. Poleg tega gre tožnikoma še razlika med valorizirano glavnico 10.064.400,81 SIT in že prisojeno nominalno glavnico 484.071,00 SIT. Ta razlika znaša 9.580.329,81 SIT ali sedaj 39.978,00 EUR. Tudi ta znesek je po razumevanju pritožbenega sodišča prisojen tožnikoma v okviru določljivega obrestnega dela izreka izpodbijane sodbe, pomeni pa revalorizacijo nominalne glavnice, ki je bila predpisana v okviru obrestne mere zakonskih zamudnih obresti v času od 29. 11. 1990 do 28. 6. 2003. Poleg že prisojenega zneska takratnih 484.071,00 SIT (sedaj 2.019,99 EUR) gre tako vsakemu izmed tožnikov še po 81.975,99 EUR (39.978,00 EUR iz naslova valorizirane glavnice + 41.997,99 EUR iz naslova zamudnih obresti).

32. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijani dajatveni del sodbe v njenem določljivem obrestnem delu spremeniti, tako da je skladno zapovedi iz 376. čl. OZ, ki ga mora uporabiti v zvezi z Odločbo I, omejilo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje natekle (in očitno neplačane) zakonske zamudne obresti na znesek, ki pomeni dvojno glavnico, revalorizirano na dan 28. 6. 2003. Pri spremembi sodbe je pritožbeno sodišče določljiv izrek oblikovalo v določenega, saj, upoštevaje, da so znane vse potrebne predpostavke za izračun celotnega dolga, za zgolj določljiv izrek ni nobene potrebe (pa tudi pravne podlage) več.

33. Tožena stranka je uspela v pritožbenem postopku v delu, ki se nanaša na tek obresti, ki presegajo glavnico. V zvezi s tem delom odločitve sodišča prve stopnje niso nastali nobeni posebni stroški. Zato sprememba izpodbijane sodbe ne more imeti za posledico spremembe njenega stroškovnega dela (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). Pač pa je sodišče prve stopnje glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku tej prisodilo stroške za pritožbo (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Pri odmeri stroškov je izhajalo iz točke (f) 2. odstavka Tar.št. 18 Odvetniške tarife. Presodilo je namreč, da vrednost spornega predmeta ni ocenljiva, ker gre za uspeh v obrestnem delu (prim. 1. odstavek 39. člena ZPP). Za izhodišče odmere je tako upoštevalo 300 odvetniških točk. Poleg tega gre toženi stranki še zahtevanih 40 odvetniških točk za poročilo stranki. Ker pa je tožena stranka uspela le v delu, ji gre polovica tako odmerjenih odvetniških stroškov, ali skupaj z DDV 156,06 EUR X 1,20 je 187,20 EUR. Toženi stranki gre še polovica zahtevanih in plačanih stroškov za sodno takso za pritožbo v znesku takratnih 36.196,00 SIT, sedaj 151,04 EUR. Skupno je tako pritožbeno sodišče toženi stranki prisodilo 338,24 EUR za stroške pritožbenega postopka. Skladno 1. odstavku 161. člena ZPP je breme plačila stroškov med tožnika porazdelilo na enaka dela, to je vsak 169,12 EUR. Ker tožnika nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).