Jedro

V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje razveljavi v IV. točki izreka in zadeva vrne v tem obsegu v novo odločanje, v preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah II. in III. izreka.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugo tožnico (I. točka izreka). Ugotovilo je, da sta notarski sporazum SV ***/** z dne 1. 10. 2008 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 1. 10. 2008 nična (II. točka izreka) ter da je vknjižba hipoteke na nepremičnini ID znak in nepremičnini ID znak za terjatev v višini 60.000,00 EUR neveljavna in se izbriše (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma njune pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka iz vseh razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma izpodbija odločitev o stroških postopka, saj ji je naložena povrnitev stroškov tožnikoma, čeprav je bila tožba zoper drugo toženko zavržena. Navedena odločitev je v nasprotju z določilom 154. člena ZPP.

Nadalje opozarja, da bi v primeru, ko gre za ničen pogodbeni pogoj, moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da je tak pogodben pogoj, in ne celotna pogodba, ničen. Izpostavlja, da so kreditojemalci na splošno želeli kredit po čim nižji obrestni meri in jih drugi pogoji niso zanimali. Prereka tudi zaključek sodišča prve stopnje, da nenehno zapiranje devizne pozicije predstavlja za banko strošek, banka pa se sama ne more odločiti, da valutnega tveganja več ne želi prevzemati ter zapirati devizne pozicije. Med strankama kreditne pogodbe tudi ni bilo ob sklenitvi pogodbe podano znatno neravnotežje, saj je zaradi ugodnejše obrestne mere in pozitivnih valutnih gibanj bil kredit realiziran v znatno potrošnikovo korist.

Glede pojasnilne dolžnosti pritožba poudarja, da je bistvo sodbe SEU v zadevi Andriciuc v tem, da mora biti stopnja informiranosti potrošnika določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točno določenega načina informiranja z izdelavo grafičnih izračunov. Pojasnila dolžnost v času sklepanja predmetne kreditne pogodbe ni bila definirana niti v zakonu niti v sodni praksi. Toženka je na obstoj valutnega tveganja toženka opozorila in sicer je priča A. A. povedala: da "nihče ne ve, kako se bo tečaj franka spreminjal in da se lahko zgodi, da bo mnogo, mnogo dražji." Kljub takšnemu opozorilu je tožnik sklenil predmetno kreditno pogodbo. Sklicuje se na sodno prakso VSRS, ki je v svojih odločbah poudarilo, da je pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.

Opozarja, da se tudi sodišče prve stopnje strinja, da tožnika nista bila prepričljiva v svoji izpovedbi, da nista bila opozorjena na nobena valutna tveganja. Sodišče prve stopnje je prepričano, da sta se tožnika zavedala tveganja posla, saj sta že v sklenitveni fazi vedela, da bosta morala kupovati tujo valuto po vsakokratnem veljavnem tečaju. Banka jima je objektivno prikazala možnosti tečaja v eno ali drugo smer, ni pa jima ponudila izračuna s konkretnim prikazom pomena spremembe tečaja v mesečni anuiteti, saj bi bil tak izračun čisto špekuliranje.

Nadalje toženka izpostavlja tudi, da popolna ničnost v obravnavanem primeru ne more biti ustrezna sankcija. Glavna obveznost kreditojemalca je vračanje kredita, valutna klavzula pa določa zgolj način obračunavanja tega vračila, zato valutna klavzula ni glavni predmet pogodbe.

Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo v točka II., III. in IV. izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka. Priglaša stroške.

3.Tožnik je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Dejanska podlaga

5.Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih ugotovitvah:

-stranki sta sklenili Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. *****/** z dne 22. 8. 2008 (v nadaljevanju pogodba) in notarski zapis SV ***/*** z dne 1. 10. 2008 (priloga B1, A2), ki se nanaša na potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere, vezane na LIBOR, kredit pa je bil namenjen za "STANOVANJSKA HIŠA, STANOVANJE" (2. člen pogodbe),

-uslužbenci toženke so opozorili tožnika, da se ne ve, kakšen bo tečaj CHF in na nemožnost napovedi gibanja tečaja CHF v prihodnosti,

-uslužbenci toženke so imeli navodilo, da strankam razložijo, da je dobro imeti kredit v valuti, v kateri prejemaš svoj mesečni prihodek,

-tožniku niso bili narejeni nobeni izračuni, ki bi konkretno pokazali, kaj pomeni sprememba tečaja v mesečni anuiteti,

-niso mu predstavili vseh ekonomskih posledic morebitnega tveganja nihanja menjalnih tečajev.

6.Sodišče prve stopnje je presodilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnik ni bil seznanjen s posledicami sklenitve predmetne pogodbe pogodbe, na način, da bi mu bilo pojasnjeno, da gre v pogodbi za neomejeno tveganje.

Materialnopravna podlaga

7.Nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti so opredeljeni v 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

8.Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člena 4(2) Direktive 93/13).

9.V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti. Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.

10.Pravo EU izhaja iz visokega varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pri čemer se navedeno varstvo povezuje z zavezanostjo socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).

11.Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo Sodišče EU. Torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

12.Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

13.Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča, da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena URS. Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom.

O pogodbenem pogoju

14.Glede pritožbenega očitka, da gre za posamično dogovorjen pogoj, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki pravilno pojasnilo, da v predmetni zadevi ne gre za posamično dogovorjen pogoj, saj sta tožnika izpovedala, da sta na banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila toženka, na podlagi katere jima je nato posodila določeno količino denarja, ki sta se ga zavezala vrniti v točno določeni valuti in posameznih mesečnih obrokih, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini posameznih določil. Prav tako nista imela vpliva na pogoje predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi

Glede pojasnilne dolžnosti

15.Sodišča prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot).

16.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja.

17.Pritožba zmotno poudarja pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke. Zgolj zavedanje, da lahko pride do nihanja tečaja, ni odločilnega pomena, kot tudi ne dejstvo, da so uslužbenci toženke opozorili tožnika, da se ne ve, kakšen bo tečaj CHF in na nemožnost napovedi gibanja tečaja CHF v prihodnosti ter da so imeli navodili, da strankam razložijo, da je dobro imeti kredit v valuti, v kateri prejemaš svoj mesečni prihodek.

18.Tožnik bi moral prejeti pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva v povezavi z obrestnim tveganjem na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Tožnik na podlagi danih pojasnil ni bil poučen, da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da je neomejeno prepuščen zakonitostim trga, kar ima lahko zanj tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

19.Pritožba glede ustreznega obsega informacij (in v tem oziru glede profesionalne skrbnosti banke) zmotno izhaja iz okoliščine, da toženka kot banka ni mogla konkretno napovedati gibanja tečaja. Ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Takega pojasnila tožnika v obravnavani zadevi s strani toženke nista prejela. Prav navedena zadržanost pri pojasnjevanju, ki jo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi šteje kot ustrezno, utemeljuje zaključek o neizpolnitvi dolžne skrbnosti.

20.Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti je tožnik pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in ni mogel sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank

21.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

22.Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.

23.Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago Sodišča EU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika. Sodišče potemtakem presodi ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.

24.Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna, nepredvidljiva. Potrošnik po pojasnjenem utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da ne bo enostransko njegova obveznost odplačila v domači valuti povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnika nista bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

25.Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

26.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati pa so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi zelo velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

27.Toženka po pojasnjenem ni upoštevala, da ima tožnik dohodke le v domači valuti in je bil s tem povsem izpostavljen valutnemu tveganju in valutnemu trgu, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto oziroma nevtralno devizno pozicijo. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno zelo velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti, s čimer bi zaradi plačilne nesposobnosti lahko zapadla v spiralo zadolženosti.

28.Po pojasnjenem je bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila podana dobra vera toženke, ker pri sklepanju kreditne pogodbe ob neustreznih pojasnilih toženke tudi niso bili upoštevani navedeni socialni vidiki. Šele presoja navedenega pogodbenega pogoja kot nepoštenega lahko tožnikoma omogoči celovito uresničenje že pojasnjenega pozitivnega vidika pogodbene svobode in omogoči polno izravnavo podrejenega kreditnega razmerja.

29.Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno izpostavilo sodišče prve stopnje. Merilo dobre vere je objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Po pojasnjenem nima pomena, ali je toženka morebiti tožnika zavedla ali ne, kar sicer kot bistveno upošteva sodišče prve stopnje, ampak le, ali je banka ravnala s profesionalno skrbnostjo.

30.Pritožba nima prav, ko navaja, da v času sklenitve pogodbe ni bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Sodišče EU navedeno predpostavko ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj. Če so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti valutno in obrestno tveganje, gre za tak primer.

Sankcija ničnosti pogodbe

31.Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.

32.V obravnavani zadevi je sicer podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13, zato odpade pomislek, ali za potrošniške pogodbe uporabiti prilagojeno razumevanje splošne ureditve OZ glede ničnosti skozi prizmo ustavnoskladne razlage varstva šibkejšega, ki zahteva učinkovito sodno varstvo glede na izhodišča in cilje, ki so sorodni tistim v pravu EU z vidika visokega varstva potrošnikov v javnem interesu, ki presega posamezno sodno zadevo. Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).

33.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13), kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom. V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno. Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja. Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem, vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji.

34.Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Ker je podana ničnost kreditne pogodbe in s tem tudi akcesorne pogodbe o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja, je podan tudi zakonski razlog za neveljavnost in izbris hipoteke iz zemljiške knjige (neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila zaradi ničnosti zavarovalnega posla - 2. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).

Odločitev

35.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zoper točki II. in III. kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

36.Glede stroškovne odločitve v točki IV. izreka izpodbijane sodbe pa je pritožba utemeljena. Tožba druge tožnice je bila zavržena, v posledici česar druga tožnica v postopku ni uspela. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da posebni pravdni stroški zaradi tega niso nastali. Kot izhaja iz stroškovnika pooblaščenca tožnikov (priloga A20) je le-ta priglasil povišanje nagrade za zastopanje več strank za vsako vlogo oziroma zastopanje pred sodiščem, tako da so posebni oziroma dodatni stroški za zastopanje druge toženke vsekakor nastali in je sodišče prve stopnje dolžno o njih odločati.

37.Ker sodišče prve stopnje še ni odmerilo stroškov po višini, je z vidika ekonomičnosti bolj smiselno izpodbijano sodbo v tem delu (IV. točke izreka) razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da druga tožnica v postopku ni uspela in glede na to ugotoviti uspeh pravdnih strank, odmeriti stroške po višini in jih naložiti v plačilo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

38.Ker je toženka uspela s pritožbo le glede stroškovne odločitve, ki predstavlja stransko terjatev, sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

39.Sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnik, ker ni z ničemer doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Weingerl, P.: Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve.

2SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros.

3SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor.

4O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., navedeno delo.

5SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve

6USRS Odločba Up-14/21, 26., 27. , 39. in 40. točka obrazložitve.

7Prav tam, 21. in 39. točka obrazložitve.

8Prav tam, 25. točka obrazložitve.

9SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

10VSRS Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

11Sodišče prve stopnje sicer ne daje odločilnega pomena reklamnemu letaku toženke iz leta 2004 (priloga A22), saj ni neposredno iz obdobja, ko se je sklepala obravnavana pogodba, a pri tem hkrati zanemari, da je samo štelo kot pomembno dejstvo, da je v preteklem obdobju tožnik že najemal kredit, vezan na tujo valuto. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje vendarle izhaja, da je bil naveden letak v času sklepanja obravnavane pogodbe strankam še na voljo v poslovnih prostorih toženke. Četudi ni imel poglavitnega pomena glede informiranja, pa je vendarle imel določeno težo, saj je v letaku toženka oglaševala stanovanjski kredit vezan na tujo valuto švicarski frank kot "idealno rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala".

12VSRS sodba II Ips 8/2022.

13SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

14VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

15SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

16Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

17Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.

18USRS Odločba Up-14/21. Ustavno sodišče kot ustavno neskladen opredeli položaj, kjer bi bil potrošnik pri izrazito tvegani ključni življenjski odločitvi (glede financiranja) povsem prepuščen prostemu trgu (28. točka obrazložitve). Pri tem opredeli naslednje okoliščine, ki se nanašajo na pozitivni vidik pogodbene svobode: financiranje nakupa eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine; neobičajno, neomejeno, neobvladljivo tveganje za stanovanjski kredit; odplačevanje kredita s tekočimi prihodki družine, zato ogrožen socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja družine (26. točka obrazložitve).

20SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve.

21SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

22SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.

23SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

24SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

25SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

26SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

27SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

28Prav tam, 53. točka obrazložitve.