Jedro

V postopku izdaje delnega enotnega dovoljenja za rekonstrukcijo ceste lahko stranski udeleženci varujejo le svoje pravice oziroma pravne koristi, ne morejo pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa, kamor sodi tudi njihova zahteva, da naj se zaradi gradnje ceste odstrani njihov poslovno - stanovanjski objekt, v nasprotnem primeru pa naj se izvede večji odmik bodoče ceste od objekta. Tudi sicer z upravnim dovoljenjem ni mogoče spreminjati pogojev gradnje (kot so odmiki objektov od sosednjih nepremičnin, vrsta gradnje, lega predvidenega objekta, gabariti objekta itd), ki so določeni z lokacijskim načrtom. Take ugovore je mogoče upoštevati, če je to izvedljivo, v postopkih za izdajo prostorskih izvedbenih aktov, za katerih sprejem je pristojna lokalna skupnost oziroma država, če gre za objekt državnega pomena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo investitorju družbi AAA , A, izdal delno enotno dovoljenje za gradnjo III. etape M ceste v A in to v obsegu štiripasovne ceste od km 0+000 do 0+568, križišča, objekti, komunalna in energetska infrastruktura, prometna oprema in signalizacija, pasivna protihrupna zaščita, vse na zemljiščih s parc. št. 317/2, 344/4, 345/10, 345/11, 345/12, 349, 350, 351/4, 351/6, 356/4, 357/2, 358/3, 360/10, 360/11, 360/12, 2203/2, 2508/2 in 2535/10, k.o. A ter na zemljiščih s parc. št. 1563/4, 1564/6, 1625/7, 1625/8, 1637/4, 1644/2, 1645, 1682, 1685/6, 1687/2, 1688/5, 1688/6, 1689/2, 1690/4, 1690/5, 1690/6, 1691/7, 1721/35, 1726/3, k.o. B, ob tam navedenih pogojih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je investitor k vlogi priložil lokacijski načrt, projektno dokumentacijo in soglasja pristojnih organov in organizacij, kot je navedeno v točki II. izreka spornega dovoljenja, ter dokazila o pravici graditi na zemljiščih, navedenih v I. točki izreka enotnega dovoljenja. Toženec po vpogledu v prostorski izvedbeni načrt in v predložene projekte ugotavlja, da je gradnja III. etape M ceste v A skladna s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine A za obdobje od leta 1986 do leta 1990. Predviden poseg se nahaja v območju Mestne občine A, ki se ureja z Lokacijskimi načrtom za rekonstrukcijo M ceste - III. etapa, ki ga je Mestni svet Mestne občine A sprejel z Odlokom o lokacijskem načrtu za rekonstrukcijo Mariborske ceste - III. etapa (Uradni list RS, št. 34/00; v nadaljevanju Lokacijski načrt). Po pregledu predložene projektne dokumentacije toženec nadalje ugotavlja, da je slednja izdelana skladno s pogoji iz Lokacijskega načrta ob upoštevanju dopustnih toleranc, določenih v 30. členu Lokacijskega načrta, v njej pa so upoštevani tudi vsi pogoji z vidika varstva okolja, kot tudi pogoji, ki jih določajo predpisi, ki urejajo posege v prostor. Toženec je izhajajoč iz predložene dokumentacije določil stranske udeležence v postopku izdaje predmetnega dovoljenja, ki jih je po zaprosilu toženca Upravna enota A seznanila z zahtevkom investitorja in s predloženo dokumentacijo ter s potekom postopka izdaje obravnavanega dovoljenja. S tem je bila stranskim udeležencem tudi dana možnost, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Na ustno obravnavno, ki je potekala dne 10. 7. 2002, je bilo osebno vabljenih 57 stranskih udeležencev, od vseh vabljenih se jih je udeležilo 26. Po seznanitvi s predloženo dokumentacijo je na zapisnik podalo pripombe 25 stranskih udeležencev oziroma njihovih pooblaščencev. Vse pripombe stranskih udeležencev niso bile obravnavane, zlasti ne tiste, ki se nanašajo na gradnjo napajalne ceste, na katero opozarjajo tudi tožniki, ker ni predmet tega upravnega dovoljenja. Prav tako ni bilo ugodeno zahtevam stranskih udeležencev po izplačilu odškodnine zaradi poslabšanja bivalnih in življenjskih pogojev oziroma izpada dohodka, saj se taki zahtevki ne morejo uveljavljati v tem postopku. Toženec v zvezi z odškodnino še pripominja, da je investitor preko izvajalca gradbenih del dolžan vsa dela izvajati tako, da ne bo poškodoval sosednje lastnine in tudi ne vplival na bivalne in življenjske pogoje v soseščini. Zagotoviti mora potrebne zaščitne ukrepe, da se prepreči nastanek škode in morebitnih škodljivih vplivov na okolje. Zaradi izvedbe le-teh je investitor dolžan opraviti študije in meritve hrupa, meritve onesnaženosti zraka in tal, ki so podlaga za izvajanje ustreznih ukrepov zaščite okolja. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe toženec navaja, da je investitor dolžan morebitno premoženjsko škodo, ki bi eventualno nastala zaradi gradnje ceste, povrniti, ko škoda nastane, ob pogoju, da je ugotovljena vzročna zveza med gradnjo in nastalo škodo, ter ugotovljena odgovornost investitorja za nastanek škode. Bodočih škod po splošnih načelih odškodninskega prava ni mogoče priznati, dokler škoda ni nesporno dokazana. Tovrstne zahtevke pa tudi sicer stranski udeleženci lahko naslavljajo neposredno na investitorja oziroma uveljavljajo v civilnih sodnih postopkih. Iz že navedenih razlogov tudi tožnikom, ki so zahtevali prestavitev zaledne ceste na rob pomožnega objekta P, rušitev obstoječega pomožnega objekta s traso na njegovem fundusu, oziroma odmik ceste od objekta, ni bilo ugodeno. Toženec v zvezi z ugovori tožnikov ugotavlja, da je projektna dokumentacija skladna z Lokacijskim načrtom, zahtevi tožnikov po spremljanju gradbenega stanja objekta in sanaciji poškodb zaradi gradnje pa je ugodeno, saj je investitor oz. izvajalec gradbenih del tudi sicer dolžan vsa dela izvajati tako, da ne poškoduje sosednje lastnine in z deli ne vpliva na poslabšanje bivalnih in življenjskih pogojev, kar je bilo že navedeno. Ministrstvo za zdravje, Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije je dne 8. 5. 2002 k enotnemu dovoljenju za gradnjo izdal soglasje z ugotovitvijo, da je bila projektna dokumentacija izdelana ob upoštevanju osnovnih sanitarno - tehničnih in zdravstveno - preventivnih parametrov, tako da bo z nameravano rekonstrukcijo M ceste v A zagotovljen tak poseg v prostor, ki ne bo imel kvarnih ali škodljivih vplivov na pogoje bivanja in zdravstvene razmere okoliškega prebivalstva, kakor tudi ne na plodna tla, vodo (podtalnico in površinsko), prav tako pa tudi hrup ne bo presegel dovoljenih parametrov.

Tožniki se z odločitvijo toženca ne strinjajo. Navajajo, da gradnja M ceste v A posega tudi na njihovo lastnino, ki je neposredno povezana z gradnjo ceste. V času, ko se je sprejemal Lokacijski načrt, ki ureja tudi poglobitev ceste na zemljiščih s parc. št. 1679/3 in 1679/1, k.o. B, so podali številne pripombe, ki pa niso bile upoštevane. S pripombami so vedno opozarjali, da bo zgradba, ki je delno poslovni in delno stanovanjski objekt, bistveno izgubila na vrednosti, saj leži neposredno ob M cesti, ki je predvidena za gradnjo, v neposredni bližini pa se nahaja tudi železniška proga, zaradi katere je že v Lokacijskem načrtu predviden podvoz, in sicer v 17. členu. Iz kopije katastrskega načrta je natančno razvidna lega stavbe in železniške proge, pri čemer je že ob vpogledu v Lokacijski in v katastrski načrt jasno, da bo stavba na parc. št. 1679/3 k.o. B zaradi predvidenega podvoza "obvisela v zraku". Dolžina celotne konstrukcije podvoza z opornimi zidovi znaša 280 m (2. odstavek 17. člena Lokacijskega načrta), podvoz bo potekal pod kotom 45°, kar pomeni, da bo nekje na sredini stavbe na parc. št. 1679/3 k.o. B gradnja podvoza povzročila tudi stik predvidene ceste s temeljem hiše. Ne glede na to, da so ob straneh sicer predvideni pločniki, pa je vendarle treba upoštevati, da je pri vsaki gradnji preden se nanese zadnja plast asfalta, vsako cesto ali pločnik potrebno pred tem utrditi, da ne pride kasneje do pokanja zadnje asfaltne plasti. Izpodbijana odločba bi zato morala vsebovati tudi predvidene posege pri nepremičninah, ki bodo zaradi predvidene poglobitve izgubile na funkcionalnem pomenu, saj je zaradi predvidene gradnje lahko ogrožena tudi stabilnost stavbe, ki leži neposredno ob M cesti (parc. št. 1697/3 k.o. B). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja, da mora investitor dela opravljati tako, da zagotovi ustrezne zaščitene ukrepe, vendar to po mnenju tožnikov ne zadošča. Ureditev oziroma rekonstrukcija bi se morala z izpodbijano odločbo urediti na enoten način, skupaj s predvidenimi posegi za stabilnost vseh zgradb, ki ležijo neposredno ob predvideni rekonstrukciji ceste, torej tudi za zgradbo v lasti tožnikov. Ker izpodbijana odločba ne predvideva takšnih posegov, so po prepričanju tožnikov zmotno uporabljeni materialni predpisi in osnovna načela civilnega prava, ki določajo, da se nikomur ne sme povzročiti škode. Čeprav so tožniki na pomanjkljivosti na javni razgrnitvi odloka opozarjali, Mestna občina A oziroma občinski svet MO A ni upošteval nobenih pripomb. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe celo izhaja, da je po parc. št. 1679/5 k.o. B, ki je prav tako v lasti tožnikov, predvidena zaledna - napajalna cesta, ki pa bo predmet posebne odločbe. Ob upoštevanju, da bo zaradi predvidene rekonstrukcije M ceste, katere gradnja naj bi bila dovoljena z izpodbijano odločbo, in zaradi zaledne - napajalne ceste, ki naj bi potekala neposredno za stavbo parc. št. 1679/3 k.o. B, je vsakomur jasno, da bo objekt parc. št. 1679/3 k.o. B povsem izgubil na vrednosti. Zato ni primerno, da se območje tega posega ne ureja celovito in enotno. Že pri sprejemanju upravnih aktov je treba upoštevati osnovno načelo civilnega prava, da se nikomur ne sme povzročati škoda (neminim ledere). Tožniki bodo zaradi predvidene rekonstrukcije življenjsko ogroženi kar dvakrat. Prvič ob gradnji M ceste in drugič ob gradnji zaledne - napajalne ceste. Stavba bo po predvidenih načrtih stala kot otok sredi dveh cest in bo s tem uničena funkcionalnost bivanja in opravljanja kakršne koli dejavnosti. Zato bi morala izpodbijana odločba predvideti rušenje predmetnega objekta in urediti celotno podobo rekonstrukcije M ceste, skupaj z vsemi zalednimi - napajalnimi cestami, ki omogočajo vključitev nanjo. Toženec bi moral upoštevati pripombe najbolj prizadetih lastnikov in v izpodbijani odločbi predvideti rušitev tistih objektov, ki popolnoma izgubijo funkcionalni pomen. Objekt še toliko bolj izgubi na funkcionalnosti, če se upošteva še izgradnja zaledne - napajalne ceste. Z izpodbijanim dovoljenjem tudi ni zadoščeno zakonskemu pogoju, da morajo gradbeni objekti poleg izpolnjevanja bistvenih zahtev zagotavljati tudi funkcionalno oviranim osebam dostop, vstop in uporabo brez grajenih ovir. Zaradi predvidene poglobitve M ceste, kot jo predvideva Lokacijski načrt, je popolnoma uničena funkcionalnost sprednjega dela hiše v lasti tožnikov, onemogočen pa je tudi dostop do zadnjega dela te hiše (parc. št. 1679/3 k.o. B), saj je sedaj dostop urejen direktno s ceste, pred katero je dvorišče, po predvideni gradnji pa dostop do hiše ne bo tako urejen, niti se ne ve, kje je predviden nov dostop. O tem izpodbijana odločba niti nima nobenih razlogov, zato je v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Funkcionalnost objekta bo dodatno uničena še ob izdaji odločbe za gradnjo zaledne - napajalne ceste na parc. št. 1679/5 k.o. B. Glede na to, da obstajajo tehnične rešitve po razrešitvi celotne situacije, bi bilo smotrno, da izpodbijana odločba nastalo situacijo razreši celostno. Nastala situacija se lahko celostno razreši le na tak način, da se predmetni objekt poruši, na tem delu pa zgradijo parkirišča ali kaj podobnega. Ob tem se sicer postavlja vprašanje razlastitve lastnikov najbolj prizadetih nepremičnin, vendar bi bila razlastitev v konkretnem primeru tudi najbolj smotrna, na kar so tožniki že opozorili. Nobenega dvoma ni, da bo morala Mestna občina A tožnike razlastiti, če bo hotela zgraditi zaledno - napajalno cesto. Zato je v zvezi z razlastitvijo treba opozoriti še na okoliščino, da je razlastitveni upravičenec dolžan prevzeti tudi preostale nepremičnine, če se v postopku ugotovi, da bi za razlastitvenega zavezanca del nepremičnin zanj izgubil gospodarski pomen. V takem primeru lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine, tako rešitev so tožniki MO A tudi že predlagali, vendar niso dobili nobenega odgovora. Tožniki v zvezi z navedenim sodišču predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v tem postopku družba AAA, A v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da so tožniki lastniki zemljišč s parc. št. 1679/1, 1679/3, 1679/4 in 1679/5 v skupni površini 896 m2, od katerih je za potrebe zaledne ceste potrebna le parc. št. 1679/5 v izmeri 179 m2. Navedbe tožeče stranke, da bo izgradnja oziroma rekonstrukcija sporne ceste povzročila stik s stavbo na parc. št. 1679/3, ne držijo. Skladno s projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) je skrajni rob podporne rekonstrukcije podvoza odmaknjen od stavbe najmanj 4 m, zato stavba zaradi posega nikakor ne bo ogrožena, saj se bo podporna konstrukcija izvajala po principu Benotto betonskih sklopov t.j. z izvajanjem konstrukcije na licu mesta brez predhodnega odkopa gradbene jame. Dela bo izvajal renomiran izvajalec po znani in preizkušeni tehnologiji. Glede navedb tožeče stranke, da se bo zaradi izgradnje zaledne ceste dodatno poslabšalo stanje njihovih nepremičnin, pa prizadeta stranka poudarja, da je izvedba zaledne ceste nujno potrebna ravno za dostope do zemljišč na parc. št. 1679/1, 1679/3 in 1679/4, saj bo gradnja podvoza onemogočila dostopnost z vozili s sprednje in z zahodne strani objekta. Stavba parc. št. 1679/3 zaradi tega nikakor ne bo izgubila na funkcionalnosti, ampak ji bo zaledna cesta to funkcionalnost zagotavljala. Tožniki so v času ustnih obravnav v tej zadevi podali vrsto pripomb, ki kažejo, da tožniki sicer soglašali s predvideno gradnjo, vendar ob upoštevanju danih pripomb oziroma pogojev. Kot je navedeno že v upravnem dovoljenju, se nekatere od pripomb morajo upoštevati (spremljanje gradbenega stanja objekta in sanacija morebitnih poškodb zaradi gradnje), medtem ko se bodo nekatere upoštevale (odmik podvoza) v fazi izdelave projektne dokumentacije za izvedbo (PZI). Tako bodo prestavljene predvidene stopnice, ki potekajo iz nivoja terena v podvoz, za cca. 15 m severno, kar bo zagotovilo dodaten odmik podvoza za cca. 2-2,5 m. Tako bo skrajni rob podporne konstrukcije podvoza odmaknjen od stavbe za 6 do 7 m. Prizadeta stranka v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in navaja, da ne držijo navedbe tožnikov, da so z izpodbijanim dovoljenjem kršeni materialno pravni predpisi, ker naj gradbeno dovoljenje ne bi upoštevalo celotne življenjske situacije, kot jo navajajo, češ da bo predvidena zaledna - napajalna cesta predmet posebne odločbe. Od izpodbijanega dovoljenja ni v ničemer odvisna bodoča lega predvidene zaledne oziroma napajalne ceste, temveč je to urejeno že v Lokacijskemu načrtu in s samim dovoljenjem tega ni mogoče spreminjati. Da pa toženec v napadenem dovoljenju ni odločil tudi o gradnji napajalne ceste, je razlog v tem, da ta del zahtevka investitorja še ni bil zrel za odločitev (kar je navedeno tudi v IV. točki izreka dovoljenja). Je pa investitor zavezan, da mora pred izdajo uporabnega dovoljenja pridobiti dopolnilno enotno dovoljenje za ta poseg. Toženec zavrača tudi ugovor tožnikov, da bo stavba na parc. št. 1679/3 k.o. B zaradi predvidenega podvoza obvisela v zraku oz. da bo nekje na sredini stavbe gradnja podvoza povzročila tudi stik predvidene ceste s temeljem hiše, zato bi morala izpodbijana odločba predvideti tudi rušenje predmetnega objekta, saj Lokacijski načrt (list 6 - Situacija prometne ureditve) navedenega ne potrjuje. Iz navedenega načrta je tako razvidno, da se objekt na zemljišču s parc. št. 1679/3 k.o. B nahaja med profiloma 102 in 104 rekonstruirane M ceste. Iz lista 9 Lokacijskega načrta - Prečni profil, kjer je prikazan prečni prerez podvoza v območju mesta - pravokotno na os ceste v P 104, pa nedvoumno izhaja, da konstrukcija podvoza v območju objekta M cesta 10 ne posega v temelje objekta. Tudi iz Projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja - Mapa 3 a: Podvoz v kesonski izvedbi, št. 5462, ki ga je izdelal BBB d.d., C, oktober 2000, je razvidno, da je podporna konstrukcija podvoza - pilotna stena odmaknjena od stavbe najmanj 4 m, kar pomeni, da temelji stavbe ne bodo v nobenem primeru ogroženi. Glede navedbe, da bi morala izpodbijana odločba predvideti rušenje tega objekta, pa je toženec že navedel, da je podlaga za izdajo dovoljenja Lokacijski načrt, ki v točki IV. (Seznam objektov predvidenih za rušenje, 6. člen) tudi določa, kateri objekti se zaradi rekonstrukcije sporne ceste rušijo. Ker po izvedbenem načrtu objekt tožnikov ni predviden za rušenje in ker je organ pri odločitvi vezan na določbe Lokacijskega načrta, je zato zahteva tožnikov za rušenje objekta neutemeljena. Tožniki v tožbi tudi neutemeljeno navajajo, da bo zaradi rekonstrukcije M ceste in gradnje zaledne - napajalne ceste popolnoma uničena funkcionalnost bivanja in opravljanja kakršnekoli dejavnosti, v nadaljevanju pa, da dostop do hiše ni urejen, niti se ne ve, kje je predviden nov dostop. Dostop do objekta za zemljišču parc. št. 1679/3 k.o. B bo urejen po napajalni cesti, kot je to določeno v 15. členu Lokacijskega načrta. Napajalna cesta bo zagotavljala dovoz do objektov vzhodno od predvidene prometnice, saj bodo obstoječe napajalne komunikacije ukinjene zaradi izgradnje podvoza pod železniško progo. Zaradi uvoza do napajalne ceste s strani rekonstruirane M ceste bo zato treba zgraditi tudi križišče z napajalno cesto v km 0+155, ki je predmet napadenega dovoljenja, s katerim je investitor v točki III. B tudi zavezan, da mora pred gradnjo in med njo zagotoviti dostope do vseh zemljišč in objektov. Glede trditve tožnika, da naj napadena odločba ne bi zagotavljala osnovnih življenjskih pogojev lastnikom nepremičnin, ki ležijo vzporedno z M cesto, pa toženec navaja, da je sestavni del dovoljenja tudi Poročilo o vplivih na okolje za magistralo sever in jug v A, ki ga je januarja 1999 izdelal CCC d.o.o., D. To poročilo obravnava kulturno in bivalno okolje z elementi kot so hidrološke razmere, klima, zrak, hrup, vibracije, poselitev, povezanost naselja, psihosocialni vidik, turizem in rekreacija, ekonomske dejavnosti, kulturna dediščina in vidno okolje. Kot je razvidno iz 28. člena Lokacijskega načrta (zadnji odstavek), je ugotovitve Poročila o vplivih na okolje povzel tudi Lokacijski načrt, zato je v 1. odstavku 28. člena ugotovljeno, da je obravnavano območje del mesta, ki je zaradi prometnega križišča magistralne ceste z železniško progo v istem nivoju, zelo obremenjeno s hrupom, izpušnimi plini in motnjami v komunikacijah. Novi posegi, rekonstrukcija ceste v štiripasovno cesto in izgradnja podvoza pod S železniško progo, bodo bistveno izboljšali dosedanje negativne vplive na okolje kot so hrup in onesnaževanje zraka. Nadalje je določeno, da mora med gradnjo izvajalec skladno s Presojo vplivov na okolje izvajati ukrepe za omilitev motečih vplivov in da mora investitor v času obratovanja zaščititi ljudi, objekte in območja pred čezmernim hrupom. Kar zadeva vplive na okolje je bilo v postopku pridobljene tudi soglasje Zdravstvenega inšpektorata, ki v javnem interesu skrbi za varovanje zdravja ljudi, v katerem je navedeno, da poseg ne bo imel kvarnih ali škodljivih vplivov na pogoje bivanja in zdravstvene razmere okoliškega prebivalstva. Toženec sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel pravilno dejansko in pravno podlago, s katero utemeljuje zakonitost izdanega upravnega dovoljenja. Njegove dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje delnega enotnega dovoljenja za gradnjo veljavne določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96), Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) ter na Lokacijski načrt (Uradni list RS, št. 34/00). Sodišče ugotavlja, da je toženec glede na ugotovljene dejanske okoliščine določbe urbanističnih predpisov uporabil pravilno, zato se z njegovimi stališči strinja in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS). Sprejema tudi toženčeve razloge in razloge prizadete stranke za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki sta jih navedla v odgovoru na tožbo in na katere tožniki niso odgovorili, k tem razlogom pa sodišče še dodaja: Po določbi 33. a. člena ZGO se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena ZGO, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja (1. odstavek 33.a člena ZGO). Enotno dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po ZGO ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek 33. a člena ZGO). Določbe ZGO, ki se nanašajo na gradbeno dovoljenje, se smiselno uporabljajo tudi za enotno dovoljenje (3. odstavek 33. a člena ZGO). Iz citiranih določb ZGO torej izhaja, da mora upravni organ pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo poleg pogojev, ki jih določa ZGO, upoštevati tudi predpise, ki urejajo izdajo lokacijskega dovoljenja. Tak predpis je ZUN, ki v 54. členu določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, izda v skladu s pogoji, ki jih določa ta načrt (1. odstavek 54. člena ZUN).

Po vpogledu v tožbo sodišče ugotavlja, da tožniki dejanskega stanja glede predpisanih pogojev, ki jih mora upravni organ pri izdaji dovoljenja za gradnjo upoštevati, niti ne izpodbijajo in ne navajajo ničesar, kar bi kazalo na to, da dovoljenje ni v skladu s predpisanimi pogoji in soglasji, niti ne navajajo okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bile kršene kakšne njihove pravice oziroma pravne koristi. Za postopke, v katerih se odloča o dovolitvi posegov v prostor je namreč značilno, da lahko stranski udeleženci, v skladu z že navedenimi urbanističnimi predpisi, varujejo le svoje pravice oziroma pravne koristi, ne morejo pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa. Med take ugovore je v spornem primeru šteti zahtevo tožnikov, da naj se M cesta vključno z napajalnimi cestami reši celostno, tudi v interesu ostalih lastnikov nepremičnin ob tej cesti, njihov objekt pa naj se poruši in na njegovem mestu zgradijo parkirišča ali kaj podobnega, v nasprotnem primeru pa naj se prestavi zaledna cesta in cesta pred stanovanjsko - poslovnim objektom, kar bi bilo treba urediti že z izpodbijano odločbo. V zvezi z navedenim tožniki še navajajo, da so že lokalni skupnosti predlagali razlastitev objekta, vendar niso dobili nobenega odgovora. Že toženec pravilno ugotavlja, da z upravnim dovoljenjem, s katerim se dovoljuje gradnja, ni mogoče spreminjati pogojev gradnje (kot so odmiki objektov od sosednjih nepremičnin, vrsta gradnje, lega predvidenega objekta, gabariti objekta itd.), ki so določeni z Lokacijskim načrtom, kot to predlagajo tožniki. Vprašanja oziroma ugovore, katerih rešitev zahtevajo tožniki, je mogoče reševati, če je to izvedljivo, le v fazi pred uveljavitvijo prostorskih izvedbenih aktov, za katere sprejem je pristojna lokalna skupnost oziroma država, če gre za objekt državnega pomena. Lege v Lokacijskem načrtu predvidenega infrastrukturnega objekta zato ni mogoče več spreminjati v fazi izdaje upravnega dovoljenja, razen v obsegu, ki ga dopuščajo tolerance v prostorskem izvedbenem aktu. Tožniki so zato v zmoti, ko menijo, da naj bi toženec njihove zahteve upošteval v izpodbijanem dovoljenju. Stvar upravnega organa v postopku pred izdajo upravnega dovoljenja v zvezi z zemljišči, ki so predmet posega, je le dolžnost preveriti, ali je izkazano, da ima investitor pravico graditi na zemljišču, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu predmet posega ali ne. Razlastitve pa so že stvar drugih organov in postopkov in ne toženca. Zato so za ta upravni spor neupoštevni tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razlastitev spornega objekta in zemljišč, kot tudi ugovor tožnikov, da bi bil razlastitveni upravičenec dolžan, če bi prišlo do razlastitve, od razlaščenca prevzeti tudi tiste dele nepremičnin, ki bi izgubile gospodarski pomen. Pri tem se sodišče niti ne spušča v presojo tega, ali bi bil po predpisih o razlastitvi v spornem primeru sploh izpolnjen pogoj za prevzem vseh nepremičnin, kot to zatrjujejo tožniki, ob dejstvu, da prizadeta stranka navaja, tožniki pa temu ne nasprotujejo, da je za izgradnjo zaledne ceste potrebno od tožnikov pridobiti le 179 m2 zemljišča, medtem ko celotna parcela meri 896 m2. V postopku izdaje upravnega dovoljenja stranski udeleženci prav tako ne morejo uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na manjvrednost objekta zaradi predvidene gradnje in škode, ki bi utegnila tožnikom nastati zaradi gradnje objektov infrastrukture. Če bi kljub naloženim ukrepom iz III. poglavja, kjer so investitorju naloženi določeni pogoji v zvezi z gradnjo, nastala tožnikom zaradi gradnje na nepremičninah škoda, bi jo bil dolžan tudi po oceni sodišča, kot je to poprej pravilno ugotovil že toženec, tožnikom povrniti investitor, sicer bi imeli pravico zahtevati poplačilo škode pri pristojnem sodišču. Podobno velja tudi glede morebitne škode zaradi manjvrednosti nepremičnin zaradi gradnje infrastrukturnih objektov. V nobenem primeru pa pravic tožnikov, ki bi jim šle po odškodninskih predpisih, ni mogoče varovati v upravnem postopku.

Neutemeljen za ta upravni spor je nadaljnji očitek tožnikov, da bo stavba na parc. št. 1679/3 k.o. B, zaradi gradnje predvidenega podvoza "obvisela v zraku". Zatrjujejo celo, da bo gradnja podvoza povzročila "stik" predvidene ceste s temeljem njihove hiše. Ta trditev tožnikov, ne le da je zgolj pavšalna in z ničemer dokazana, temveč je tudi protispisna. Sodišče soglaša z ugotovitvijo toženca v odgovoru na tožbo, kar potrjujejo tudi podatki iz preloženih upravnih spisov, tožniki pa temu ne nasprotujejo, da je iz Lokacijskega načrta (list 6 - Situacija prometne ureditve) razvidno, da se objekt na zemljišču s parc. št. 1679/3 k.o. B nahaja med profiloma 102 in 104 rekonstruirane M ceste. V listu 9 Lokacijskega načrta - Prečni profil, kjer je prikazan prečni prerez podvoza v območju mosta - pravokotno na os ceste v P 104, pa je razvidno, da konstrukcija podvoza v območju objekta M cesta 10 ne posega v temelje objekta. Navedeno je razvidno tudi iz izseka projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja - Mapa 3 a: Podvoz v kesonski izvedbi, iz katerega izhaja, da je podporna konstrukcija podvoza - pilotna stena odmaknjena od stavbe najmanj 4 m, kar pomeni, da temelji stavbe ne bodo v nobenem primeru ogroženi. Sodišče ob tem le še pripominja, da se podzemni objekti ne bodo gradili na klasičen način, torej s poglobitvijo terena, kot to v tožbi zmotno zatrjujejo tožniki, kar bi lahko tudi po oceni sodišča vplivalo na stabilnost tal pod objektom, pač pa se bo podporna konstrukcija izvajala po principu Benotto betonskih sklopov, kot to v odgovoru na tožbo navaja prizadeta stranka in kar je razvidno tudi iz predložene dokumentacije.

Navedeno je že bilo, da tožniki lahko v postopku kot je obravnavani varujejo le svoje pravne koristi, kar pomeni, da ne morejo uveljavljati ugovorov, ki zadevajo druge lastnike stavb ob M cesti, prav tako v postopku ne morejo nastopati v svojstvu varovanja javnega interesa, ker so tega dolžni po uradni dolžnosti varovati državni organi, v upravnem sporu pa javni interes varuje Državno pravobranilstvo Republike Slovenije. V javnem interesu se namreč med drugim varuje okolje pred prekomernimi vplivi predvidenih objektov, kar varuje zdravstvena inšpekcija tako, da se pozitivna enotna dovoljenja za gradnjo izdajajo lahko le z njenim soglasjem. V zvezi z vplivi obravnavanega posega v prostor je odgovoril že toženec, zato tega sodišče na tem mestu ne ponavlja. Tožniki pa nimajo prav, ko navajajo, da ne vedo, kako bo urejen dostop do njihove hiše po izgradnji predvidenih objektov. Lega in gabariti objektov so razvidni že iz Lokacijskega načrta, ki je bil dan na vpogled tudi tožnikom na ustni obravnavi, pa na ureditev dostopa niso imeli nobenih pripomb. Ker pa so imeli tudi status stranke v postopku, so imeli ves čas postopka možnost vpogledati v vse spise, torej tudi v projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, v katerem so za gradnjo dostopne ceste razvidni tudi drugi elementi, potrebni za gradnjo. Res je sicer, da dostopna oziroma zaledna cesta še ni zgrajena in ni predmet tega postopka, ker ta del zahtevka še ni zrel za odločitev, res pa je tudi, da je toženec v III. točki izreka izpodbijane odločbe izrecno določil, da je investitor tožnikom in tudi drugim lastnikom stavb na območju, kjer bo gradnja potekala, ves čas dolžan zagotavljati nemoten dostop do objektov.

V obravnavani zadevi je bilo odločeno na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku (1. odstavek 51. in 1. odstavek 59. člena ZUS), brez glavne obravnave, čeprav je bila ta predlagana. Sodišče namreč lahko odloči tudi brez glavne obravnavne, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno (2. odstavek 50. člena ZUS). Glavna obravnava tudi ni potrebna, če sodišče presodi, da k tožbenim navedbam predloženi dokazi ne kažejo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker torej ta odločitev sodišča ni bila odvisna od morebitnega ugotavljanja dejanskega stanja na glavni obravnavi, sodišče obravnave ni opravilo, pa tudi če bi bila glavna obravnava opravljena, odločitev sodišča ne bi mogla biti drugačna.

Ker je toženec v zadevi pravilno ugotovil dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialne predpise in ker tožniki v tožbi ne navajajo ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev o stvari, je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.