Jedro

V skladu s 5. točko drugega odstavka 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo trošarine od trošarinskih izdelkov, ki so bili skladiščeni v njegovem trošarinskem skladišču, odpusti, če so bili uničeni pod nadzorom carinskega organa. V skladu s petim odstavkom 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo odpusti pod pogojem, da pridobi dovoljenje carinskega organa. Takšnega dovoljenja pa tožnik ni pridobil. Tožnik za predmetne trošarinske izdelke za mesec december 2009 ni obračunal trošarine in tudi ni vložil zahtevka za odpust plačila trošarine zaradi uničenja blaga. Zato mu je bilo plačilo trošarine naloženo z inšpekcijsko odločbo. Tožnik je trošarino v celoti plačal. Ker je bilo plačilo trošarine že izvedeno, odlog plačila trošarine tudi po mnenju sodišča že po sami naravi stvari ni možen. Tožnik je v predmetni zadevi vložil tudi zahtevek za vračilo plačane trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Ko je odpremil trošarinske izdelke iz skladišča z namenom uničenja pod carinskim nadzorom, bi lahko tožnik v tistem trenutku (21. 12. 2009) zanje zahteval odpust plačila trošarine ali pa je bil zanje dolžan plačat trošarino, česar pa ni storil. Posledično je bila tožniku odmerjena trošarina z inšpekcijsko odločbo, zoper katero se ni pritožil in je na podlagi te odločbe trošarino tudi plačal. Vračilo tako plačane trošarine pa na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ni možno, saj za to ni zakonske podlage.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana zavrnil zahtevek tožnika za odpust plačila trošarine v višini 75.867,66 EUR, ker zakonsko ni bil upravičen (točka 1. izreka); zavrnil pa je tudi zahtevek tožnika za vračilo plačane trošarine v višini 75.867,66 EUR, ker prav tako ni bil zakonsko upravičen (točka 2. izreka); stroški v zvezi s postopkom niso bili priglašeni (točka 3. izreka). Tožnik je kot imetnik trošarinskega dovoljenja 15. 2. 2013 na podlagi petega odstavka 12. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) vložil zahtevek za odpust plačila trošarine, obračunane in plačane na podlagi odločbe Carinskega urada Ljubljana 0611-251/2012-2 z dne 20. 12. 2012 (v nadaljevanju Inšpekcijska odločba). Dne 19. 4. 2013 je razširil svoj zahtevek še na zahtevek za vračilo trošarine, na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Tožnik je uveljavljal odpust plačila trošarine za 966.640 kosov cigaret, ki so bile 21. 12. 2009 uničene pod nadzorom carinskega organa. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik plačal trošarino 22. 1. 2013 in da so bili trošarinski izdelki skladiščeni v trošarinskem skladišču ter uničeni pod nadzorom carinskega organa, kar potrjuje zapisnik o uničenju cigaret. Odpust plačila trošarine pa je možen le do plačila trošarine. Odpusta plačila trošarine tožnik ne more dobiti, ker ni pridobil dovoljenja iz petega odstavka 12. člena ZTro. Tožnik za mesec december 2009 ni obračunal trošarine za 966.640 kosov cigaret in tudi ni vložil zahtevka za odpust plačila trošarine iz naslova uničenja blaga, ki bi ga lahko vložil v skladu s petim odstavkom 12. člena ZTro in drugim odstavkom 8. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (v nadaljevanju PZTro). Posledično je bila tožniku izdana inšpekcijska odločba in obračunana trošarina za 966.640 kosov cigaret v znesku 75.867,66 EUR.

V postopku inšpekcijskega nadzora je bila izdana inšpekcijska odločba, s katero je bila tožniku obračunana trošarina za 966.640 kosov cigaret. Zoper inšpekcijsko odločbo tožnik ni podal pritožbe. Carinski organ je ugotovil, da odpust plačila trošarine ni možen, ker se cigarete niso nahajale pod režimom odloga plačila trošarine, ampak je bila za njih že obračunana in plačana trošarina. Prav tako tožnik ni bil upravičen do vračila plačane trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Dne 30. 10. 2010 je sprejel v trošarinsko skladišče obravnavane cigarete, ki so bile namenjene uničenju pod carinskim nadzorom in za katere je že bila plačana trošarina ob sprostitvi v porabo v Republiki Sloveniji. Tožnik je v obračunu trošarine za oktober 2009 obračunal znesek vračila plačane trošarine po 30. členu ZTro v višini 75.867,66 EUR. Ta znesek je po navedenem obračunu tožnik tudi odbil, nato pa je pomotoma plačal celoten znesek trošarine za cigarete, brez odbitka. Posledično je carinski urad tožniku po uradni dolžnosti z odločbo Carinskega urada Ljubljana 42300-589/2009-1 z dne 8. 12. 2009 preveč plačani znesek v višini 75.867,66 EUR, vrnil. Tako je na podlagi mesečnega obračuna za mesec oktober 2009 tožnik že uveljavljal vračilo trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Ker je tožnik že uveljavljal pravico iz prvega odstavka 30. člena ZTro, in tudi dobil vrnjeno trošarino za trošarinske izdelke, so ti prešli v režim odloga plačila trošarine in bi tožnik pri njihovi odpremi iz trošarinskega skladišča z namenom uničenja pod carinskim nadzorom lahko zahteval odpust plačila trošarine. V nasprotnem primeru je bil za te trošarinske izdelke dolžan plačati trošarino. Tožnik ni vložil zahtevka za odpust plačila trošarine, temveč je na podlagi inšpekcijske odločbe plačal trošarino v višini 75.867,66 EUR. Ponovno vračilo trošarine po 1. točki prvega odstavka 30. člena ZTro pa bi bilo mogoče le, če bi se trošarinski izdelki ponovno vrnili v trošarinsko skladišče, kar pa je glede na to, da so bili uničeni pod carinskim nadzorom 21. 12. 2009, ni več nemogoče. Glede na navedeno je carinski organ zavrnil zahtevo za vračilo trošarine.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 15. 2. 2013 vložil zahtevek za odpust plačane trošarine na podlagi 5. točke drugega odstavka 12. člena ZTro, ker so bili trošarinski izdelki 21. 12. 2009 uničeni pod nadzorom Komisije za uničenje tobačnih znamk. Zahtevek je nato razširil še na vračilo plačane trošarine po 1. točki prvega odstavka 30. člena ZTro. Prvostopenjski organ je pravilno zaključil, da tožnik do odpusta plačila trošarine ni upravičen, saj je ta mogoč le do njegovega plačila. Od trenutka plačila dalje pa je mogoče zahtevati le vračilo plačane trošarine.

Tudi zahtevek za vračilo plačane trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ni upravičen. Tožniku je bila trošarina na podlagi dejstva, da je blago 30. 10. 2009 vnesel v svoje trošarinsko skladišče, že vrnjena. Ob ponovni odpremi cigaret iz trošarinskega skladišča na uničenje 21. 12. 2009 je spet nastala obveznost obračuna trošarine, kar pomeni, da bi moral trošarino tožnik obračunati ali pa zahtevati njen odpust, česar pa ni storil. Za vračilo trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro niso izpolnjeni pogoji, ker cigarete niso bile vrnjene v trošarinsko skladišče, saj so bile uničene pod carinskim nadzorom. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ima pravico do vračila trošarine oseba, ki je nabavila izdelke po ceni z vključeno trošarino, vendar jih je umaknila s tržišča, ker so postali neužitni oz. neuporabni in jih uničila pod nadzorom carinskega organa. Na podlagi prvega odstavka 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko stranka zahtevek razširi ali spremeni le do izdaje odločbe na prvi stopnji. Pravica do vračila trošarine temelji na predpostavki, da je davčni zavezanec ravnal zakonito in plačal trošarino po obračunu. Vračilo trošarine, plačane na podlagi inšpekcijske odločbe pa v skladu s 30. členom ZTro ni mogoče. Pravica do vračila trošarine na podlagi 1. oz. 8. točke prvega odstavka 30. člena ZTro se prizna le na podlagi zahtevka stranke in ne po uradni dolžnosti.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi povzema potek postopka ter opozarja, da obračun in plačilo trošarine v primeru uničenja trošarinskih izdelkov skladno s prakso Vrhovnega sodišča RS predstavlja „ekonomsko neupravičeno oz. nesmotrno obdavčitev“ do česar pride, če je npr. dvakrat obdavčen ista substanca ali je obdavčen izdelek, ki je tako ali drugače umaknjen iz domačega tržišča in namen 30. člena ZTro ni dosežen (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 612/2008). Trošarina je dajatev za blago, ki ima negativne učinke na okolje oz. na ljudi. Če je bil izdelek uničen, teh negativnih učinkov ni več, zato so vzpostavljeni mehanizmi za oprostitev plačila trošarine preko instituta odpusta oz. vračila trošarine. Izdelki, ki so bili uničeni pod nadzorom carinskega urada so bili dejansko vrnjeni v trošarinsko skladišče iz proste prodaje, kot to izhaja iz zapisnika o uničenju 21. 12. 2009. Tožnik je bil tudi imetnik trošarinskega dovoljenja. Res je, da je inšpekcijska odločba z dne 20. 12. 2009 postala dokončna in pravnomočna ter zoper njo tožnik ni podal pritožbe, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Tožena stranka je spregledala, da se celotni postopek vodi na podlagi vloženega zahtevka tožnika za odpust plačila trošarine oz. vračilo plačane trošarine. Tudi pritožbeni organ je trdil, da zahtevek za vračilo pred plačilom trošarine ni možen, zato pred dokončnostjo in pravnomočnostjo inšpekcijske odločbe tožnik tega zahtevka prav gotovo ni mogel uveljavljati. Pritožbeni organ tudi pritrjuje prvostopenjskemu, da ko je enkrat bila trošarina tožniku že vrnjena na podlagi odločbe Carinskega urada Ljubljana 8. 12. 2009, ta ni bila vrnjena v smislu 30. člena ZTro na podlagi vloženega zahtevka, temveč po uradni dolžnosti v skladu z 97. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Nedopustno je sklicevanje pritožbenega organa na 35. člen ZTro, saj teh do sedaj ni uporabil. Odločba z dne 8. 12. 2009, na podlagi katere je bila tožniku vrnjena trošarina, ni bila izdana na podlagi zahtevka tožnika. Zahtevek za odpust in vračilo trošarine si tudi nikoli ne kumulirata, ker si tudi pojmovno nasprotujeta. Kolikor bi držalo, da je bila tožniku meritorno vrnjena trošarina in odločeno o njegovem upravičenju do tega, pojmovno ni mogoče, da bi moral zahtevati še odpust za isto trošarinsko obveznost. V zvezi s tem ugovorom pa se upravna organa nista izrekla.

Upravna organa se tudi nista opredelila do trditev tožnika, da je bila za sporne trošarinske izdelke že obračunana in plačana trošarina in sicer, ko so bili sproščeni v porabo, ne pa tudi vrnjena. Ob vrnitvi izdelkov v trošarinsko skladišče in njihovem uničenju je nastala pravna podlaga za vračilo trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Ker navedenega zahtevka oz. zahtevka za odpust tožnik ni vložil, je tudi prejel inšpekcijsko odločbo in plačal premalo plačano trošarino. Ker nobeden od zahtevkov ni bil vezan na rok, se je odločil zahtevek za odpust in vračilo plačane trošarine uveljavljati v ločenem postopku, saj tak zahtevek ni bil predmet inšpekcijskega postopka. O takem zahtevku je bilo vselej meritorno odločeno in trošarina vrnjena na zahtevo tožnika, ne pa po uradni dolžnosti. Med strankama tudi ni sporno, da so bili predmetni trošarinski izdelki uničeni pod carinskim nadzorom. Upoštevati je tudi treba dejstvo, da je bila z odločbo o vračilu trošarine z dne 8. 12. 2009, ki ne predstavlja meritorne odločitve o zahtevku tožnika, trošarina tožniku vrnjena in je navedeno odločbo carinski organ izdal po uradni dolžnosti v skladu z 97. členom ZDavP. Pritožbeni organ se ni izrekel o ugovorih tožnika, da je v vseh prejšnjih primerih ravnal tako, da je trošarinski zavezanec vložil le zahtevek za vračilo trošarine brez kakršnega koli dodatnega zahtevka za odpust. Edina razlika v konkretnem primeru je bila, da je tožnik ravnal skladno z navodili takratnega carinskega delavca, ki mu je svetoval, da si trošarino odbije kar na računu, da je ne plača. Tako je tožnik tudi ravnal. Ker pa ni bil vajen takega ravnanja, je kljub drugačnemu obračunu plačal celoten znesek. Ko mu je bila razlika po uradni dolžnosti vrnjena, je tožnik menil, da je s tem zadeva zaključena in pozabil vložiti zahtevek za vračilo plačane trošarine. S tem dejanjem je bil tožnik zaveden. Ne glede na to pa je svojo obveznost plačila trošarine skladno z inšpekcijsko odločbo izpolnil, saj je bil prepričan, da ima pravico tako plačano trošarino zahtevati nazaj.

Tožnik meni, da je nepravilno mnenje tožene stranke, da izpolnitev inšpekcijske odločbe s plačilom pomeni preprečitev kasnejše vložitve zahtevka za vračilo tako plačane trošarine. Ne strinja se z utemeljitvijo pritožbenega organa, da vračilo trošarine na podlagi inšpekcijske odločbe ter na podlagi 30 člena ZTro, ni mogoče. Sklicuje se na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS I U 239/2012). Neutemeljena je tudi navedba carinskega organa, da gre za kasnejšo sodbo, ki je bila po izdaji izpodbijane odločbe in ne obravnava povsem identičnega dejanskega stanja. Zmotni so zaključki pritožbenega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vračilo trošarine, ker je trošarina že bila predhodno vrnjena, po nastanku trošarinske obveznosti pa izdelki niso bili vnovič vrnjeni v skladišče, temveč so bili uničeni pod nadzorom carinskega organa. Takšen zaključek nima zakonske podlage. Dejstvo vračila izdelkov v skladišče in njihovega uničenja je nesporno. Glede na to, da je tožnik plačal trošarino za uničene izdelke, od katerih se trošarina sicer ne plačuje, je potrebno sanirati z ugoditvijo zahtevka tožnika za vračilo plačane trošarine. Nikjer ni zakonske podlage, ki bi onemogočala vračilo trošarine v primeru, če je bila ta enkrat že vrnjena. Tožniku tudi ni mogoče očitati neaktivnosti, saj se predmetni postopek vodi na podlagi zahtevka tožnika. Inšpekcijsko odločbo je bil tožnik dolžan izpolniti. ZTro pa ne daje pravne podlage za razlikovanje zavezancev in tudi ne prekludira zavezancev glede vložitve zahtevkov za odpust oz. vračilo plačane trošarine, upoštevajoč plačilo trošarine po inšpekcijski odločbi. Razlikovanje nima zakonske podlage in predstavlja tudi kršitev načela zakonitosti, skladno z ZDavP-2, ki se subsidiarno uporablja. Predstavlja tudi kršitev 153. člena Ustave RS. Takšna odločitev ni v skladu z namenom ZTro, s katerim je trošarina določena za sanacijo negativnih učinkov trošarinskih izdelkov, ki pa jih v primeru uničenja ni. Carinski organ bi moral v primeru dvoma odločiti v korist zavezanca.

Glede sklicevanja pritožbenega organa na 133. člen ZUP, tožnik navaja, da je sam pritožbeni organ uporabil drugo pravno podlago v svoji obrazložitvi kot do sedaj, saj se je skliceval na 35. člen ZTro. Pritožbeni organ je zmotno uporabil citirano določbo ZUP, saj je tožnik izrecno navedel, da v primeru, če pritožbeni organ ni pristojen za obravnavo, naj zahtevek obravnava kot nov zahtevek v skladu z 8. točko prvega odstavka 30. člena ZTro. Tožnik navaja tudi, da carinski organ pri odločitvi ni upošteval sodne prakse SEU v zadevi C-181/04 do C-183/04 Elmeka NE, točka 32. Tožnik je glede na odločitev prvostopenjskega organa v drugih primerih vračilo trošarine glede na identično dejansko stanje utemeljeno pričakoval. Odločitev carinskega organa prestavlja tudi kršitev načela dobre vere in je v nasprotju s prakso SEU v zadevi C-381/97, Belgocodex in C-398/98, Schlosstrasse. Zavrnitev zahtevkov tožnika ni v skladu z načeli pravne države iz 2. člena in 153. člena Ustave RS. Nepreprečljiva je obrazložitev pritožbenega organa, da tožnik ni mogel pričakovati vračila trošarine, ker bi se moral zavedati, da ga veže pravnomočna in dokončna inšpekcijska odločba. Tožnik je odločitev spoštoval in jo izpolnil, kar pa ne pomeni, da zaradi tega ni mogel pričakovati ugoditve zahtevkov za odpust plačila trošarine in za vračilo plačane trošarine glede na vse predhodno navedeno.

Tožnik tudi meni, da gre za neupravičeno obogatitev in vztraja pri podrejenem zahtevku neupravičene obogatitve, na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnik inšpekcijski odločbi ni nasprotoval, ker je temeljila na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ni bilo vloženega zahtevka za odpust oz. vračilo trošarine in je posledično tožnik bil dolžan trošarino plačati. V primeru, da bo carinski organ obdržal plačano trošarino za predmetne trošarinske izdelke, ki so bili nesporno uničeni, na strani carinskega organa nastane neupravičena obogatitev, zato tožnik podredno zahteva, da sodišče uporabi tudi pravila o neupravičeni obogatitvi oz. nesmotrni obdavčitvi. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in ugodi zahtevku tožnika za odpust plačila trošarine, podrejeno, da spremeni izpodbijano odločbo in ugodi zahtevku tožnika za vračilo plačane trošarine, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V vseh primerih pa naj tožniku tudi prisodi priglašene stroške postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve obeh upravnih organov in jih posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Med strankama je v danem primeru sporna odločitev carinskega organa, da ne ugodi zahtevku tožnika za odpust plačila trošarine v višini 75.867, 66 EUR in da tudi ne ugodi zahtevku tožnika za vračilo plačane trošarine v enaki višini, ker zakonsko nista upravičena. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bilo 30. 10. 2009 vneseno v tožnikovo trošarinsko skladišče 966.640 kosov cigaret. Tožnik je imetnik trošarinskega dovoljenja. Odlog plačila trošarine na podlagi 5. točke 4. člena ZTro je ureditev, ki se nanaša na proizvodnjo, skladiščenje in prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov, na podlagi katere je obveznost plačila trošarine odložena. Za cigarete, ki so se v danem primeru vrnile v trošarinsko skladišče, je tožnik uveljavljal vračilo trošarine, ki je bila plačana ob sprostitvi trošarinskih izdelkov v porabo. Na podlagi petega odstavka 35. člena ZTro lahko imetnik trošarinskega dovoljenja vračilo trošarine uveljavlja s posebnim zahtevkom za vračilo ali pa z odbitkom od trošarinske obveznosti, izkazane v mesečnem obračunu, kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ. Tožnik je v danem primeru uveljavljal odbitek od trošarinske obveznosti, izkazan v mesečnem obračunu. Kasneje je na podlagi tega obračuna plačal celoten znesek trošarine, brez navedenega odbitka. Ta znesek je bil tožniku po uradni dolžnosti vrnjen z odločbo Carinskega urada Ljubljana 42300-589/2009-1 z dne 8. 12. 2009, kar med strankama ni sporno. Ker je bila trošarina za trošarinske izdelke, ki so bili vneseni v trošarinsko skladišče vrnjena, so ti spet prešli v režim odloga plačila trošarine in je zanje ob odpremi iz trošarinskega skladišča na uničenje na Vrhniki 21. 12. 2009 ponovno nastala obveznost obračuna trošarine, kot to pravilno navajata oba carinska organa. Ker tožnik ni obračunal trošarine sam v mesečnem obračunu za december 2009, je bila tožniku izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bila trošarina obračunana po uradni dolžnosti. Zoper to odločbo se tožnik ni pritožil, kar med strankama tudi ni sporno in je tako inšpekcijska odločba postala dokončna. Prav tako ni sporno, da je tožnik znesek, obračunan z inšpekcijsko odločbo, poravnal 22. 1. 2013. V skladu s 5. točko drugega odstavka 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo trošarine od trošarinskih izdelkov, ki so bili skladiščeni v njegovem trošarinskem skladišču odpusti, če so bili uničeni pod nadzorom carinskega organa. V skladu s petim odstavkom 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo odpusti pod pogojem, da pridobi dovoljenje carinskega organa. Takšnega dovoljenja pa tožnik ni pridobil, kar tudi izhaja iz listin upravnega spisa. Tožnik za predmetne trošarinske izdelke za mesec december 2009 ni obračunal trošarine in tudi ni vložil zahtevka za odpust plačila trošarine zaradi uničenja blaga. Zato mu je bilo plačilo trošarine naloženo z inšpekcijsko odločbo, s katero je bila obračunana trošarina za 966.640 kosov cigaret v znesku 75.867,66 EUR. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik trošarino v predhodno navedeni višini, na podlagi dokončne inšpekcijske odločbe, tudi v celoti plačal. Ker je bilo plačilo trošarine že izvedeno, odlog plačila trošarine tudi po mnenju sodišča že po sami naravi stvari ni možen. To sta tožniku pravilno pojasnila tudi oba upravna organa. Glede na predhodno navedeno je tudi po presoji sodišča tožnikov zahtevek za odlog plačila trošarine neutemeljen.

Tožnik je v predmetni zadevi vložil tudi zahtevek za vračilo plačane trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, na podlagi katere ima pravico do vračila plačane trošarine imetnik trošarinskega dovoljenja, ki je trošarinske izdelke, ki so že bili sproščeni v porabo v Sloveniji, vnesel v trošarinsko skladišče. Po presoji sodišča so bili trošarinski izdelki dejansko vrnjeni iz proste prodaje v carinsko skladišče v oktobru 2009 in so bili v tem trenutku že izpolnjeni pogoji za vračilo po 1. točki prvega odstavka 30. člena ZTro. Predmetni trošarinski izdelki so bili namenjeni uničenju pod carinskim nadzorom, do česar je prišlo 21. 12. 2009, kar tudi izhaja iz zapisnika o uničenju cigaret 426-65/2008 z dne 21. 12. 2009 in kar med strankama ni sporno. Za davčno obdobje oktober 2009 je tožniku preveč plačani znesek trošarine v višini 75.867,66 EUR carinski organ po uradni dolžnosti vrnil z odločbo DT 42300-589/2009-1 z dne 8. 12. 2009, kar med strankama prav tako ni sporno. Tako je tožnik trošarino, ki jo zahteva na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro, že dobil vrnjeno. Trošarinski izdelki so prešli iz proste prodaje v tošarinsko skladišče in s tem v režim odloga plačila trošarine. Ko je tožnik odpremil trošarinske izdelke iz skladišča z namenom uničenja pod carinskim nadzorom, bi lahko v tistem trenutku (21. 12. 2009) zanje zahteval odpust plačila trošarine ali pa je bil zanje dolžan plačat trošarino, česar pa tožnik ni storil. Posledično je bila tožniku odmerjena trošarina z inšpekcijsko odločbo, zoper katero se tožnik ni pritožil in je na podlagi te odločbe trošarino tudi plačal. Vračilo tako plačane trošarine pa na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro tudi po presoji sodišča ni možno, saj za to ni po zgoraj povedanem zakonske podlage.

V zvezi z zahtevkom tožnika na podlagi 8. točke prvega odstavka 30. člena ZTro pa sodišče meni, da vračilo trošarine tudi na tej zakonski podlagi ni možno. Na podlagi 8. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ima pravico do vračila trošarine oseba, ki je nabavila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino, jih umaknila iz tržišča, ker so postali neužitni oz. neuporabni in jih uničila pod nadzorom trošarinskega organa. Osebe iz 30. člena ZTro uveljavljajo pravico da vračila plačane trošarine s predložitvijo zahtevka pristojnemu carinskemu organu in kopij dokumentov, ki izkazujejo upravičenost do vračila trošarine. Določba 8. točke 30. člena ZTro ureja pravico do vračila plačane trošarine v primeru, če so bili trošarinski izdelki nabavljeni po ceni z vključeno trošarino, česar pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, v konkretnem primeru ni bilo podano. Iz dejanskega stanja v predmetni zadevi namreč nesporno izhaja, da tožnik zahteva vračilo trošarine, ki jo je plačal ne podlagi inšpekcijske odločbe, s katero mu je bila obračunana trošarina za 966.640 kosov cigaret v znesku 75.867,66 EUR. V predmetni zadevi gre za imetnika dovoljenja (št. 425-01/01-4/2004/7800-001 z dne 30. 4. 2014 za trošarinsko skladišče z id. št. SI54717647S02) za poslovanje kot oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov, ki je nabavil trošarinske izdelke (966.640 kosov cigaret) v režimu odloga plačila trošarine. Režim odloga plačila trošarine ureja 5. točka 4. člena ZTro. Ko je tožnik odpremil trošarinske izdelke iz trošarinskega skladišča z namenom uničenja pod carinskim nadzorom, bi lahko v tistem trenutku zahteval odpust plačila trošarine ali pa je zanje bil dolžan plačat trošarino, česar pa tožnik pa ni storil. Posledično je bila tožniku odmerjena trošarina z inšpekcijsko odločbo, ki je 2. 2. 2013 postala dokončna. Sporni znesek trošarine je tožnik na podlagi inšpekcijske odločbe poravnal 22. 1. 2013. Tako v danem primeru predmetne cigarete niso bile nabavljene po ceni z vključeno trošarino. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 8. točke prvega odstavka 30. člena ZTro.

V zvezi s tožbenimi ugovori glede legitimnih pričakovanj tožnika se sodišče v celoti strinja z navedbami pritožbenega organa v obrazložitvi svoje odločbe. Tudi po presoji sodišča je tožnik imetnik trošarinskega dovoljenja in strokovnjak na trošarinskem področju in bi se moral kot skrbni gospodarstvenik zavedati, da mora trošarino ob odpremi trošarinskih izdelkov, za katere je predhodno dobil vrnjeno trošarino (odločba 8. 12. 2009) iz trošarinskega skladišča na uničenje (21. 12. 2009) bodisi plačati, bodisi zahtevati odpust plačila trošarine. Tudi po presoji sodišča tožnik ni imel podlage za domnevo, da bo dobil trošarino, ki jo je plačal na podlagi inšpekcijske odločbe, vrnjeno. ZTro za poslovanje s trošarinskimi izdelki ureja posebna pravila. V funkciji nadzora so določeni tudi restriktivni pogoji. Ker je bilo tožniku izdano trošarinsko dovoljenje kot oproščenemu uporabniku in ker deluje v režimu odloga plačila trošarine, je s tem podvržen določenim pravilom (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 470/2011 z dne 25. 10. 2012). Namen v ZTro predpisanih pogojev poslovanja s trošarinskimi izdelki oz. načinov nadzora je, da se glede na naravo trošarinskih izdelkov v čim večji meri preprečijo davčne utaje oz. zlorabe ob nabavi, izdelovanju in prodaji teh izdelkov (predlog Zakona o trošarinah, Poročevalec DZ št. 30 z dne 8. 5. 1998).

Izpodbijana odločitev tudi ne nasprotuje sodbam SEU v zadevah C-181/04 do C-183/04, Elmeka, točka 32, ki obravnava varstvo legitimnega pričakovanja upravičenca ter C-381/97 Belgocodex in C-398/98 Schlosstrasse, ki obravnavata načelo dobre vere. Glede civilnopravnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve pa je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, da zanj velja pristojnost sodišč splošne pristojnosti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka, kršena pa tudi niso ustavna načela, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.