Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da razlogov za zapustitev izvorne države ni mogoče povezati s tožnikovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode in da zgolj z opravljanjem svojega poklica ni mogoče reči, da je tožnik izražal takšno mnenje, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Tožnik je imel težave, pri čemer pa ne izhaja, da bi bil na kakršenkoli način preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, saj je imel težave izključno zaradi tega, ker je brez vednosti nadrejenih in vnaprejšnjega soglasja podelil ženski z otroki stanovanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je iz izvorne države najprej odpotoval v Rusko federacijo, nato pa z letalom v Slovenijo. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da je delal v državni službi kot referent za stanovanjska vprašanja socialnih primerov v eni od havanskih občin. Težko je prenašal stisko ljudi in svojo nemoč, da bi jim kakorkoli pomagal, saj se je vse odločalo na višjem nivoju. Pred približno enim letom je podelil prosto državno stanovanje mami s štirimi otroki in bil zaradi tega kaznovan z enoletnim odvzemom državljanskih pravic in trimesečno 30 % plačo. Zaradi tega si je na skrivaj uredil potni list in dovoljenje za izhod iz države. Navedel je, da ni mogel več molčati, ko je videl, koliko stanovanj in hiš je prostih, medtem ko ga je množica ljudi vsak dan prosila za stanovanje. Nadrejeni so mu pojasnjevali, da so te hiše in stanovanja za vodilne kadre. Tik preden je odpotoval, je v službi povedal, da bo odšel iz države. Člani državne komunistične stranke so ga izključili iz stranke. Posledica njegovega odhoda iz Kube je verjetno ta, da bodo ženo odpustili iz službe, saj je delala v sosednji pisarni, njegova družina bo deležna še vrsto sankcij in predvideva, da jih bodo vrgli ven iz državnega stanovanja. S tem, ko je bil izključen iz stranke, nikoli več ne bi mogel ponovno postati njen član, kar pomeni, da bi izgubil državno službo. Tudi na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je bil član kubanske komunistične stranke, ki ga je nečastno izključila. Ponovno je pojasnil, da je bil vsak dan soočen z ljudmi, ki so imeli težave s stanovanjem. V službi je začel kazati nestrinjanje s krivicami, ki se dogajajo tem ljudem. Vsem tem socialnim primerom ni mogel pomagati, kljub temu, da je bil zato tam. Vlada mu je vedno naročala, naj s socialnimi primeri počaka, kar je pomenilo, da nikoli ne bodo dobili svojo prošnjo ugodno rešeno, kajti stanovanja so vedno podarili svojim šefom. Enkrat je sprejel lastno odločitev v postopku ženske s štirimi mladoletnimi otroci, ki je bila na cesti. Nastanil jih je v penzion, zato je tri mesece prejemal nižjo plačo, imeli pa so ga tudi na očeh. Iz države je odpotoval kot javni uslužbenec, ki ima veliko več informacij kot ostali prebivalci, zato bi bil zaprt zaradi veleizdaje. Sam je po poklicu pravnik in je moral hoditi na veliko sestankov vlade in komunistične stranke. Njegovo pooblastilo je bilo dodeliti proste vladne stanovanjske kapacitete socialnim primerom, dejansko pa teh pooblastil ni mogel izvajati, ker je o vsem odločala vladna komisija. Na teren je tudi kdaj odšel sam, saj je moral preverjati, ali so trditve njegovih socialnih delavcev resnične. Tudi sam je živel v državnem stanovanju. Stanovanje dobijo najbolj izobraženi in tudi on kot izobraženec je imel ta privilegij. Žensko s štirimi otroci je nastanil v nek prazen penzion, ker je živela na ulici. Ker je rešil pereč socialni problem, so ga izključili iz stranke. Predložil je tudi dokument o sankcijah, ki so ga doletele. Kubo sta zapustila on in njegov pastorek. S posinovljencem sta imela na Kubi težave tudi zaradi tega, ker sta imela povezana računalnika in so ju obtožili, da gledata pornografske programe, čeprav sta komunicirala samo drug z drugim. S pastorkom nista živela v isti stavbi. Razen tega drugih težav ni imel, so mu pa prisluškovali in s tem kršili njegovo zasebnost. Na vprašanje, ali bi imel kakšne težave zaradi prekoračitve roka vrnitve na Kubo je povedal, da se v državo sploh ne more vrniti. Če bo deportiran nazaj v matično državo, ga bodo tam takoj zaprli.

Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz policijske depeše izhaja, da je tožnik Kubo zapustil zaradi ekonomskih razmer. Tudi v registracijskem listu je navedeno, da želi ekonomski azil, ker si želi izboljšati življenje in išče boljše pogoje za to v razviti državi, kjer bi lahko delal in tako pomagal svoji družini na Kubi. Prav tako pa je tudi v lastnoročni izjavi navedel, da prozi za azil iz ekonomskih razlogov, ker ima na Kubi družino z zdravstvenimi in ekonomskimi težavami. Želi azil, da bi lahko delal in jim denarno pomagal. Njegov oče je diabetik in ima zdravstvene težave in tako rekoč ne more priti do denarja, da bi si kupil zdravila. A.A. je njegov pastorek in v to državo prihajata, da bi našla delo in tako pomagala družini na Kubi. Tožnik je predložil tudi tri strani informacij o izvorni državi, dokument občinske uprave za stanovanjske zadeve ter kopijo dokumenta Komunistične stranke Kube. Tožena stranka v nadaljevanju povzema vsebino teh dokumentov in ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabim ekonomskim položajem v izvorni državi ter z nezadovoljstvom pri svojem delu, ker ni mogel pomagati socialno ogroženim ljudem kljub temu, da je imel za to pooblastila. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnik niti sam ne zatrjuje, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Izjave, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, so po mnenju tožene stranke nepomembne in zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito, saj jih v ničemer ni mogoče povezati s tožnikovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode. Pooblaščenec tožnika je sicer navedel, da so tožnikove težave zaradi političnega in ekonomskega sistema na Kubi. Tožnik ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah na Kubi v smeri uresničevanja in varstva večjih svoboščin na področju zasebne lastnine in svojega dela. Zgolj z opravljanjem svojega poklica, ki naj bi mu prinašal tudi osebni dohodek, pa ni mogoče reči, da je izražal takšno mnenje, ki bi nasprotovalo politiki in metodam oziroma subjektom, ki naj bi ga preganjali. Tožnik v postopku ni navedel, da bi imel zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, torej ni navedel razloga za preganjanje na podlagi političnega prepričanja. Težave je imel, ko naj bi sprejel odločitev v postopku dodelitve stanovanja oziroma penziona ženski s štirimi otroci. Odločitev o podelitvi stanovanja je sprejel sam. Posledic svojega ravnanja se je zavedal, vendar je hotel pomagati, ker je bila to njegova dolžnost. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik navaja razloge, iz katerih ne izhaja, da bi bil na kakršenkoli način preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Težave je imel izključno zaradi tega, ker je brez vednosti nadrejenih in vnaprejšnjega soglasja podelil ženski z otroci stanovanje. Če nekdo odloča izven svojih pooblastil brez vednosti nadrejenih je logično, da se ga zaradi tega tudi primerno sankcionira. Tožena stranka meni, da bi lahko tožnik menjal tudi službo, če bi bil res tako zelo nezadovoljen. Iz predloženih dokumentov izhaja, da je bila mati s tremi otroki sicer pereč socialni problem, vendar pa je bila njena prošnja pred tem dvakrat zavrnjena zaradi postopkovnih pomanjkljivosti, verjetno zaradi nepredložitve vseh potrebnih dokumentov. Iz dokumentov nadalje izhaja, da so kontrole njegovega dela že prej pokazale nepravilnosti, ker delovnih nalog ni opravljal po predpisih. Tako izguba službe kot tudi izključitev iz komunistične stranke so posledica tožnikovega kršenja predpisov, ki bi se jih moral pri opravljanju svojega dela držati, kot tudi predpisov, ki urejajo obveznosti članov komunistične stranke, zaradi česar je bil naknadno po svojem odhodu iz države izključen. Posledice, ki jih je pretrpel, niso rezultat njegovega nasprotovanja odločitvam komisije, temveč rezultat kršenja predpisov, ki so urejali področje njegovega dela. Nadalje je tožnik še navedel, da sta imela s posinovljencem na Kubi povezana računalnika in so ju obtožili, da gledata pornografske programe, prav tako naj bi jima prisluškovali ter motili njuno zasebnost. Vendar pa v zvezi z navedenim ni ničesar več pojasnil, torej zakaj so ju obtožili, ker naj bi gledala pornografske programe, prav tako ni pojasnil, kdo, zakaj in od kdaj naj bi mu prisluškovali niti ni navedel, kaj je vzrok temu. Sicer pa tožena stranka med drugim tudi ugotavlja, da je tožnik za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer v izvorni državi, saj je v lastnoročni izjavi in na Postaji letališke policije Brnik izjavil, da prosi za ekonomski azil, ker želi izboljšati svoje življenje. Navedeno izhaja tudi iz njegove prošnje, v kateri je navedel, da v Ruski federaciji ni želel ostati, ker ni dobil dovoljenja za delo. Razmere, kot jih tožnik navaja, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, so sicer razumljive s človeškega vidika, nikakor pa jih ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic. Tožnik je tudi navedel, da bi ga v ponovnem prihodu v izvorno državo zaprli, še posebej zato, ker je javni uslužbenec in ima veliko informacij o oblasteh. Poleg tega je še navedel, da se v državo ne more vrniti zaradi prekoračitve roka vrnitve na Kubo. Vendar pa tožnik v zvezi s tem ni ničesar več pojasnil, torej zakaj bi bil zaprt, koliko časa bi bil v zaporu, ali bi imel zaradi tega kakšne hujše posledice ob predpostavki, da mora prosilec vse podatke in izjave navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici. Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1580/2012-6 z dne 21. 11. 2012, iz katere izhaja, da mora prosilec priložiti ustrezne informacije o tem, da osebam v primerljivih okoliščinah na Kubi zaradi pobega iz države grozi tako strog zapor ali preganjanje. Tožena stranka pa je izjave tožnika tudi preverila preko informacij v izvorni državi. Iz vira ACCORD (Avstrijski center za informacije o državah izvora in raziskave na področju azila) izhaja, da je varnostno okolje na Kubi relativno stabilno, v Kubi ni mednarodnega ali oboroženega spopada. V primeru, da bi se tožnik vrnil nazaj v izvorno državo s pretečenim dovoljenjem pa je malo verjetno, da bi ga tožili ali formalno izključili iz pravic po socialnih določbah. Poročila, ki jih je predložil tožnik, opisujejo splošno situacijo na Kubi in položaj političnih nasprotnikov, ki jim omejujejo svobodo izražanja, združevanja in zborovanja. Nobeno od poročil, ki jih je pooblaščenec predložil, ne govori o konkretnem prosilcu, prav tako pa se opisane okoliščine iz poročil konkretno ne nanašajo nanj.

Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Ali bi tožnik utrpel resno škodo iz 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), je tožena stranka ugotavljala že, ko je presojala ugotavljanje pogojev za pridobitev statusa begunca. Prav tako pa tudi ne obstaja nevarnost, da bi tožnik utrpel resno škodo iz 3. alineje 28. člena ZMZ, saj iz preučenih informacij izhaja, da v Kubi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad.

Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da ni upoštevala informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik. S tem pa tožniku ni dala možnosti, da bi podkrepil svoje izjave o preganjanju političnih nasprotnikov kubanske vlade. V poročilu z naslovom Novi Castro, ista Kuba je tožnik želel izkazati, da se izraz desident nanaša na vsakega posameznika, ki izraža nasprotovanje vladi in sestoji iz ljudi, ki niso povezani z nobeno skupino in kritizirajo vlado oziroma na nek način nočejo sodelovati z državo. S tem poročilom je tožnik želel izpostaviti, da na Kubi obstoji določena družbena skupina, ki kritizira vlado oziroma noče sodelovati z državo in ta skupina je preganjana s strani vlade. To pa je popolnoma povezano z njegovim primerom, saj tožnik kot državni uradnik ni mogel več prenašati korupcije pri dodeljevanju občinskih stanovanj in se ni mogel podrediti vladni politiki. Kot javni uslužbenec je bil dolga leta primoran izvrševati navodila nadrejenih in podeljevati stanovanja pripadnikom politične elite namesto socialno ogroženim ljudem. Svoje nezadovoljstvo je tožnik kazal tudi na rednih sestankih in opozarjal na probleme prebivalstva, vendar so se vsi obrnili proti njemu. Kubanska vlada preganja vse, ki na takšen ali drugačen način izražajo svoje nestrinjanje z vladajočo politiko. Tožena stranka zaključuje, da razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil državo, ni mogoče povezati z njegovim političnim prepričanjem. Vendar pa je tožnik pojasnil, da je svoje nestrinjanje s politiko izražal na sestankih, ki so bili na državni ravni in je zaradi tega imel težave. Iz obrazložitve odločbe je mogoče razbrati, da bi se tožnik moral strinjati s kubanskim režimom in se podrejati samovolji politične elite. Izguba službe in izključitev iz komunistične stranke je res posledica tožnikovega samovoljnega odločanja, vendar pa nihče ni upravičen siliti ljudi, da podpirajo korupcijo in delujejo po samovoljnih navodilih nadrejenih. Tožniku tudi ni jasno, kaj je želela tožena stranka povedati s tem, ko je navedla, da tudi če bi tožnik gledal pornografske programe, v tem ne vidi nič spornega. Tožnik je natančno pojasnil, da sta imela s posinovljencem na Kubi povezana računalnika ter da so ju obtožili, da gledata pornografske filme. Razlog, da so ju po krivem obtožili, pa je v tem, da bi lahko preprečili njuno komunikacijo preko računalnikov. Poleg tega so jima prisluškovali in motili njuno zasebnost. Tožena stranka je tudi navedla, da ni naloga uradne osebe, da iz prosilcev vleče razloge za mednarodno zaščito, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1580/2012, ki pa še ni pravnomočna. Tožnik poudarja, da tudi v primeru, če bi takšna dokazila predložil, jih tožena stranka ne bi upoštevala, saj tudi poročil, ki se nanašajo na razloge za pridobitev mednarodne zaščite, ni upoštevala. S tem, ko tožena stranka tožniku ni predočila, da ni natančno pojasnil vseh okoliščin, mu je onemogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik je povedal, da je posledica njegovega odhoda iz Kube v tem, da bodo ženo odpustili iz službe, njegova družina pa bo deležna še več sankcij. Poleg tega bodo državni organi zasegli tožnikovo premoženje. Dalje tožnik opozarja, da ima dovoljenje za podaljšanje potnega lista za dve leti, to je do februarja 2014. Dovoljenje za izhod iz države pa se izda za 30 dni in je 2. 8. 2012 končen datum in od tega dne se ne da več podaljševati dovoljenja. Če bi ostal v Rusiji, bi moral oditi na Veleposlaništvo Kube in tam prositi za podaljšanje dovoljenja. Za prekoračitev dovoljenja so na Kubi zelo stroge kazni. Kubanskim državljanom s pretečenim dovoljenjem ni dovoljen vstop na letalo za Kubo. Kubanski državljan, ki se vrne v državo s pretečenim dovoljenjem, pa izgubi pravico do osebne izkaznice, dostop do zdravstvene oskrbe in izobraževanja ter pravico do dela. Osebna izkaznica je na Kubi zelo pomemben dokument, saj je potrebna za vse (obisk pri zdravniku, dostop do zaposlitve itd.). Ob primeru vrnitve v matično državo bo pristal v zaporu, saj je za takšno ravnanje po 215/1 členu Kubanskega kazenskega zakonika zagrožena kazen zapora do treh let. Ob upoštevanju tožnikovih poročil pa bi tožena stranka lahko tudi sama ugotovila, da bo tožnik preganjan tudi zaradi izdaje države, saj so številne določbe Kazenskega zakonika tako nejasno opredeljene, da se lahko uporabljajo zoper vsakogar, ki v očeh države predstavlja političnega nasprotnika. Če pa bi kubanske oblasti izvedele, da je bila tožniku v Sloveniji zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, bi njegovo prošnjo štele za konflikt z oblastjo, za kar pa je zagrožena kazen zapora 20 do 25 let. Tožnik predlaga, naj sodišče odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da samo odloči o predmetni zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je opredelila do vseh informacij in poročil, ki jih je priložil tožnik. V zvezi s tem je pojasnila, da se nobena informacija o izvorni državi ne nanaša konkretno nanj. Te informacije so sicer lahko v oporo, vendar pa je treba presojati konkreten primer v povezavi z relevantnimi vidiki obstoječe objektivne situacije na Kubi. Tožena stranka se do poročila z naslovom Novi Castro, ista Kuba ni opredelila zato, ker je tožeča stranka priložila samo dele celotnega poročila, pa še to iz leta 2009, torej gre za kar tri leta staro poročilo. Tožena stranka tudi zavrača navedbe tožnika, da je ob branju odločbe ugotovil, da bi po mnenju tožene stranke moral tožnik pridno izvrševati navodila, ki vodijo v korupcijo in še naprej delati krivice socialno ogroženim primerom. Tožnik v svoji izvorni državi ni upošteval predpisov na delovnem področju ter jih je namerno kršil s tem, da je brez vednosti nadrejenih podelil stanovanje ženski s štirimi otroci. Poleg tega je potrebno poudariti, da posledice, ki jih je utrpel, niso rezultat izražanja njegovih nasprotovanj komisiji, temveč so rezultat kršenja predpisov, ki so urejali področje njegovega dela. Neutemeljeno je tudi navajanje, da tožniku ni bilo omogočeno, da bi natančno pojasnil vse relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Tožnik je bil pred pričetkom podaje prošnje ustno seznanjen oziroma informiran o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Uradna oseba prosilca pred pričetkom podaje prošnje še enkrat opozori, da mora vse podatke in izjave navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici. Razen tega je imel poleg prošnje še osebni razgovor, v katerem je imel še dodatno možnost pojasniti, obrazložiti ter navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi ugotavlja, da so navedbe tožnika, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo zagotovo zaprli, neverodostojne. Tožnik ima namreč v potnem listu v rubriki viza prilepljeno dovoljenje za izhod iz države, ki ga je izdala služba za priseljence in tujce, tipa PVE. Pri tem je treba poudariti, da je tožnik izvorno državo zapustil legalno. Oznaka PVE je za tiste državljane, ki želijo potovati v tujino in vsi možni potniki se morajo prijaviti na krajevnem uradu za priseljevanje. PVE se izda za dobo 30 dni in se lahko podaljša do 10 mesecev in 29 dni od datuma, ko je imetnik dovoljenja zapustil državo. Za podaljšanje dovoljenja mora imetnik oditi na konzulat in plačati takso. Ne obstaja nevarnost, da bi kubanske oblasti izvedele, da je tožnik vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Podatke o vložitvi prošnje bi lahko na Kubo posredoval zgolj tožnik sam. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi izpostavlja, da je tožena stranka v odločbi izrecno navedla, da ni upoštevala dokazov, ki jih je predložil tožnik. V odgovoru na tožbo pa pojasnjuje, da se je opredelila do vseh informacij in poročil. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer navedla, da poročila z naslovom Novi Castro, ista Kuba ni upoštevala, ker gre le za del poročila, vendar tega razloga v odločbi ni navedla. Kljub temu, da je poročilo iz leta 2009, disidenti na Kubi niso stvar preteklosti. Tožnik je bil v službi napaden s strani nadrejenih, ker je želel storiti nekaj, kar je prav, to pa je bilo mogoče storiti le s kršitvijo predpisov.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od pogojev za priznanje katerega teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da razlogov za zapustitev izvorne države, ni mogoče povezati s tožnikovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode in da zgolj z opravljanjem svojega poklica ni mogoče reči, da je tožnik izražal takšno mnenje, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik imel težave, ko naj bi sprejel odločitev v postopku dodelitve stanovanja oziroma penziona ženski z otroci, iz teh razlogov pa ne izhaja, da bi bil na kakršenkoli način preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, saj je imel težave izključno zaradi tega, ker je brez vednosti nadrejenih in vnaprejšnjega soglasja podelil ženski z otroci stanovanje. Glede bojazni vrnitve na Kubo zaradi prekoračitve roka vrnitve na Kubo pa se sodišče tudi strinja s toženo stranko, da tožnik v zvezi s tem ni ničesar več pojasnil, torej zakaj bi bil zaprt, koliko časa bi bil v zaporu, ali bi imel zaradi tega kakšne hujše posledice ob predpostavki, da mora prosilec vse podatke in izjave navesti samostojno, prepričljivo, natančno in po pravici, sicer pa iz informacij o izvorni državi izhaja, da v primeru, da bi se tožnik vrnil nazaj v izvorno državo s pretečenim dovoljenjem, je malo verjetno, da bi ga tožili ali formalno izključili iz pravic po socialnih določbah. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi.

Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da tožena stranka v odločbi ni upoštevala dokazov, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka je te dokaze natančno povzela na straneh od 11 do 15 odločbe, do njih pa se je opredelila na strani 20 odločbe, ko je ugotovila, da je seznanjena s to objektivno situacijo na Kubi, vendar pa je potrebno presojati konkreten primer v povezavi z relevantnimi vidiki na Kubi obstoječe objektivne situacije. Navedla je, da so priloženi članki sicer lahko v oporo, vendar nobeno poročilo ne govori o konkretnem prosilcu, ki je predmet obravnavanega postopka. Vse to pomeni, da se je tožena stranka opredelila do tožnikovih dokazov. Sodišče se tudi ne more strinjati, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi podkrepil svoje izjave o preganjanju političnih nasprotnikov kubanske vlade oziroma tako imenovanih disidentov. Informacije o izvorni državi, ki so bile predložene s strani tožnika, so bile predložene dne 10. 10. 2012, istega dne pa je bil opravljen tudi osebni razgovor s tožnikom. Na osebnem razgovoru bi tožnik lahko pojasnil, kaj je želel dokazati z priloženimi informacijami. Sodišče s tem v zvezi tudi pojasnjuje, da se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da je poročilo z naslovom Novi Castro, ista Kuba popolnoma povezano s tožnikovim primerom. V tem poročilu je navedeno, da se izraz disident uporablja za vsakega posameznika, ki izraža nasprotovanje vladi in da mednje spada širša vrsta nenasilnih akterjev na Kubi, vključujoč borce za človekove pravice, novinarje in sindikaliste ter člane političnih skupin, verskih organizacij in drugih skupin civilne družbe, ki jih kubanska vlada ne priznava in jih smatra za protizakonite. Tožnik pa je imel težave ne zato, ker bi nasprotoval vladi na splošno, ampak ker se ni strinjal z načinom dodeljevanja stanovanj. V dokumentu z naslovom Občinska uprava za stanovanjske zadeve La Lisa, ki ga je predložil tožnik in se nanaša na samega tožnika, je navedeno, da je upravni svet ugotovil, da je bila sicer ženska z otroci resnični kritični socialni primer, vendar pa je bila njena prošnja prej zavrnjena zato, ker niso bile izpolnjene zahteve. Nadalje je isti organ ugotovil, da je prišlo do kršitve vzpostavljenih postopkov, ker se je tožnik zglasil pri enoti za penzione, ne da bi dobil odobritev od Komisije za dodelitev občinske uprave za stanovanjska vprašanja. Očita se mu, da je kršil načela, določena za delo v zvezi s stanovanjskimi vprašanji, da ni upošteval kontrole in spremljanja zavrnjenih socialnih primerov. Kontrola je potekala, vendar je manjkalo socialno spremljanje, da bi ugotovili, ali je oseba, kateri se je prošnja zavrnila, še vedno imela status socialnega primera in ali je njeno stanje še vedno pereče, razen tega ni bilo opravljene primerjave, da bi se ugotovilo, ali je omenjena oseba še kje poskusila vložiti prošnjo. Iz pisne dokumentacije je torej razvidno, da se tožniku očita, da ni ravnal v skladu z utečenimi postopki. Zaradi tega so sledile določene sankcije in ne zaradi tožnikovega nestrinjanja z politiko vlade. Zaradi tega sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da velja za političnega nasprotnika, saj je iz zgoraj navedenih razlogov prišlo do ukrepanja zoper njega, ker ni ravnal v skladu s pravili, ki so veljala pri dodeljevanju stanovanj. Tožnik je tudi pojasnil, da je svoje nestrinjanje s politiko izražal na sestankih, ki so bili na državni ravni. S tem v zvezi sodišče ponovno opozarja na zgoraj navedeni dokument, kjer je sicer navedeno, da je bil tožnik že poklican na sestanek zaradi svojega izražanja nestrinjanja z odločitvami komisije. Vendar pa tovrstno njegovo nestrinjanje v kontekstu celotnega dokumenta sodišče ne ocenjuje kot nestrinjanje s politično usmeritvijo kubanskega režima, ampak nestrinjanje pri povsem konkretni zadevi, ki ni politične narave - načinu dodelitve stanovanj.

Tožnik tudi zatrjuje, da ni jasno, kaj je želela tožena stranka povedati s tem, ko je navedla, da tudi če bi tožnik gledal pornografske programe, v tem ne vidi nič spornega. S tem v zvezi pojasnjuje, da sta imela s posinovljencem na Kubi povezana računalnika ter da so ju obtožili, da gledata pornografske filme, razlog, da so ju po krivem obtožili pa je v tem, da bi lahko preprečili njuno komunikacijo preko računalnikov, poleg tega pa so jima prisluškovali in motili njuno zasebnost. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je na zapisniku o osebnem razgovoru na strani 9 navedeno, da je tožnik povedal, da sta imela s posinovljencem na Kubi povezana računalnika, da so ju obtožili, da gledata pornografske programe, čeprav sta komunicirala samo drug z drugim, zato so jima zaplenili kable. Navedel je še, da so prisluškovali in s tem kršili njegovo zasebnost. Vendar pa s tem v zvezi ni navajal, da bi se to dogajalo zaradi njegovega političnega prepričanja, zato sodišče, tudi če se je to dogajalo, ne more šteti kot dejanje preganjanja, kot je definirano v ZMZ.

Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da tudi če bi predložil dokazila o tem, da bi ga v primeru vrnitve v matično državo zaprli, tega tožena stranka ne bi upoštevala, ker tudi ostalih poročil, ki jih je predložil, ni upoštevala. S tem se sodišče ne more strinjati, saj je že v tej sodbi pojasnilo, da se je tožena stranka opredelila do poročil, ki jih je predložil tožnik. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da bi tožena stranka tožniku onemogočila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar naj bi storila s tem, ko tožniku ni predočila, da ni natančno pojasnil relevantnih okoliščin v zvezi s tem, kaj bi mu grozilo ob njegovi vrnitvi na Kubo. S tem v zvezi sodišče meni, da je to, kako natančno je tožnik pojasnil dejstva in okoliščine, stvar dokazne ocene njegovih izjav in v tem primeru ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke, če mu tožena stranka ni predočila, da ni bil dovolj natančen. Sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da bi tožniku v primeru vrnitve v matično državo nedvomno grozil propad v vsakem pogledu zato, ker je prekoračil dovoljenje za prebivanje v tujini. Tožena stranka je ugotavljala, kaj se zgodi, če je dovoljenje prekoračeno. Iz priloženih poročil, kot je pojasnjeno tudi v odločbi, izhaja, da se take osebe ne morejo vkrcati na letalo za Kubo, če pa Kubanec vstopi v državo s pretečenim dovoljenjem, pa iz poročil izhaja, da ni verjetno, da bi bil proti taki osebi sprožen kakšen postopek in da taki primeri niso poznani. Kubanec, ki se vrne s pretečenim dovoljenjem, sicer izgubi pravico do osebne izkaznice, vendar pa pridobi nazaj svoj pravni status v državi po dveletnem bivanju. Tovrstne posledice pa po mnenju sodišča ni mogoče šteti za preganjanje, kot je opredeljeno v ZMZ. Prav tako pa sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da bi nastala nevarnost zaradi tega, če bi kubanske oblasti izvedele, da je bil tožnik v Sloveniji prosilec za azil, saj so azilni postopki zaupne narave in ni mogoče, da bi kubanske oblasti to izvedele.

Ker torej tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za status begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.