Jedro

Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke, in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena ZSSloV se uporabi 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 837,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo zneska 2.510,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2016 dalje do dneva plačila in obračun bruto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 8. 2016 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 369,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča o priznanju odškodnine za šest dni neizrabljenih dni tedenskega počitka. Navaja, da so razlogi sodbe iz 13. in 14. točke obrazložitve v nasprotju s I. točko izreka, prav tako je obrazložitev sama s sabo v nasprotju. Če je sodišče tožnikove navedbe glede zagotavljanja tedenskega počitka ocenilo kot presplošne in premalo konkretizirane, njegovo izpoved pa kot trditveno in dokazno nepodprto, potem ni jasno, zakaj je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za neizrabljenih šest dni tedenskega počitka. Sodišče je kot začetek referenčnega obdobja sedmih dni nepravilno vzelo prvi dan misije in nato še prvi dan po vrnitvi tožnika z misije. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le popolne tedne, od ponedeljka do nedelje. Navaja, da se tedenski počitek ne računa po urah, pač pa po dnevih. Poleg tega se dneva prihoda na misijo in dneva odhoda z misije ne upoštevata pri izračunu tedenskega počitka. Nadalje navaja, da je sodišče upoštevalo napačna referenčna obdobja in v tem obdobju napačne dneve tedenskega počitka. Izpostavlja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnik na misiji prisoten 22 tednov, dejansko pa je koristil kar 27 prostih dni. Teh navedb tožnik ni prerekal. Sodišče zato ne bi smelo ugotavljati, v katerih tednih tožniku ni bil zagotovljen 24-urni počitek. Glede višine zahtevka navaja, da metodologija, ki jo je pri izračunu uporabilo sodišče, ni pravilna. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 227/2017 z dne 23. 1. 2018 in na Uredbo, ki določa drugačen način obračunavanja plačila za delo v tujini. V času, ki predstavlja počitek, se plača obračuna le v višini nominalne osnove, to je brez dodatkov. Ker je sodišče tožniku znesek v višini 837,60 EUR priznalo iz naslova višje vrednosti dneva, izračunane iz števila povprečnih mesečnih ur in ne števila dni v mesecu in iz tožnikove celotne plače (osnove z dodatki) in ne le nominalne plače, je zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, kar utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom ZObr. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne drži, da ni opravičil svojega izostanka na naroku za glavno obravnavo dne 5. 6. 2018. Dne 29. 5. 2018 je vložil prošnjo, da se narok prestavi, ker si je iskal pravnega zastopnika. Glede na to, da je prava nevešča stranka, je bil prepričan, da je bil s tem, ko je sodišču poslal predlog, da se narok prestavi in na to ni dobil odgovora, narok za prvo obravnavo dejansko prestavljen. Šele kasneje je izvedel, da temu ni tako in da je sodišče izvedlo prvi narok za glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti. V kolikor bi prejel odgovor sodišča, da njegovi prošnji za preložitev naroka ni bilo ugodeno, bi zagotovo pristopil na narok. Ko pa je prejel vabilo na poznejši narok za glavno obravnavo, je bil prepričan, da je prvi narok za glavno obravnavo prestavljen, zato je imel na tem naroku 7. 9. 2018 s seboj tudi prvo pripravljalno vlogo z zmanjšanjem tožbenega zahtevka. Nadalje navaja, da se ne strinja, da ni prerekal navedb tožene stranke glede evidenc o izrabi delovnega časa, saj je to mislil storiti na prvem naroku za glavno obravnavo, ki mu ni bil omogočen. Poudarja, da dne, ko je imel prosti dan, to ni pomenilo, da je bil 24 ur prost, saj je imel po navodilih nadrejenega vedno kakšne zadolžitve (npr. v času izleta je bil odgovoren za varnost drugih vojakov; v času 24 urnega počitka so morali raznašati vodo in oblačila ter so imeli sestanke). Vse to je potrjeno z njegovo izpovedjo in z izpovedjo A.A.. Ne strinja se z oceno sodišča, da je premalo konkretiziral navedbe glede nezmožnosti koriščenja prostih dni tedenskega počitka in da je njegova izpoved presplošna. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka in navaja, da bi sodišče moralo uporabiti 38. člen ZDSS-1 in odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo odškodnino za šest dni neizrabljenega tedenskega počitka. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. V predmetni zadevi je bil prvi narok za glavno obravnavo dne 5. 6. 2018 opravljen v odsotnosti pravilno vabljenega tožnika. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, so bili za opravo naroka izpolnjeni vsi pogoji. Tožnik je bil pravilno vabljen, predlog za preložitev naroka pa je poslal šele nekaj dni pred narokom, to je dne 29. 5. 2018, z obrazložitvijo, da si išče pravnega zastopnika, s katerim se bo lahko posvetoval v zvezi z zadevo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je imel tožnik dovolj časa, da si najde ustrezno pravno pomoč, glede na to, da je vabilo na prvi narok za glavno obravnavo prejel kar tri mesece pred prvim dnem naroka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko naroka ni preložilo, saj razlogi, ki jih navaja tožnik v predlogu za preložitev naroka, ne predstavljajo upravičenega razloga za preložitev (prvi odstavek 115. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodišče tožnika ni bilo dolžno obvestiti, da njegovemu predlogu za preložitev naroka ne bo ugodilo. Velja namreč, da bo narok opravljen, če stranka obvestila o preložitvi naroka ne prejme. Tudi sicer iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v zvezi s tem pri sodišču prve stopnje vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je bil s sklepom opr. št. I Pd 1422/2016 z dne 28. 9. 2018 pravnomočno zavrnjen, saj tožnik zoper ta sklep ni vložil pritožbe.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega tedenskega počitka za obdobje od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016, ko je bil s strani tožene stranke napoten na opravljanje vojaške službe izven države, v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo, pod poveljstvom NATO z mandatom OZN in plačilo nadur za obdobje od 1. 12. 2011 do 31. 8. 2016. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega tedenskega počitka delno ugodilo. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni omogočila koriščenja šestih dni tedenskega počitka med misijo. Zahtevek za plačilo nadur je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik bodisi kompenziral vse nadure bodisi mu je zanje tožena stranka plačala 130 % dodatek. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede vtoževanega plačila odškodnine iz naslova neizrabljenega tedenskega počitka upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke, in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki smiselno enako kot 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

10. Glede temelja terjatve - odškodnine iz naslova neizrabljenega tedenskega počitka - je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo pravno podlago, in sicer, da ima delavec v skladu s prvim odstavkom 156. člena ZDR-1 poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tudi po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče RS že v zadevah VIII Ips 30/2016 in VIII Ips 226/2017 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila.

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v času misije zagotavljala počitek. Tak zaključek je sodišče sprejelo ob upoštevanju listinske dokumentacije, ki jo je predložila tožena stranka, to je evidence obremenjenosti za čas misije (B7) in tabele koriščenja prostih dni, podpisane s strani tožnika (B10), iz katerih izhaja, da je imel tožnik na misiji tudi proste dneve. Glede na ugotovitev, da sta listini skladni v delih, v katerih se datumsko prekrivata, in da sta verodostojnost te listine potrdili tudi priči A.A. in B.B., pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti teh listin. Tožnik je sicer izpovedal, da je te evidence moral podpisati, saj so glede podpisov grozili, da bodo morali k pravnici na razgovor, vendar mu sodišče prve stopnje ni verjelo. Njegovo izpoved v zvezi z grožnjami je pravilno ocenilo kot neverodostojno, glede na to, da tožnik ni pojasnil, kdo naj bi mu grozil, in da iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi šlo za tako grožnjo, ki bi povzročila napako volje. Tožnik tudi z navedbami, da je moral dvakrat vnaprej podpisati, da ima prost dan, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj to dejstvo ne vpliva na verodostojnost evidenc in zakaj je zvezi s tem verjelo izpovedi A.A., da evidenc o prostih dneh oziroma podpisi pripadnikov o koriščenju prostih dni odražajo dejansko stanje, četudi se je kdaj zgodilo, da so bile podpisane vnaprej ali za nazaj, saj se je ponavadi podpisovalo na sestankih, ko so se zbrali vsi skupaj. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. 12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je njegova izpoved glede nezmožnosti koriščenja prostih dni tedenskega počitka premalo konkretizirana. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Trditve, da je bil tožniku tedenski počitek na misiji tudi dejansko zagotovljen, je tožena stranka dokazala s predloženo listinsko dokumentacijo in skladno z izpovedjo prič. V skladu s citirano določbo ZPP pa je bilo dokazno breme za trditev, da mu ves čas opravljanja vojaške službe na misiji ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, na tožniku, saj gre za dejstvo, s katerim tožnik izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik dokaznemu bremenu ni zadostil. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpoved glede nezmožnosti koriščenja prostih dni tedenskega počitka pravilno ocenilo kot premalo konkretizirano, saj tožnik ni navedel, katera dela je moral opravljati na dneve, za katere je tožena stranka dokazovala (in tudi dokazala), da je bil prost. Tako je le pavšalno navedel, da je bil na proste dni na izletu, da je nosil vodo in da so imeli sestanke, pri čemer iz njegove izpovedi ne izhaja, da bi bila to opravila, ki jih je moral opravljati prav na vsak zaveden prosti dan. Ne nazadnje pa tožnik drugih dokazov za dokazovanje trditev o nezagotovljenem tedenskem počitku niti ni predlagal (npr. zaslišanja prič).

13. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, v katerih tednih tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek, ker so navedbe, da je tožnik na misiji skupno koristil 27 prostih dni, s strani tožnika ostale neprerekane. Navedeno ne drži, saj je tožnik že v tožbi in nadalje v postopku navajal, da mu ves čas opravljanja vojaške službe na misiji ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz drugega odstavka 97.f člena ZObr, ki določa, da odškodnina za neizrabljene dni tožniku pripada le takrat, ko je na misiji polni teden. Pri tem je sodišče kot začetek referenčnega obdobja sedmih zaporednih dni pravilno upoštevalo prvi dan misije, 17. 11. 2015, in nato prvi dan po vrnitvi tožnika z dopusta, 12. 2. 2016. Ugotovilo je, da je tožnik tekom celotne misije opravljal dela in naloge 21 polnih tednov. Stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot poln teden upoštevati dneve od ponedeljka do nedelje, je zmotno. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi evidenc tožene stranke in ob upoštevanju zavzetih stališč (ob upoštevanju polnih tednov in referenčnega obdobja 14 dni) ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabo šestih dni tedenskega počitka, za kar je tožnik upravičen do odškodnine.

14. Sodišče prve stopnje je pri prisoji višine odškodnine pravilno izhajalo iz drugega odstavka 98.c člena ZObr in prvega odstavka 3. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnih pogodbah, iz katerih izhaja, da je pripadnik upravičen do zneska prikrajšanja za neizkoriščene dni tedenskega počitka upoštevajoč plačo, ki jo je prejemal na misijah za 174 delovnih ur mesečno. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več podobnih zadevah (npr. opr. št. Pdp 716/2015, Pdp 361/2015, itd.). Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 6 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30 - dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30 - dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotavljanja pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki) opredeljena v odločbi o plači, za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem neto znesku.

16. Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih navedb zoper zavrnitev zahtevka za plačilo nadur v spornem obdobju, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna in da niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP in o stroških postopka odločilo glede na uspeh strank v postopku. Stališče tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), ni pravilno. V drugem odstavku 38. člena ZDSS-1 je sicer res določeno, da lahko sodišče v primeru, če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel, odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja, pri čemer gre zgolj za možnost in ne za dolžnost sodišča. Dejstvo, da sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo, ne pomeni, da je siceršnja odločitev o povračilu stroškov postopka nepravilna.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).