Jedro

Stranka mora vas čas upravnega spora izkazovati pravni interes. Pravnega interesa ni, če si stranka s pravnim sredstvom svojega položaja ne more izboljšati. To je podano tudi tedaj, ko je njeni tožbi ugodeno in je zadeva vrnjena toženi stranki v nov postopek; tudi če se stranka s stališči prvostopne sodbe ne strinja.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2006, odpravilo to odločbo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila z dne 18.5.2005 in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočnosti odločbe. Prošnjo je zavrnila na podlagi 2. in 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je v ponovljenem postopku sklenila, da iz tožnikove prošnje izhaja, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea) in ker tožnik lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države (4. alinea).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka v obravnavani zadevi odločala že tretjič. V ponovljenem postopku v zvezi s sodbami prvostopnega pritožbenega sodišča je tožena stranka ponovno odločala v pospešenem azilnem postopku, pri čemer pa je odločbo oprla na 2. in 4. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil, pri čemer pa se pri svoji odločitvi ne sklicuje več na poročila o stanju v izvorni državi tožnika. Sodišče meni, da je s tem storjena kršitev pravil postopka, ker je tožena stranka ponovno odločala v pospešenem postopku, pri čemer je že v predhodnem postopku začela z rednim postopkom. Poleg tega pa sta razloga, na katere je oprla svojo odločitev, med seboj v protislovju. Ker tožnik v izvorni državi ni preganjan, kar je po presoji prvostopnega sodišča sicer preuranjen zaključek, mu ni treba iskati notranje zaščite v drugem delu izvorne države. Poleg tega pa je sklicevanje na 4. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil v celoti neobrazloženo. Tožena stranka ni pojasnila, v čem so v drugem delu izvorne države izpolnjeni kriteriji iz 10. alinee 2. člena ZAzil. Tudi ni ugotavljala, kakšne so v konkretnem primeru dejanske možnosti tožnika. Ker je tožena stranka s tem, ko tožniku ni dala možnosti, da se v skladu s predhodnimi sodbami sodišča seznani s poročili in se o njih izjavi, kršila 3. točko 3. odstavka 25. člena ZUS, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka, je bilo treba njeno odločbo odpraviti in ji vrniti zadevo v nov postopek že iz tega razloga. Kot neutemeljene pa je prvostopno sodišče zavrnilo tožbene ugovore, da bi morala biti izpodbijana odločba v celoti prevedena v jezik, ki ga tožnik razume, saj za to ni podlage v 3. odstavku 32. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo predlogu, da v skladu s 156. členom Ustave RS začne postopek ocene ustavnosti te določbe pred ustavnim sodiščem, samo pa prekine svoj postopek. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tudi pritožbeni ugovor, da naj o zadevi meritorno odloči, saj je menilo, da bi bilo s tem kršeno načelo delitve oblasti, vsebovano v 2. odstavku 3. člena Ustave RS.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, da je bilo tožbi sicer ugodeno, vendar da prvostopno sodišče ni odgovorilo na vrsto tožbenih zahtevkov oziroma jih je neutemeljeno zavrnilo. Ni odločilo o predlogu za odločanje po 3. točki 1. odstavka 61. člena ZUS, pri katerem tožnik vztraja. Ni odločilo o predlogu za presojo ustavnosti 4. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, pri katerih tudi vztraja. Ni odločilo o predlogu za združitev družine znotraj dublinskega postopka, pri katerem tudi vztraja. Ni odločilo o tem, ali povzetek odločbe tožene stranke v bosanskem jeziku ustreza zahtevam iz 3. odstavka 32. člena ZAzil in tudi pri tem predlogu vztraja. Zavrnilo je njegov predlog za presojo ustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil. Ta zavrnitev pa je pavšalna in brez vseh vsebinskih argumentov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugotovitev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru gre za spor v zvezi s tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Sloveniji. V tem primeru je bilo tožnikovi tožbi ugodeno in je bila odločba tožene stranke, s katero je bila njegova prošnja za azil zavrnjena kot očitno neutemeljena, odpravljena in je bila zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek, pri čemer je prvostopno sodišče toženi stranki dalo tudi ustrezne napotke, to je, da mora o prošnji odločati v rednem azilnem postopku. S temi napotki se pritožbeno sodišče strinja. Prvostopno sodišče pa je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče tudi do drugih tožbenih ugovorov, ki za odločitev v tej stvari niti niso pomembni. Obsežnejša oziroma drugačna utemeljitev stališč prvostopnega sodišča do teh ugovorov, ki jih tožnik ponavlja tudi v pritožbi, pa njegovega pravnega položaja ne bi izboljšala, torej ne bi imela pravnega učinka. Ob takšnem stanju stvari si tožnik po presoji pritožbenega sodišča svojega pravnega položaja v zvezi s prošnjo za azil s pritožbo ne more izboljšati, torej zanjo nima pravnega interesa.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je na podlagi 1. in 3. odstavka 343. člena ZPP ni zavrglo že prvostopno sodišče, vse v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS. V 1. odstavku 16. člena ZUS je določeno, da se za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, primerno uporablja ZPP. V 352. členu ZPP je določeno, da sodišče druge stopnje zavrže s sklepom med drugim tudi nedovoljeno pritožbo, če tega ni storilo že prvostopno sodišče. V 1. odstavku 343. člena ZPP je določeno, da predsednik senata zavrže s sklepom med drugim tudi nedovoljeno pritožbo. Po 3. odstavku 343. člen ZPP je med drugim nedovoljena tudi pritožba, za katero pritožnik nima pravnega interesa.

Ker je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, se do pritožbenih ugovorov ni opredeljevalo.