Jedro

Določbe omenjenega sporazuma so prisilne narave (ius cogens), zato so zavezujoče tako za organe odločanja kot za stranke. To pa pomeni, da je z njimi omejena dispozicija strank na področju materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku V.S. tako, da je odpravilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. .. Tožniku je priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine od prvega naslednjega meseca po prenehanju izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pri Republiškem skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvaške. Ugotovilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje po 1. členu v zvezi s prvo alineo prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Ker pa je že pridobil isto pravico v Republiki Hrvaški od 1.1.1992 dalje, je upravičen do izplačevanja akontacije po predpisih Republike Slovenije šele od prvega naslednjega dne, ko se mu preneha izplačevati v Republiki Hrvaški.

Na pritožbi obeh toženih strank je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen. Ob ugotovitvi, da je bila V.S. pokojnina že priznana z odločbo Republiškega sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev Hrvaške, št. ..., je presodilo, da obstaja zakonita ovira za pridobitev iste pravice po določbah sporazuma, sklenjenega dne 20.7.1992 med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Ur. list RS - mednarodne pogodbe, št. 13/92).

Proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo, v kateri opozarja, da je kot slovenski državljan prikrajšan za pravico do socialne varnosti, ki mu jo zagotavlja 50. člen Ustave Republike Slovenije. Sklicuje se tudi na odločbo, s katero je ustavno sodišče odpravilo določbo odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju odlok), ki je kot pogoj za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine, uveljavljene po predpisih bivše SFRJ, določalo stalno prebivališče v Sloveniji tudi za slovenske državljane. Ker se je pravna situacija zaradi omenjene ustavne odločitve spremenila, bi morala biti tožniku priznana akontacija vojaške pokojnine po slovenskih predpisih. Še zlasti zato, ker je bila uredba o ratifikaciji sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško o vojaških pokojninah objavljena že v Ur. listu RS, št. 13/92 - mednarodne pogodbe; ustavna odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije pa šele kasneje - v Ur. listu RS, št. 55/92. Ob uveljavljenem splošnem načelu, da se s kasneje sprejetim predpisom razveljavi prejšnji z nasprotno vsebino, je po mnenju revidenta, v predmetni zadevi upoštevati odločitev ustavnega sodišča. Poudarja tudi, da tožnikova zahteva za izplačevanje pokojnine pri hrvaškem nosilcu zavarovanja ni bila izraz njegove osebne in prostovoljne odločitve, temveč je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Čeprav je bilo njegovi zahtevi ugodeno, je zaradi vedno slabšega socialnega in finančnega položaja bil prisiljen iskati pravne možnosti za pridobitev iste pravice tudi v Republiki Sloveniji, kjer ima od 28.4.1993 dalje stalno prebivališče. S svojim predlogom se zavzema, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločitev pritožbenega sodišča tako spremeni, da tožniku prizna pravico do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine po pravnih predpisih Republike Slovenije.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 35/91 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker tožnik v reviziji ni navedel revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti, iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, katere obstoja ni ugotovilo in glede uporabe materialnega prava (386. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da je bila tožniku, sicer slovenskemu državljanu, z odločbo priznana pravica do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine po predpisih R Hrvaške od 1.1.1992 dalje, pravilno presodilo, da ni upravičen uveljavljati iste pravice po slovenskih pravnih predpisih. Možnost opcije (izbirne pravice) je tožnik kot slovenski državljan s stalnim prebivališčem v R Hrvaški izkoristil dne 18.3.1992 z uveljavitvijo zahteve za prevzem izplačevanja pokojnine - pridobljene po predpisih bivše SFRJ - pri Republiškem zavodu pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvaške. S tem ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, saj je bila slovenskim državljanom - upravičencem do vojaške pokojnine zagotovljena pravica v skladu s predpisi države, v kateri stalno prebivajo.

S kasnejšo uveljavitvijo iste pravice dne 15.6.1992 pri toženi stranki pa bi bila tožniku dana pravna možnost do dvakratnega uveljavljanja iste pravice, kar bi bilo, tudi po presoji revizijskega sodišča, v nasprotju z določili mednarodnega sporazuma, sklenjenega med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah z dne 10.9.1992. Ta je začel veljati s prvim dnem po izteku meseca, v katerem sta bili izmenjani obvestili o ratifikaciji (1.11.1992). Z njim sta se obe državi podpisnici dogovorili, da bosta vsaka po svojih predpisih izplačevali vojaške pokojnine upravičencem, ki so pravico do teh pokojnin pridobili po predpisih bivše SFRJ - Hrvaška slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju, Slovenija pa hrvaškim državljanom s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju. Z ratifikacijo sporazuma je Slovenija le potrdila svojo obveznost, da izplačuje akontacije vojaških pokojnin hrvaškim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v skladu z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Hkrati pa se je Hrvaška zavezala, da glede uveljavljanja pravic vojaških upokojencev slovenske državljane s stalnim prebivališčem na njenem ozemlju obravnava enako kot svoje državljane.

S sklenitvijo sporazuma je torej Slovenija zagotovila socialno varnost svojim državljanom s stalnim prebivališčem na Hrvaškem. S tem je bila realizirana določba 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju UZITUL), s katero je Slovenija prevzela obveznost - med drugim - zagotavljati varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Sloveniji v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve ustavnega zakona določali slovenski pravni predpisi. Z odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je R Slovenija na podlagi omenjene določbe ustavnega zakona vojaškim upokojencem s stalnim prebivališčem v Sloveniji zagotovila socialno varnost v obdobju pred celovito rešitvijo vprašanja izplačevanja vojaških pokojnin, ki je del problematike pravnega nasledstva nekdanje SFRJ. Pogoj stalnega prebivališča v Sloveniji za slovenske državljane za uveljavljanje pravice do akontacije vojaških pokojnin je Ustavno sodišče Republike Slovenije odpravilo s svojo odločbo.

Do tedaj pa je tudi za državljana Republike Slovenije za pridobitev pravice do akontacije vojaške pokojnine veljal pogoj stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ker v času odločanja tožene stranke o zahtevi tožnika za priznanje te pravice V.S. ni imel stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije, mu je bila z odločbo SPIZ št. ... utemeljeno odklonjena njegova zahteva, saj ni izpolnjeval v 1. členu odloka predpisanega pogoja. Ovire v zvezi s pogojem stalnega prebivališča so odpadle z odločitvijo ustavnega sodišča (Ur. list RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), vendar je pred tem (1.11.1992) pričel veljati meddržavni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah, ki ga je ratificirala Vlada Republike Slovenije.

V hierarhiji pravnih aktov ima sporazum višji položaj kot podzakonski predpisi (drugi odstavek 153. člena Ustave RS), vendar nižjega kot ustava in zakon. Načelo hierarhije pravnih aktov je, kot pravilno poudarja revizija, zelo pomembno, saj ustvarja s stopnjevanjem pravne veljave različnih vrst pravnih aktov in z razveljavljanjem aktov nižje stopnje, če se ne ujemajo z akti višje stopnje, pogoje za enotnost pravnega reda. S splošnimi pravnimi akti - med katere je šteti tako odlok kot tudi omenjeni meddržavni sporazum - se načelno usmerjajo in urejajo določena področja družbenega življenja, terjajo pa za svoje učinkovanje konkretizacijo, ko nastopi posamično družbeno razmerje, na katerega merijo, ali čim se ustvari pravno razmerje, ki ga predvidevajo. Pravni akti, ki pomenijo uporabo takšnih pravnih norm na individualne, zaenkrat še abstraktno zamišljene ali šele s takšnimi akti ustvarjene posamične situacije, ali pa na že obstoječa, torej dejansko obstojna, konkretna družbena razmerja, so posamični ali individualni pravni akti. Vsebina takih individualnih pravnih aktov je torej ustanavljanje, spreminjanje in odpravljanje posamičnih pravnih razmerij in situacij in s tem konkretnih pravic in dolžnosti. Med individualne pravne akte je šteti sodbe sodišč - tudi ustavnih sodišč.

Z odločbo Ustavnega sodišča R Slovenije z dne 5.11.1992 je bil odpravljen del določbe v peti vrsti 1. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, ki se glasi: "ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji". Ustavno sodišče je presodilo, da je takšna določba v nasprotju z določbami 14. člena v zvezi z 32. členom ustave, (ki zagotavlja svobodo gibanja), ker je posegla v pravico do socialne varnosti iz 50. člena ustave. Zaradi omenjenih razlogov je bila ustavno sporna določba odloka odpravljena s pravnimi učinki, ki so bili določeni v 414. in 415. členu ustave iz leta 1974, ki omogočajo odpravo posledic odpravljene določbe.

V obravnavanem primeru, ko sicer stalno prebivališče ni več predstavljalo ovire za pridobitev uveljavljane pravice, pa to ni bilo več mogoče - tožnik je medtem z izbirno pravico po meddržavnem sporazumu pridobil pravico do izplačevanja vojaške pokojnine po pravnih predpisih Republike Hrvaške. Določbe omenjenega sporazuma so prisilne narave (ius cogens), zato so zavezujoče tako za organe odločanja kot za stranke. To pa pomeni, da je z njimi omejena dispozicija strank na področju materialnega prava. Zato je v času odločanja o ugovoru pri toženi stranki obstajala nova zakonita ovira za ugoditev tožnikovi zahtevi. Pri tem je poudariti, kot zgoraj navedeno, da predstavlja uredba o ratifikaciji meddržavnega sporazuma in tudi sam sporazum splošni pravni akt, katerega ustavnost in zakonitost je preizkušalo tudi ustavno sodišče Republike Slovenije. Z odločbo je ugotovilo, da omenjena uredba ni v neskladju z ustavo.

Na pridobitev tožnikove pravice do izplačevanja pokojnine po slovenskem odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin nima pravno odločilnega vpliva tudi dejstvo, da ima tožnik od 28.4.1993 dalje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zaradi spremembe stalnega prebivališča tožeča stranka ne sme biti prikrajšana v uživanju pravice, pridobljene po hrvaških predpisih, ki se ji tudi po preselitvi na območje Republike Slovenije ne more odpovedati. Prepovedna norma iz prvega odstavka 5. člena meddržavnega sporazuma ne dovoljuje nobenega posega, s katerim bi se tožniku vojaška pokojnina zmanjšala, spremenila, zamrznila, odvzela ali znižala. Zaradi navedenih razlogov je bil njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodna odločba ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnikovo socialno varnost, za katero se zavzema revident, po preselitvi v Republiko Slovenijo zagotavljajo določbe zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. list RS, št. 45/92). Dodatek, ki gre upravičencem po tem zakonu, je pravica posebne vrste. Ne gre namreč za pravico iz socialnega zavarovanja, pač pa za pravico, ki je po svoji naravi najbližja denarnim pravicam socialnega varstva.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).