Jedro

Davčni organ po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. ZDavP-2 torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke. Prav tako odložitev izvršitve davčne izvršbe na predlog stranke ni možna skladno s 154. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas: - ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s ZDavP-2, z zakonom o obdavčevanju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja; - do vročitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 oziroma do pravnomočnosti akta, izdanega v postopku iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2, oziroma do odločitve o zadevi, če izpodbijanje akta iz 240. člena ZDavP-2 zadrži izvršbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) z dne 17. 7. 2015 za odložitev izvršitve odločbe – plačila davčnih obveznosti, terjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT-4934-47690/2015-1 (07-710-00) z dne 17. 3. 2015, ker pogoji za zadržanje davčne izvršbe po 154. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) niso izpolnjeni. Obenem je prvostopenjski davčni organ ocenil, da niso izpolnjeni tudi pogoji za odložitev izvršbe po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

2. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ z odločbo št. DT 499-31-313/2015-2 z dne 28. 1. 2016 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno in v svojih razlogih potrdilo odločitvi in razlogom prvostopnega davčnega organa. Še enkrat je pojasnilo določbo 154. člena ZDavP-2, po kateri je mogoče začeti postopek davčne izvršbe zadržati le v primeru odobrenega odloga oziroma obročnega plačila davka ali do odločitve o vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, o čemer organ prve stopnje odloča le po uradni dolžnosti in ne tudi na predlog zavezanca. Sklicuje se tudi na določbo drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, po kateri davčni organ zgolj po uradni dolžnosti odloži davčno izvršbo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Poleg tega je v svoji odločbi tudi pojasnilo, da finančno oziroma premoženjsko stanje, na katero se sklicuje pritožnik (sedaj tožnik) v pritožbi, glede na že pojasnjeno, za odločitev v dani zadevi ni relevantno.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču RS“. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma. Davčni organ je tudi opozoril, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. in 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje tožnika ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

7. Ob tem sodišče tožniku tudi pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora izključno odločitev o prošnji tožnika „za odložitev izvršitve odločbe do odločitve organa II. stopnje“ torej odločitev o zadržanju začete davčne izvršbe. Zato tožnik z ugovori, ki se ne nanašajo na odlog oziroma zadržanje plačila davčnega dolga, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

8. V zvezi z izpodbijanim sklepom sodišče tožniku ponovno pojasnjuje, da davčni organ po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. Navedena zakonska določba (87. člen ZDavP-2) torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke, kot sta v svojih razlogih pojasnila tudi že oba davčna organa. Prav tako odložitev izvršitve davčne izvršbe na predlog stranke ni možna skladno s 154. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas: - ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s ZDavP-2, z zakonom o obdavčevanju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja; - do vročitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 oziroma do pravnomočnosti akta, izdanega v postopku iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2, oziroma do odločitve o zadevi, če izpodbijanje akta iz 240. člena ZDavP-2 zadrži izvršbo. Ob tem sodišče tudi ugotavlja, da je že pritožbeni organ tožniku pravilno pojasnil, da finančno oziroma premoženjsko stanje, na katero se sklicuje v pritožbi (podobno pa tudi v tožbi), glede na pojasnjeno za odločitev v konkretni zadevi ni relevantno.

9. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se odloča (in je bilo tudi odločeno) s posebno odločbo. Zato se do predloga tožnika za ustavnopravno presojo določb ZST-1, na katerih temelji odločitev o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče pri odločanju o tožbi ne opredeljuje.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.