Jedro

Dejansko pravilno ugotovljeni sklop trajnih in nepopravljivih prikrajšanj na telesnem in duševnem področju, ki so posledica opisane izjemno hude skaženosti, torej po pravno pravilnem stališču sodišča prve stopnje predstavlja posebno težko invalidnost. Sodišče prve stopnje ima tudi prav, ko primerja konkretni primer s primerom posebno težke invalidnosti iz judikata – VSS II Ips 301/88 z dne 30. 06. 1988. V tistem primeru je bila priznana odškodnina staršema zaradi njunih duševnih bolečin zaradi otrokove ugotovljene posebno težke invalidnosti nastale podobno zaradi skaženosti kot posledice eksplozije plinske jeklenke.

Ker gre za škodo (duševne bolečine bližnjih) kot celovito podlago za prisojo odškodnine oziroma za odškodnino za utrpljeno škodo kot enovito postavko, je sicer v prvostopni sodbi nadalje tudi pravilno upoštevano obdobje, ko je še potekalo začetno zdravljenje oškodovanca. Zato ločevanje škode na tisto nastalo takoj po škodnem dogodku in v času intenzivnega zdravljenja in na kasnejše obdobje, ko zdravljenje ni več potrebno v takšni meri kot prej in so se posledice v zdravstvenem stanju oškodovanca stabilizirale, nima podlage v naši pravni ureditvi. Duševne bolečine bližnjih so enovita celota, ki se začnejo s škodnim dogodkom, ki je neposredno in takoj povzročil posebno težko invalidnost in trajajo nato v času zdravljenja, pa tudi še kasneje v času, ko se posledice škodnega dogodka pri oškodovancu stabilizirajo in postanejo trajnega značaja.

Izrek

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „1. Toženi stranki S.T. d.o.o. in Z. T. d.d., sta nerazdelno dolžni plačati prvotožeči stranki M. C. 13.000,00 EUR, drugotožeči stranki S. C. 10.000,00 EUR, tretjetožeči stranki R. C. 10.000,00 EUR, četrtotožeči stranki A. C. 10.000,00 EUR.

Prvotožena stranka je dolžna: prvotožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 13.000,00 EUR, drugotožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR, tretjetožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR, četrtotožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR, od dne 21. 08. 2008, vse v roku 15 dni.

Drugotožena stranka je dolžna: prvotožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 13.000,00 EUR, drugotožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR, tretjetožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR, četrtotožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 10.000,00 EUR, od dne 16. 04. 2008 dalje do plačila.

2. Kar zahtevajo tožeče stranke več se zavrne.

3. Prvo in drugotožena stranka sta dolžni tožečim strankam solidarno povrniti njihove pravdne stroške v znesku 3.820,41 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi v nespremenjenem a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke so dolžne nerazdelno plačati toženima strankama njune stroške pritožbenega postopka v znesku 324,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev, v 15 dneh, pod izvršbo.

Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožečim strankam njihove stroške pritožbenega postopka v znesku 819,09 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim – ugodilnim delom sodbe toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo odškodnine tožečim strankam in sicer prvotožeči stranki v znesku 17.000,00 EUR, drugotožeči stranki v znesku 17.000,00 EUR, tretjetožeči stranki v znesku 11.000,00 EUR in četrtotožeči stranki v znesku 11.000,00 EUR, ter nadalje prvo toženi stranki še plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov od dne 21. 08. 2008, drugo toženi stranki pa plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov od dne 16. 04. 2008 dalje do plačila. Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožečim strankam solidarno povrniti njihove pravdne stroške v znesku 4.425,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Zoper navedeni del sodbe vlagata pritožbo toženi stranki. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarjata, da je sodišče prve stopnje brez podlage v ugotovitvah izvedenskega mnenja Medicinske fakultete in aktualne sodne prakse ugotovilo, da pri A. C. obstoji posebno težka invalidnost, ki opravičuje prisojo odškodnine svojcem za njihove duševne bolečine. Nobena od trajnih prizadetosti A. C., kot jih ugotavljajo izvedenci Medicinske fakultete, ne predstavlja uničenja poškodovančevih življenjskih funkcij v telesni in duševni sferi, kot tudi ne poškodovančeve trajne celotne odvisnosti od pomoči in oskrbe drugih. Iz psihiatričnega stališča je močno prizadeto predvsem poškodovančevo emocionalno stanje, iz nevrološkega stališča ni izgube telesnih funkcij zaradi živčne okvare. Specialist splošne plastične kirurgije ugotavlja le hudo skaženost, saj so brazgotine prisotne na izpostavljenih delih telesa, kot tudi, da poškodovanec ni v celoti odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Sposoben je za osnovno osebno higieno, opravljanje fizioloških potreb, gibanje, ukvarjanje z vrtom, vozi otroke na različne dejavnosti, lahko hodi na sprehode ter doma telovadi na prirejenih napravah. Le občasno jemlje sredstva proti bolečinam. Pomoč pa potrebuje pri natančnih ali težjih opravilih, pri gradnji hiše, kurjavi in drugih težkih delih. Sodišče bi moralo pri oblikovanju pravnega standarda posebno težke invalidnosti uporabiti restriktiven pristop. Kot sta toženi stranki opozarjali in konkretne primere navajali že tekom postopka, je tak pristop razviden in obsežne sodne prakse. Tožnikova invalidnost, kot ugotavljajo vsi izvedenci angažirani v Medicinski fakulteti, po teži ni primerljiva s primeri, v katerih so sodišča ugotovila posebno težko invalidnost. Je pa primerljiva s primeri, v katerih so bili tožbeni zahtevki tožnikov zavrnjeni. Prvostopno sodišče neutemeljeno tudi ugotavlja in kot podlago za presojo pravične denarne odškodnine navaja poškodovančevo zdravstveno stanje ter trpljenje svojcev neposredno po nesreči in v času zdravljenja. Navedbe tožnikov v zvezi z obdobjem zdravljenja poškodovanca so zato irelevantne in neupoštevne pri odmeri pravične denarne odškodnine iz vtoževanega naslova. Če bi pri poškodovancu že obstajala posebno težka invalidnost, je tožnikom zaradi upoštevanja njihovih duševnih bolečin med zdravljenjem oškodovanca prisojena bistveno previsoka odškodnina. Zdravstvene in navajane psihične posledice iz tega obdobja so eventualno lahko predmet samostojnega odškodninskega upravičenja tožnikov z lastno škodo zaradi bolezni in strahu kot posledica delovne nesreče poškodovanca, ne morejo pa šteti v odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti poškodovanca. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Toženi stranki predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrne in jima naloži plačilo pravdnih stroškov toženih strank z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu sodišču. Tožeče stranke so na pritožbo odgovorile. Poudarjajo, da pritožnici prezreta, da je posebno težka invalidnost pravni standard, katerega pomen ugotavlja sodišče posebej glede na okoliščine konkretnega primera. Mora iti za tako okvaro zdravja, ki je posebej težka in trajna, te okoliščine pa je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskih mnenj. Pritožnik v pritožbi izpostavlja le posamezne, zanj ugodne ugotovitve izvedencev, ki so iztrgane iz konteksta izvedenskih mnenj, prezre pa vrsto drugih okoliščin, ki v skupni povezavi omogočajo zaključek, da gre za posebno težko invalidnost. Navajajo ugotovitve specialista za kirurgijo in izvedenca psihiatrične stroke. Vse ugotovljene okoliščine predstavljajo sklop trajnih in nepopravljivih prikrajšanj na telesnem in duševnem področju, ki so posledica izredno hude skaženosti, kar predstavlja posebno težko invalidnost. Sporni primer ni primerljiv s primeri, ki so v sodni bazi odločb. Na vprašanje, ali izredno huda skaženost lahko predstavlja posebno hudo invalidnost, je odgovorilo že vrhovno sodišče. Zavzelo je stališče, da izjemno huda skaženost kot vzrok za vrsto trajnih in nepopravljivih prikrajšanj na telesnem in duševnem področju vsekakor predstavlja posebno težko invalidnost (glej Pravna mnenja VSS z dne 21. 12. 1988, objavljeno v Poročilu VSS 1-2/88, stran 51, II Ips 301/88). Duševne bolečine bližnjih so enovita celota, ki se kontinuirano pojavljajo vse od škodnega dogodka dalje, njihovo ločevanje na duševne bolečine bližnjih za obdobje poškodovančevega zdravljenja in duševne bolečine bližnjih za obdobje po zaključku zdravljenja je nelogično in neživljenjsko. Odškodnine so sicer odmerjene na spodnji meji – prvi in drugi tožnici sta odškodnini odmerjeni v višini dobrih 17 povprečnih mesečnih neto plač, tretje in četrtemu tožniku pa le v višini 11 plač, vrhovno sodišče pa je v primerljivih primerih odmerjalo 22 do 25 povprečnih mesečnih neto plač. Njihovo znižanje bi zato predstavljajo kršitev materialnega prava kot tudi odstop od ustaljene sodne prakse in kršitev načela enakopravnosti. Zato predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne in v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženkama pa naloži, da tožnikom solidarno povrneta njihove stroške odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča druge stopnje dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravni standard posebno težke invalidnosti v smislu 2. odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na podlagi zaključka, da gre pri oškodovancu – možu oziroma očetu tožečih strank za izjemno hudo skaženost, ki predstavlja trajno nepopravljivo prikrajšanje v telesni in duševni sferi, zaradi česar je ne le fizično oviran in nesposoben opravljati težja dela oziroma opravila, temveč oviran tudi pri vzpostavljanju običajnih socialnih stikov, pa tudi še vedno odvisen od tuje pomoči pri določenih opravilih. Trajne posledice je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo na podlagi izvedenskih mnenj in zdravstvene dokumentacije v spisu. Tako iz izvedenskega mnenja specialista za kirurgijo izhajajo predvsem izredno hude opekline, pri čemer je kar 52% telesne površine oškodovanca opečene (po Fischerju gre za VI. stopnjo – izredno hudo poškodbo), nadalje gre za trajne posledice opeklin, ki so tako anatomske, funkcionalne in tudi kozmetične. Trajne posledice v obliki brazgotin zlasti na obrazu in vratu prav tako predstavljajo trajno in hudo skaženost, nadalje je oškodovanec utrpel nepopravljivo izgubo življenjskih funkcij in nedvomno zmanjšane splošne življenjske in delovne zmožnosti in je v veliki meri odvisen od oskrbe in pomoči drugih (svoje žene in patronažne sestre predvsem pri opravi toalete ran in masaži brazgotin). Razvrščen je bil v I. kategorijo invalidnosti na podlagi odločbe ZPIZ. Tudi izvedenec psihiatrične stroke ugotavlja težko invalidnost, predvsem močno prizadetost poškodovančevega emocionalnega stanja, kar se je najprej izkazovalo kot intenzivna akutna reakcija na stres, ki je prešla v trajajočo posttravmatsko stresno motnjo in kasneje še v trajno osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji (predvsem je bistveno prizadeta njegova samopodoba), zaradi katere doživlja poškodovanec hude duševne bolečine. Navzven se tudi v družinskih odnosih takšna prizadetost izkazuje v oškodovančevi slabi volji, nervoznosti, brezvoljnosti in stalnem stresu in sicer v takšni meri, da so celo hudo prizadeti njihovi medsebojni odnosi, saj oškodovanec večkrat na njih kriči, otrokom niti ni več sposoben pomagati pri šolskih obveznostih, tudi ženi ni sposoben pomagati pri skrbi za otroke in vsakodnevnih opravilih, družina več ne hodi na obiske oziroma ne preživlja skupaj več prostega časa na morju oziroma izletih zaradi prizadete tožnikove samopodobe. Zato kljub v pritožbi izpostavljenim okoliščinam, da sicer niso povsem uničene poškodovančeve življenjske funkcije, da ni v celoti odvisen od pomoči in oskrbe drugih oziroma da pomoč potrebuje razen že pri omenjenih opravilih tudi pri natančnih ali težjih opravilih pri gradnji hiše, kurjavi in drugih težkih delih, pritožbeno sodišče soglaša z navedenim pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Dejansko pravilno ugotovljeni sklop trajnih in nepopravljivih prikrajšanj na telesnem in duševnem področju, ki so posledica opisane izjemno hude skaženosti, torej po pravno pravilnem stališču sodišča prve stopnje predstavlja posebno težko invalidnost. Sodišče prve stopnje ima tudi prav, ko primerja konkretni primer s primerom posebno težke invalidnosti iz judikata – VSS II Ips 301/88 z dne 30. 06. 1988 (Poročilo VSS 1-2/88, str. 51). V tistem primeru je bila priznana odškodnina staršema zaradi njunih duševnih bolečin zaradi otrokove ugotovljene posebno težke invalidnosti nastale podobno zaradi skaženosti kot posledice eksplozije plinske jeklenke (1).

Ob povedanem je torej tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Pač pa je delno utemeljena pritožba kar zadeva višino prisojene odškodnine tožnikom. Res so sicer zaradi oškodovančeve posebno težke invalidnosti v precejšnji meri prizadete medsebojne čustvene in siceršnje socialne vezi oziroma razmerja v družini. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da določba 2. odstavka 180. člena OZ terja upoštevanje tako duševnih bolečin zaradi sočustvovanja z invalidom kot tudi z njimi povezane druge duševne bolečine, katerih vzrok je posebno težka invalidnost drugega. Odškodninski zahtevek se zato presoja tudi glede na duševne bolečine zaradi prikrajšanja, ker oškodovanec zaradi invalidnosti drugega ne more v polnem obsegu uresničevati pravic do svoje osebnosti. Presoja se lastno duševno trpljenje zaradi prizadetosti bližnjega. Ugotovljene pa so bile številne in raznovrstne duševne bolečine, ki jih tožeče stranke trpijo ves čas in tako bo tudi v bodoče – kot člani družinske skupnosti oškodovanca. Ker gre za škodo (duševne bolečine bližnjih) kot celovito podlago za prisojo odškodnine oziroma za odškodnino za utrpljeno škodo kot enovito postavko, je sicer v prvostopni sodbi nadalje tudi pravilno upoštevano obdobje, ko je še potekalo začetno zdravljenje oškodovanca. Zato ločevanje škode na tisto nastalo takoj po škodnem dogodku in v času intenzivnega zdravljenja in na kasnejše obdobje, ko zdravljenje ni več potrebno v takšni meri kot prej in so se posledice v zdravstvenem stanju oškodovanca stabilizirale, nima podlage v naši pravni ureditvi. Duševne bolečine bližnjih so enovita celota, ki se začnejo s škodnim dogodkom, ki je neposredno in takoj povzročil posebno težko invalidnost in trajajo nato v času zdravljenja, pa tudi še kasneje v času, ko se posledice škodnega dogodka pri oškodovancu stabilizirajo in postanejo trajnega značaja.

Vendar pa je glede na merila in kriterije iz določbe 2. odstavka 179. člena OZ, to je trajanje in stopnja duševnih bolečin svojcev na eni strani, pa tudi pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, odmerjena odškodnina v zneskih od 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji do 11 povprečnih plač, previsoka. Odškodnina predstavlja duševno satisfakcijo in ne zasleduje cilja z denarjem odpraviti tisto, kar sicer ni popravljivo – trajno prizadetost človekove telesne in duševne sfere in takšnemu stanju oškodovanca adekvatne duševne bolečine bližnjih. V evidentirani sodni praksi ni enakega ali primerljivo podobnega primera, razen že omenjenega, ki pa zaradi časovne oddaljenosti ni ustrezen za primerjavo odmere višine odškodnine. Pri oškodovancu pa vendarle ni izkazana katastrofalna škoda, kot na primer, ko gre za tetraplegike in paraplegike, ki terjajo odmero višjih odškodnin bližnjim iz tega naslova. Pritožbeno sodišče zato tudi po prostem preudarku ocenjuje, da v spornem primeru upoštevaje vse v prvostopni sodbi ugotovljene pravotvorne okoliščine – na eni strani tožnikovo telesno in duševno prizadetost ter na drugi strani ugotovljeno vrsto, intenzivnost in trajnost duševnih bolečin tožečih strank, lahko pripada prvo tožeči stranki (ženi) – približno 13 povprečnih mesečnih neto plač, ostalim tožečim strankam (otrokom) pa po približno 10 povprečnih mesečnih neto plač. Zato je delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da sta toženi stranki dolžni plačati prvo tožeči stranki 13.000,00 EUR, drugim tožečim strankam pa vsaki po 10.000,00 EUR. Šele tako prisojena odškodnina ustreza opisanim kriterijem in merilom iz citirane zakonske določbe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej pritožbi v navedenem obsegu ugoditi ter spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP), sicer pa pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Spremenjena prvostopna odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovnega dela izpodbijane odločitve. Tožeče stranke so na podlagi pravnomočne odločitve uspele od vtoževanih 70.000,00 EUR skupno 43.000,00 EUR, kar predstavlja upoštevaje uspeh po temelju 100% in uspeh po višini 61,42%, skupni uspeh je tako 80,71%, uspeh toženih strank je torej zgolj 19,29%. Tako se pokaže, da morata toženi stranki tožečim strankam plačati 80,71% pravdnih stroškov prvostopnega postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na 5.077,34 EUR, kar znaša 4.097,92 EUR. Na drugi strani pa morajo tožeče stranke toženima strankama plačati njune pravdne stroške v višini 19,29%, kar od zneska pravilno priznanih stroškov prvostopnega postopka v višini 1.438,64 EUR znaša – 277,51 EUR. Po medsebojnem pobotanju navedenih zneskov se pokaže, da morata toženi stranki tožečim strankam plačati 3.820,41 EUR njihovih pravdnih stroškov.

Toženi stranki sta v tem postopku uspeli z zneskom 13.000,00 EUR, za kolikor je na pritožbeni stopnji bila znižana skupna odškodnina tožečim strankam. Sorazmeren del pritožbenih stroškov, ki sta jih priglasili toženi stranki (taksa za pritožbo), znaša 423,00 EUR. Sodišče druge stopnje pa je tožečim strankam priznalo stroške odgovora na pritožbo upoštevaje njihov uspeh (43.000,00 EUR). Ti znašajo v skladu z Odvetniško tarifo skupaj 819,09 EUR, pri čemer je natančnejša specifikacija odmerjenih stroškov razvidna iz stroškovnika v odgovoru na pritožbo.

V obeh primerih je sodišče druge stopnje od priznanih stroškov pritožbenega postopka priznalo tudi zahtevane zakonite zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo, če ne bodo plačani pravočasno.

(1) Ugotovljena so bila otrokova prikrajšanja na duševnem področju, ki izhajajo iz hude deformacije njegove zunanjosti in je bila ugotovljena trajna duševna invalidnost zaradi ugotovljenih vidnih in izjemno obsežnih posledic opeklinskih poškodb na najbolj izpostavljenih delih telesa.