Jedro

Toženec, ki je alkoholiziran povzročil nesrečo, ni tretja oseba v smislu 6. čl. 357. čl. OZ, zato zastaralni rok po tej določbi ne pride v poštev.

Toženec ni uspel izpodbiti domneve alkoholiziranosti, saj iz kazenske oprostilne sodbe, na katero se je skliceval, kaj takega ne izhaja (oproščen je bil zato, ker v opisu kaznivega dejanja ni bilo vožnje z neprilagojeno hitrostjo, na katero je vplival tudi alkohol).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo potem, ko je razveljavilo v celoti sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.5.2008, tožencu naložilo, da plača tožeči stranki 8.345,85 EUR z obrestmi od 17.4.2008 dalje, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je treba v konkretnem primeru glede vprašanja zastaranja uporabiti določbo 6. odstavka 357. člena OZ. Trenutek začetka teka zastaralnega roka ni vezan na izplačilo škode, ampak na trenutek, določen v členu 352/I OZ. Nadalje pa naj bi prvo sodišče napačno odločilo tudi o vprašanju vzročne zveze med domnevno alkoholiziranostjo toženca in nastalo prometno nezgodo. Sodišče, če že ni sprejelo stališča, ki je bilo zavzeto v kazenskem postopku, bi moralo svoje drugačno stališče jasno opredeliti v razlogih izpodbijane sodbe, česar pa po presoji pritožbe ni storilo. V tej zvezi je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 6. odstavka 357. člena OZ, ki določa, da zastarane terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Navedena določba v konkretnem primeru ni uporabljiva zato, ker toženec ni tretji, temveč je bil toženec zavarovanec tožeče stranke in je s svojim protipogodbenim ravnanjem, kršitvijo zavarovalne pogodbe, povzročil škodo. Zato za konkreten primer za presojo pričetka teka zastaralnega roka in za samo njegovo dolžino veljajo razlogi, ki jih je v obrazložitvi sodbe zapisalo sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče tudi zadostno utemeljilo sam obstoj tožnikove alkoholiziranosti (rezultati alkoholimetrične analize iz priloge pod B2 in ugotovitev oziroma ocena zdravnika glede alkoholiziranosti iz priloge pod B3), kot tudi obstoj vzročne zveze med alkoholiziranostjo in prometno nesrečo oziroma neizpodbitost domnevne vzročne zveze. Toženec je izpodbijal obstoj vzročne zveze s sklicevanjem na oprostilni kazenski sodbi in njune razloge. Prav iz teh razlogov pa ne izhaja, da vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nesrečo ni. Pri tem se je prvo sodišče v razlogih sodbe izrecno sklicevalo na tiste razloge v kazenski sodbi iz priloge pod A41, iz katere pravzaprav izhaja obstoj vzročne zveze. Toženec je bil v kazenskem postopku oproščen zato, ker v opisu kaznivega dejanja po obtožbi ni bila vsebovana kršitev določbe 27. člena ZVCP, neprimerna hitrost, na katero je vplival tudi alkohol, temveč le kršitev določbe 21. člena takrat veljavnega ZVCP, ki je določal dolžnost voziti po desnem voznem pasu. Iz kazenske sodbe oziroma njenih razlogov povsem jasno izhaja, da je toženec kršil določbo 27. člena ZVCP in v povezavi s tem tudi določbo 116. člena ZVCP (vožnja pod vplivom alkohola), ne pa določbe 21. člena takrat veljavnega ZVCP, na kateri je temeljil opis kaznivega dejanja po obtožbi. S sklicevanjem na razloge kazenskih sodb torej toženec ni izpodbil domneve obstoja vzročne zveze med nesrečo in alkoholom, kakšnih drugih razlogov v tej smeri pa ni navajal. Ob pomanjkanju ustreznih trditev v smeri izključitve domnevane vzročne zveze med nesrečo in alkoholom, pa so razlogi prvega sodišča povsem zadostni in jih pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema.

Pritožba torej ni utemeljena, uveljavljana pritožbena razloga nista podana in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.