Jedro

Po določbah ZVGLD lovska organizacija objektivno odgovarja tudi za škodo na kmetijskih in gozdnih kulturah v ograjenih, iz lovišča izvzetih površinah za intenzivno gojitev kmetijskih kultur, sadovnjakih in drevesnicah, ki jo povzroči divjad (prvi odstavek 21. člena v zvezi s prvim odstavkom 71. člena ZVGLD). Taka razlaga določb ZVGLD je bila sprejeta tudi na občni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije v letu 1988 (Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. I-II/88, str. 48 in 49). Povedano pa pomeni, da se lahko toženka, ki je lovska organizacija, odškodninske odgovornosti razbremeni le, če dokaže lastniku take površine ravnanje v nasprotju z določbo tretjega odstavka 71. člena ZVGLD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in odločilo, da jima mora toženka plačati odškodnino v znesku 1,258.135,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1999 do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožnikoma v znesku 7.660,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbe Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, Uradni list SRS, št. 25/76 (v nadaljevanju ZVGLD). Tožnikoma škoda ni nastala v lovišču, po določbi 68. člena ZVGLD pa je dolžna lovska organizacija povrniti le škodo, do katere pride v lovišču. Ograjeni sadovnjaki so iz lovišča izvzeti (prvi odstavek 21. člena ZVGLD). V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 71. člena ZVGLD. Sicer pa zakon tudi določa, da se škoda ne povrne, če ni oškodovanec storil vsega, da bi preprečil nastanek škode. V obravnavanem primeru tožena stranka ni opustila nobene dolžnosti, ki ji jo nalaga ZVGLD. Odgovornost tožene stranke bi bila lahko le krivdna. Elementov za tovrstno odškodninsko odgovornost pa v obravnavanem primeru ni, saj tožena stranka ni zagrešila prav nobene opustitve, tožnika pa od nje tudi nista zahtevala kakšnega aktivnega ravnanja. Po določbah ZVGLD lovska organizacija sodeluje pri pregonu divjadi, ki naj bi povzročala škodo, le na zahtevo lastnika. Tožnika nista stoprila vsega, kar bi lahko in kar bi morala, da bi zavarovala svojo lastnino. Sadovnjaka predvsem nista dovolj skrbno nadzorovala. Če so jima v sadovnjaku res delali škodo zajci, bi jih, kar ZVGLD izrečno dovoljuje, lahko celo sama uplenila in to ob vsakem času. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje pri obravnavanju zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Morebitnega obstoja drugih kršitev ZPP pa ni ugotavljalo, saj tožena stranka v reviziji ni zatrjevala, da bi bila podana kakšna od kršitev določb ZPP.

Obširne revizijske trditve, ki se sklicujejo na določbe ZVGLD, in s katerimi toženka dokazuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, pa niso utemeljene. Po ugotovitvah obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), je tožnikoma nastala škoda v ograjenem sadovnjaku (o tem, kako je bil ograjen in nadzorovan, bo govor v nadaljevanju pri obravnavanju soodgovornosti tožnikov za nastalo škodo), škodo pa je povzročila divjad (zajci). Toženka je v obširnih revizijskih trditvah mnenja, da že te ugotovitve sodišča zadoščajo za zaključek, da ne more biti podana njena odškodninska odgovornost, saj škoda ni nastala v lovišču, povzročili pa so jo zajci, katere bi lahko tožnika sama odpodila in/ali celo kadarkoli uplenila. Tako stališče toženke pa ni pravilno. Tudi zajci so divjad (3. in 10. člen ZVGLD). Po določbah ZVGLD pa odgovarja lovska organizacija, in to ne glede na krivdo (gre tedaj za objektivno odgovornost) tudi za škodo na kmetijskih in gozdnih kulturah v ograjenih, iz lovišča izvzetih površinah za intenzivno gojitev kmetijskih kultur, sadovnjakih in drevesnicah, ki jo povzroči divjad (prvi odstavek 21. člena v zvezi s prvim odstavkom 71. člena ZVGLD). Taka razlaga določb ZVGLD, ki pa je seveda drugačna od revizijske razlage, je bila sprejeta tudi na občni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije v letu 1988 (Poročilo o sodni praksi VS SRS, št. I-II/88, str. 48 in 49). Povedano pa pomeni, da se lahko toženka, ki je lovska organizacija, odškodninske odgovornosti razbremeni le, če dokaže lastniku take površine (v obravnavanem primeru tožnikoma) ravnanje v nasprotju z določbo tretjega odstavka 71. člena ZVGLD.

Ob upoštevanju objektivne odgovornosti toženke sta sodišči druge in prve stopnje ob pravilnem materialnopravne pristopu ugotavljali, ali sta tožnika kaj storila za preprečitev škode, če sta, kaj sta, oziroma je ugotavljalo, v čem so bile njune morebitne opustitve. Pri tem sta ugotovili, da tožnika le nista storila vsega, kar bi lahko in/ali morala. Tožnika sta namreč vedela, da zaradi neposredne bližine gozda obstaja možnost poškodovanja dreves po divjadi. Zato sta sadovnjak ogradila, s čimer sta možnost nastanka škode zmanjšala. Lahko pa bi (oziroma bi morala) storila še več. Glede na dejstvo, da so zajci na območju kjer leži sadovnjak maloštevilni, bi lahko z vsakodnevnim preverjanjem mreže na ograji, predvsem pa z bolj pogostimi in rednimi obhodi sadovnjaka, pa tudi z zgodnjim obrezovanjem sadnega drevja, obseg škode vsaj zmanjšala. Te opustitve tožnikov sta sodišči druge in prve stopnje pravno pravilno opredelili kot soprispevek tožnikov k nastanku škode (192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in zato odločili, da pripada tožnikoma sorazmerno zmanjšana odškodnina. Po presoji sodišč druge in prve stopnje naj bi opisane opustitve tožnikov predstavljale 50-odstotni prispevek tožnikov k nastanku škode. Taka odločitev pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).