Jedro

Če se sodišču nalaga načelna dolžnost da izvede predlagane dokaze, je takšna zahteva smiselna le, če se tudi stranki na drugi strani naloži odgovornost za ustrezno skrbno ravnanje v zvezi z izvršitvijo pravice. To se pravi, da mora stranka navesti dokazovanju katerih dejstev bo tak dokaz služil. Vendar pa v primeru, če gre za neposredno pričo, po naravi stvari ni potrebno posebej navajati, kaj bo ta priča izpovedala, saj že iz same navedbe, da je očividec dejanja, nedvomno izhaja, da bo pričala o tistih konkretnih okoliščinah in dejstvih, ki jih je neposredno zaznala oziroma videla.

Izrek

Zahtevi obsojenega M.Š. st. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 16.10.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.12.2003 razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je spoznalo M.Š. st. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za vsako dejanje mu je določilo po 20-dnevnih zneskov denarne kazni ter mu za tem po določilih o steku izreklo enotno kazen 35-dnevnih zneskov, kar znaša 84.000 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev. Pritožbo obdolženega M. Š. je zavrnilo Višje sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu s 1. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vložnik sicer sodišču očita kršitev določb postopka iz 7. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ter druge kršitve, ki naj bi bistveno vplivale na zakonitost odločbe, vendar pa v razlogih zahteve teh kršitev ne obrazlaga temveč iz obrazložitve izhaja zgolj njegovo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve in druge stopnje, torej uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Bistveni očitek obsojenca v zahtevi je očitek kršitve 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe, oziroma uveljavlja kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč z napačno oceno, da je B.V. privilegirana priča, oziroma njegova sorodnica po svaštvu do vštetega drugega kolena, priči na nezakonit način omogočilo, da ni kot neposredna priča dejansko izpovedala, kaj se je dogajalo na kraju samem.

Višje sodišče je pritrdilo navedbam obsojenca v pritožbi, da V. ne spada v krog privilegiranih prič. Zaradi svaštva ima v postopku status privilegirane priče le B.G., ki se je pričanju odpovedal (svaštvo v drugem kolenu) ne pa tudi njegova izvenzakonska partnerka B.V. (morebitno svaštvo tretjega kolena). Vendar pa uveljavljane kršitve, oziroma vpliv na zakonitost in pravilnost sodne odločbe ni presojalo, ker naj pritožnik ne bi povedal, katero pravno relevantno dejstvo naj bi s temi dokazi dokazoval, če pa gre za dokazovanje nepomembnega dejstva obdolženčevega prihoda k oškodovancema ..., pa je to že dokazano, dokazan pa je tudi vzrok njegovega prihoda (5. odstavek na strani 2 sodbe pritožbenega sodišča).

S temi zaključki pa se, kot rečeno, ne strinja obsojenec v zahtevi. Poudarja namreč da gre za nepristransko pričo ("je na sveže v družini"), ki bi kot neposredni očividec izpovedala svoje videnje o poteku dogajanja, na podlagi česar bi sodišče ugotovilo popolnoma drugačno dejansko stanje kot ga je s tem, ko je kljub pomanjkanju dokazov izdalo obsodilno sodbo. Tako pomembni priči je sodišče s svojim nezakonitim ravnanjem onemogočilo pričanje.

Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami v zahtevi pritrjuje pritožbenemu sodišču, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo da B.V., ki je bila predlagana kot priča, ne spada v krog privilegiranih prič (2. točka 1. odstavka 236. člena ZKP). Zunajzakonski partner obdolženca je sicer izenačen z zakonskim in je zaradi tega potrebno tudi sorodnike zunajzakonskega partnerja šteti za obdolženčeve sorodnike po svaštvu. V konkretni kazenski zadevi pa gre za pričo, ki naj bi bila izvenzakonska partnerica G.B. - brata M.Š., svakinje po pokojnem bratu obdolženca in kot taka ne spada v krog sorodnikov določenih v 236. členu ZKP oziroma ni deležna pravne dobrote, predvidene v tem členu. S takšno napačno interpretacijo zakona pa je sodišče priči omogočilo, da se je pričanju odpovedala. Taka kršitev določb ZKP sicer ne predstavlja absolutne bistvene kršitve postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (ne gre za primer predviden v 237. členu ZKP), temveč bi lahko pomenila le kršitev 2. odstavka 371. člena tega zakona, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V konkretni kazenski zadevi presoja vrhovno sodišče po standardu, ki sicer velja za pritožbeno sodišče, to se pravi ugotavlja možnost vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe glede na to, da je obsojenec kršitev uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zato ob ugotovljeni kršitvi določbe ZKP presojalo kakšen pomen za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi lahko imela izvedba dokaza - zaslišanje priče V. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče pri presoji dejanja upoštevalo predvsem izpovedbi obeh oškodovancev M.Š. in M.G. mlajšega ter očeta oziroma starega očeta M.G. starejšega, medtem ko je zagovor obdolženca (sedaj obsojenca) ter izpovedbo njegove žene A.Š., ki sicer ni bila neposredna priča dejanja ter je o dogodku povedala le to kar naj bi zvedela od B.G. (ki pa je bil neposredna priča dogajanja), ocenilo kot neprepričljivi oziroma neobjektivni. B.V. je bila ves čas dogodka, kot izhaja iz zagovora obsojenca in izpovedb prič navzoča, gre za neposredno pričo obravnavanega kaznivega dejanja.

Obdolženec v pritožbi ni natančno navedel o čem naj bi V. pričala, je pa med postopkom kakor tudi v pritožbi navajal, da je bila ves čas dogajanja navzoča (zaradi česar je ODT tudi predlagal zaslišanje te priče, sodišče pa je takemu dokaznemu predlogu sledilo). Čeprav se je višje sodišče, kot rečeno, strinjalo z navedbami obdolženca v pritožbi, da V. ne spada v krog privilegiranih prič, pa je menilo, da s predlogom za razveljavitev sodbe ne more uspeti, ker v pritožbi ni navedel, katero pravno relevantno dejstvo naj bi obdolženec z zaslišanjem te priče dokazoval. Takšna presoja višjega sodišča pa ni pravilna. Res je sicer, da učinkovito sodno varstvo v razumnem roku lahko zagotovi le takšna pravna ureditev, pri kateri je zagotovljena aktivnost tako sodišča kakor tudi strank. Če se sodišču nalaga načelna dolžnost da izvede predlagane dokaze, je takšna zahteva smiselna le, če se tudi stranki na drugi strani naloži odgovornost za ustrezno skrbno ravnanje v zvezi z izvršitvijo pravice. To se pravi, da mora stranka navesti dokazovanju katerih dejstev bo tak dokaz služil. Vendar pa v primeru, če gre za neposredno pričo, po naravi stvari ni potrebno posebej navajati, kaj bo ta priča izpovedala, saj že iz same navedbe, da je očividec dejanja, nedvomno izhaja, da bo pričala o tistih konkretnih okoliščinah in dejstvih, ki jih je neposredno zaznala oziroma videla. Tako tudi iz pritožbenih navedb jasno izhaja, o čem naj bi V. izpovedovala.

Ob presoji dejstva, da je sodišče z nezakonitim ravnanjem priči omogočilo, da se je pričanju odpovedala, dejstva da gre za neposredno pričo dogajanja - očividca ter ob upoštevanju dejstva da sta nižji sodišči oprli krivdorek na izpovedbe močno interesno vpletenih oseb (obeh oškodovancev in najožjega družinskega člana), Vrhovno sodišče ugotavlja, da je kršitev postopka takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost oziroma pravilnost sodne odločbe, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani sodni odločbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče uveljavljano kršitev odpraviti oziroma zaslišati pričo V. ter zatem ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov ponovno odločiti o obtožbi.