Jedro

Izostanek neposrednih dokazov ne pomeni, da sodišče prve stopnje do zaključka, da je tožnik odtujil tri paketne pošiljke, ne bi moglo priti na podlagi posrednih dokazov. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje ustrezno in pravilno obrazložilo ter se pri tem opredelilo tudi do trditev in dokazov tožnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 23. 11. 2023 in mu traja do vključno 19. 12. 2023; da je toženka dolžna plačati tožniku za čas od 23. 11. 2023 do vključno 19. 12. 2023 sorazmerni del mesečnega nadomestila plače v višini 1.627,10 EUR z obrestmi; da ga je dolžna za navedeni čas prijaviti v socialna zavarovanja in mu plačati 6.508,40 EUR z obrestmi. Odločilo je, da gredo stroški tožnika v breme državnega proračuna.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje iskalo zgolj posredne dokaze, ki bi podprli navedbe toženke, medtem ko se ni opredelilo do opozoril in (neprerekanih) navedb tožnika. Natovarjanje prvih dveh paketnih pošiljk, ki sta predmet odpovedi, se je pričelo brez vednosti tožnika, kar pomeni, da so v tovorni del vozila vstopale tudi druge osebe, ki so imele možnost odtujiti pošiljki. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da, upoštevaje video razreze, v tovorni del vozila ni vstopil nihče drug kot tožnik. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščine, da toženka ni predložila posnetka kamere, iz katerega bi bilo razvidno natovarjanje zabojnika s prvo paketno pošiljko v tovorni del vozila. Nezavarovanje posnetkov kamere, ki jih je tožnik specificiral v vlogi na list. št. 48, kaže na opustitev dolžnosti ohranitve dokaznega gradiva in utemeljuje uporabo pravila o dokaznem bremenu v škodo toženke, ki je onemogočila dokazovanje. Namesto tega je sodišče prve stopnje dokazno breme dejansko prevalilo na tožnika, s čimer je kršilo načelo enakopravnosti strank. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da za padec oziroma zdrs paketov znotraj zabojnika ni prostora, saj je prišlo do premika paketov v notranjost, kar tožnik označi z roza barvo na fotografiji - izseku pod B in fotografiji toženke, označeno s številko 7. Sodišče prve stopnje dokazno oceno temelji zgolj na izpovedi A. A., ki je neverodostojna priča in je zainteresirana za izid spora v korist toženke. Drži sicer, da bi bili napačno usmerjeni pošiljki skenirani na drugi lokaciji in bi še vedno bila omogočena njuna sledljivost, vendar je tožnik izpostavil drug primer, ko je poštni uslužbenec prejel napačno usmerjeno paketno pošiljko, za katero se je izgubila vsaka sled. Mogoče je, da sta bili obe paketni pošiljki predani poštnemu uslužbencu v B., ki je ob kasnejšem skeniranju paketnih pošiljk ugotovil, da gre za napačno usmerjeno paketno pošiljko in jo obdržal brez skeniranja. Tudi iz fotografije, označene s številko 24, izhaja, da se znotraj hale nahajajo paketne pošiljke, ki so padle iz zabojnika na tla in niso bile vrnjene. V zvezi z drugo paketno pošiljko navaja, da jo je lahko odtujil sodelavec, ki je natovarjal zabojnike v tovorni del vozila in jo skril pod svoj brezrokavnik. Takšen način odtujitve je sodišče prve stopnje v zvezi s tretjo paketno pošiljko pripisalo tožniku. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pojasnila tožnika, da je prišlo do padca ali prevrnitve rumene pismarnice med vožnjo, s tem pa tudi do padca druge paketne pošiljke. Prav tako se ni opredelilo do poti iz PLC C. do pošte D., na kateri se nahaja kar nekaj krožišč (splošno znano dejstvo), ki povzročijo padec nezavarovanega tovora v tovornih vozilih. To izhaja iz fizikalnih značilnosti tovora in prevoza, ki jih konkretizira tožnik. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo deleža spremenjenih paketnih pošiljki po prevozu (iz PLC do pošte D.), kar bi bilo razvidno iz vpogleda v posnetke kamer, ki jih toženka namenoma ni zavarovala. Nasprotuje izpovedi A. A., da je lahko tožnik paketno pošiljko odtujil šele na parkirišču v PLC C. ob vrnitvi nazaj. Navaja, da bi moral tožnik v takem primeru parkirati vozilo tako, da bi se nekoliko odmaknil z vozilom od ograje, da bi lahko odprl dvižno rampo na tovornem vozilu in vstopil vanj. Parkirano vozilo bi zaradi možnosti odpiranja dvižne rampe štrlelo iz vrste parkiranih vozil za cca 2 m. Glede tretje paketne pošiljke navaja, da iz "konfuznih" navedb sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, ali se tožniku očita, da jo je odtujil v času natovarjanja ali raztovarjanja. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo, kam bi jo tožnik lahko skril. Poleg tega se ni opredelilo do okoliščine, da se je raztovarjanje pričelo brez tožnikove navzočnosti. Svojo odločitev je oprlo na selektivno povzete, napačno razumljene in med seboj neskladne posredne dokaze, medtem ko je prezrlo neposredne dokaze, ki izključujejo tožnikovo poseganje v zabojnike. Meni, da izpodbijana sodba ne temelji na dokazih, temveč na domnevah in konstrukcijah, ki nimajo stvarne opore v dokaznem gradivu. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavestno spregledalo odločilna dejstva in dokazne predloge tožnika, vključno z neprerekanimi navedbami, je storilo bistveno kršitev določb postopka. V nasprotju z načelom materialne resnice in proste presoje dokazov je ustvarilo lastno, nelogično in notranje protislovno dejansko podlago. Sodišče prve stopnje je v dokazni stiski toženke neutemeljeno nadomestilo manjkajoče neposredne dokaze z domnevami. Izpodbijana sodba bo vplivala na presojo o nadaljevanju kazenskega postopka v zvezi podano kazensko ovadbo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6.Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu voznik. Toženka mu je 23. 11. 2023 vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja oziroma, ker je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi mu je očitala, da si je protipravno prisvojil štiri paketne pošiljke v skupni vrednosti 2.167,36 EUR.

7.S pritožbenimi navedbami tožnik predvsem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da si je protipravno prisvojil tri paketne pošiljke, in sicer št. ..., sprejeto 30. 3. 2023, št. ..., sprejeto 20. 9. 2023, in št. ..., sprejeto 18. 10. 2023, ki so bile dostavljene v tovorno vozilo, ki ga je upravljal. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je toženka dokazala tožniku kršitev delovne obveznosti, ki se nanaša na prve tri paketne pošiljke. Izostanek neposrednih dokazov ne pomeni, da sodišče prve stopnje do zaključka, da je tožnik odtujil tri paketne pošiljke, ne bi moglo priti na podlagi posrednih dokazov. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje ustrezno in pravilno obrazložilo ter se pri tem opredelilo tudi do trditev in dokazov tožnika.

8.Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na selektivno povzete, napačno razumljene in med seboj neskladne posredne dokaze ter je prezrlo vsa njegova opozorila in neposredne dokaze, ki nedvomno izključujejo njegovo poseganje v zabojnike. Razlogi izpodbijane sodbe te navedbe ne potrjujejo. Pritožba ne navaja, katere konkretne neposredne dokaze tožnika naj bi prezrlo sodišče prve stopnje. To, da sodišče ni sledilo izpovedi tožnika, temveč je upoštevalo še druge dokaze, ne pomeni, da dokazna ocena temelji na domnevah in konstrukcijah. Dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu.

9.Glede prvih dveh paketnih pošiljk pritožba navaja, da toženka ni prerekala dejstva, da je tožnik pripeljal tovorno vozilo na rampo, vstopil v prostor in odšel po zapisnik oziroma seznam pošiljk. To dejstvo naj bi po mnenju pritožbe potrjevalo trditev tožnika, da se je natovarjanje v tovorni del vozila pričelo brez vednosti in nadzora tožnika in da naj bi vanj vstopale tretje osebe, ki so imele možnost odtujiti paketni pošiljki oziroma ju prestaviti v drug zabojnik. Pritožbeno sklepanje ni utemeljeno. Iz posnetkov kamer sicer res izhaja, da se je natovarjanje v tovorni del vozila v obeh primerih pričelo brez prisotnosti tožnika, vendar to ne pomeni, da so tretje osebe v tem času tudi odtujile sporni pošiljki. Tudi če toženka ni posebej prerekala trditve, da je tožnik tovorno vozilo pripeljal na rampo, vstopil v prostor in odšel po zapisnik oziroma seznam pošiljk, to ne spremeni dejstva, da je zabojnika s spornima pošiljkama prevzel tožnik. V obeh primerih namreč ni bilo ugotovljeno nedovoljeno poseganje v zabojnika s spornima paketnima pošiljkama v času od njunega formiranja do natovarjanja v tovorni del vozila. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje delavka, ki je odvlekla zabojnik s prvo sporno pošiljko in se hitro vrnila v notranjost poštnega logističnega centra C. (PLC), ob povratku k naslednjemu zabojniku ni ničesar držala v rokah oziroma skrivala, oblečena pa je bila v tesno prilegajoča oblačila. Tudi v primeru druge paketne pošiljke je iz posnetkov kamer natovarjanja razvidno, da je zabojnik s sporno pošiljko odvlekel v tovorni del vozila delavec na pošti in se nemudoma vrnil po drugi zabojnik. Iz posnetkov kamer ne izhaja, da bi ob vsakokratnem prihodu iz tovornega dela drug delavec karkoli skrival ali držal v rokah. Zabojnika s spornima pošiljkama je nato v obeh primerih v notranjosti tovornega dela vozila razporejal le tožnik.

10.Ker je druga pošiljka bistveno večje dimenzije (najmanj v velikosti škatle za čevlje) kot tretja pošiljka (škatlica s pametno uro), ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da je imel delavec na pošti, ki je tožniku pomagal pri natovarjanju, možnost drugo pošiljko skriti pod svoj brezrokavnik. Drugi delavec tako velike pošiljke ne bi mogel skriti in nadaljevati z delom.

11.Z navedbo, da se je natovarjanje v tovorni del vozila pričelo brez tožnikove prisotnosti, pritožba ne more uspešno izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve, da, upoštevaje video razreze, v tovorni del vozila ni vstopil nihče drug kot tožnik. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje ni napačna. Nanaša se na potek raztovarjanja zabojnikov s prvima dvema pošiljkama, ko je edino tožnik dostopal v tovorni del vozila po njegovem odprtju na pošti D. in ne na čas natovarjanja, za katerega je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sta sodelovali še dve osebi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje kot enega od indičnih dejstev v 13. točki obrazložitve pravilno upoštevalo, da je le tožnik vstopal v tovorni del ob raztovarjanju.

12.Zmotna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da toženka ni predložila posnetka kamere, iz katerega bi bilo razvidno natovarjanje zabojnika s prvo paketno pošiljko v tovorni del vozila na nakladalni rampi dne 30. 3. 2023. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in izčrpno pojasnilo razloge, zaradi katerih toženka ni predložila tega in drugih posnetkov kamer, ki jih je tožnik specificiral v vlogi na list. št. 48. Ugotovilo je, da toženka ni zavarovala in predložila s strani tožnika predlaganih dokazov iz objektivnih razlogov, ki jih tožnik pred sodiščem prve stopnje ni prerekal. Prav tako zmotno je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje v dokazni stiski toženke ni upoštevalo, da namerna opustitev zavarovanja dokaznega gradiva utemeljuje uporabo pravila o dokaznem bremenu v njeno škodo. ZPP tega dokaznega pravila ne vsebuje. V skladu z določbo 215. člena ZPP v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi dokaznega bremena. Vendar mora sodišče najprej zaiti v dokazno stisko. V takšno dokazno stisko pa sodišče prve stopnje ob predloženi dokazni ponudbi toženke ni zašlo. Oprlo se je na dokaze toženke in jih ocenilo kot dokazno dovolj prepričljive. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s prevalitvijo dokaznega bremena na tožnika kršilo načelo enakopravnosti strank.

13.Tožnikov poskus izpodbiti zaključek sodišča prve stopnje, da za padec paketnih pošiljk iz zabojnikov na tla med vožnjo ali ob natovarjanju in raztovarjanju v tovornem delu praviloma niti ni prostora, ne more biti uspešno že zato, ker nasprotuje njegovih predhodnim pritožbenim trditvam o prisvojitvi spornih pošiljk s strani tretjih oseb, ki so sodelovale v procesu natovarjanja. Do navedenega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedi A. A.,1 da je bil v vseh treh primerih prostor v tovornem delu vozila polno natovorjen z zabojniki. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče svoj zaključek temeljilo zgolj na izpovedi te priče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključke glede zanemarljive možnosti padca pošiljk med vožnjo v obeh spornih primerih oprlo tudi na fotografije, ki jih je predložil tožnik. Pri tem je pravilno upoštevalo dejstvo, da mikrolokacije drugih paketov ob raztovarjanju s strani tožnika na dvižni ploščadi v prvih dveh primerih niso vidno spremenjene (v primerjavi z njihovo mikrolokacijo ob natovarjanju). Navedbe, da je prišlo tudi do premika drugih paketnih pošiljk, ki jih je tožnik na fotografijah - izseka pod B in številko 7, označil z roza barvo, so nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj ni zatrjeval in izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti pred sodiščem prve stopnje.

1.Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedi A. A. s povzemanjem izpovedi E. E., da se dogaja, da pride do padca pošiljk med vožnjo, saj se nato pošiljke najdejo na povsem drugi lokaciji. Iz izpovedi A. A. izhaja, da je padec pošiljk malo verjeten zaradi teže zabojnikov in ne da v nobenem primeru ni mogoč, medtem ko iz izpovedi E. E. izhaja, da je paketna pošiljka tudi v primeru padca zaznana oziroma skenirana na drugi lokaciji. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja neskladja niti med izpovedjo A. A., da po spornih dogodkih v PLC C. niso zaznali več nobenih odtujitev paketnih pošiljk, in izpovedjo E. E., da je primerov odtujitev oziroma izgube pošiljk vsaj 10 na leto. Izpoved slednjega se namreč ne nanaša le na PLC C.,

2.temveč na celotni logistični sistem toženke.

3.Utemeljeno je sodišče prve stopnje podvomilo v trditve tožnika, da bi med vožnjo iz zabojnikov izpadli zgolj sporni paketni pošiljki. Predvsem zato, ker bi bili obe pošiljki tudi v primeru zdrsa v globino zabojnika skenirani oziroma bi bila kljub spremenjeni mikrolokaciji omogočena sledljivost na drugi lokaciji in bi bili zaznani v sistemu toženke. Tega v nobenem od spornih primerov ni bilo, kar priznava tudi pritožba. V obeh primerih je bila zadnja znana lokacija pošiljk PLC C., kjer se je v dostavni proces vključil tožnik, potem pa se je za njima izgubila sled. S tem je bil posredno zavrnjen tudi neutemeljen ugovor tožnika, da se je lahko zgodilo, da sta sporni paketni pošiljki padli in bili napačno usmerjeni na pošti v B., pa si jih je nato prisvojil tamkajšnji uslužbenec, ki jih ni skeniral. Na drugačno presojo zato ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na fotografijo, označeno s številko 24, iz katere je razvidno, da se znotraj hale na tleh nahajajo nekatere (in ne sporne) paketne pošiljke.

4.Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi podrobno ukvarjalo z vprašanjem premika zabojnikov in morebitnih padcev paketov med vožnjo, s čimer se je posredno opredelilo tudi do vožnje na poti med PLC C. in pošto D. Navedbe tožnika o nekaj krožiščih na tej relaciji niso splošno znano dejstvo,

5.Število krožišč na poti med PLC C. in pošto D. ni splošno dejstvo v smislu 214. člena ZPP. Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Zobec, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 374.

6.Sodišče prve stopnje je upoštevalo vpliv animirane vožnje in pravilno kot malo verjeten ocenilo hipotetični potek dogodka, ki ga prikazuje tožnik (padec ali prevrnitev celotne rumene pismarnice, v kateri se je nahajala druga paketna pošiljka). V dokazno oceno je sodišče prve stopnje poleg izpovedi A. A. in E. E. ter drugih prič in listin torej vključilo tudi svojo presojo o neprepričljivosti tožnikove izpovedi. S tem je posredno presojalo tudi izpoved tožnika, vendar ji ni sledilo zaradi vrste nasprotnih dejstev, ki jih je med postopkom ugotovilo.

7.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skrajno neverjetno, da bi bili ravno tisti trije primeri, v katerih naj bi prišlo do naključnega padca paketa iz zabojnika, hkrati tisti primeri, ko so bili paketi dani na drugo mikrolokacijo, hkrati pa tudi tisti primeri, ko so bili paketi odtujeni (in ne torej le napačno usmerjeni) in da gre torej za konvergenco kar treh naključij, ki naj bi sovpadala v vseh treh primerih ugotovljene odtujitve; četrto naključje pa naj bi bilo, da je bil v vseh treh primerih voznik tožnik. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je navedeni zaključek sprejelo brez ugotavljanja deleža spremenjenih mikrolokacij. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, da mikrolokacije ostalih pošiljk v spornih primerih vidno niso spremenjene (11. točka).

8.Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo pojasnilu priče A. A., da je tožnik odtujil paketno pošiljko šele na parkirišču v PLC C. ob vrnitvi nazaj.

9.Pritožba navaja, da bi moral v takem primeru tožnik parkirati vozilo tako, da bi se od ograje nekoliko odmaknil z vozilom, da bi lahko odprl dvižno rampo na tovornem delu vozila in vstopil vanj. Parkirano vozilo bi zaradi možnosti odpiranja dvižne rampe štrlelo iz vrste parkiranih vozil za cca 2 m. Te navedbe, s katerimi nasprotuje verodostojnosti izpovedi A. A., tožnik prvič uveljavlja v pritožbi, pri čemer ne navede, zakaj jih ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji (po zaslišanju priče). Ker ni izpolnjen pogoj nekrivde, gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Glede tretje paketne pošiljke je sodišče prve stopnje korektno povzelo očitek toženke v odpovedi, da jo je tožnik odtujil po nakladanju na rampi 26, ker je le on dostopal do tvarine v tovornem delu vozila. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz "konfuznih" navedb sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, ali se tožniku očita, da je paketno pošiljko v tretjem spornem primeru odtujil v času natovarjanja ali raztovarjanja.

11.Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kam bi tožnik lahko skril pošiljko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sortiral in premikal zabojnike v tovornem delu vozila. Tretjo paketno pošiljko bi glede njeno velikost lahko skril tudi pod ohlapno jakno. Tožnik je bil ob nalaganju sam v notranjosti tovornega vozila in je imel dovolj časa, da je lahko prikril sporno pošiljko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imel tehnično oziroma pragmatično možnost prikriti paket ob njegovem natovarjanju v tovorni del vozila, v katerem ga kamera ni snemala.

12.Ob dejstvu, da je tožnik izvlekel zabojnik s sporno pošiljko iz tovornega dela vozila, ni bistveno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da se je raztovarjanje zabojnikov v hali 1000 pričelo brez tožnikove navzočnosti. Tudi če se je raztovarjanje pričelo pred prihodom tožnika, drugi delavec zaradi razporeditve zabojnikov v tovornem delu vozila ni mogel fizično dostopati do zabojnika, v katerem bi se morala nahajati sporna pošiljka.

13.Glede na obrazloženo je zmoten očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo po zatrjevanju tožnika sodišče prve stopnje storilo s tem, da je zavestno spregledalo odločilna dejstva in dokazne predloge tožnika, vključno z njegovimi neprerekanimi navedbami. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh navedb, ki so bile odločilnega pomena, če ne neposredno, pa posredno. Nejasen in predvsem pavšalen je ugovor, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z načeloma materialne resnice in proste presoje dokazov ustvarilo lastno, nelogično in notranjo protislovno dejansko podlago, pri čemer tožnik ne navede nobenih konkretnih nasprotnih razlogov.

14.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bo izpodbijana sodba vplivala tudi na nadaljevanje kazenskega postopka. V tem sporu glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sodišče ne odloča o kazenski odgovornosti storilca kot v kazenskem postopku, ampak zgolj presoja obstoj znakov kaznivega dejanja. Te znake (za potrebe odpovedi) ugotavlja torej sam delodajalec, ta ugotovitev pa je stvar presoje delovnega sodišča v sporu o zakonitosti izredne odpovedi in ne vpliva na kazenski postopek.

15.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. člena in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Pavšalna in neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sledilo neverodostojni izpovedi te priče na strani njenega delodajalca, ki je zainteresiran za izid spora. Interes za izid spora ima namreč nedvomno tudi tožnik.

2E. E. je izpovedal, da se na liniji (PLC C.) podobni primeri niso več dogajali.

3Število krožišč na poti med PLC C. in pošto D. ni splošno dejstvo v smislu 214. člena ZPP. Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Zobec, v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 374.

4F. F. je potrdil, da je voznik tisti, ki zadnji pregleda notranjost vozila.