Jedro

V II. odstavku 129. Stanovanjskega zakona gre za alternativno obveznost, kar pomeni, da tožeča stranka toženki ni dolžna prodati le spornega stanovanja, marveč tudi katerokoli drugo primerno stanovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja v I. nadstropju v hiši B., ki obsega 2 sobi, kuhinjo, predsobo, WC v skupni izmeri 50,61 m2 in sicer po pogojih stanovanjskega zakona, to je za kupnino določeno po vrednosti točki na dan 23.9.1993 v znesku 823.710,15 SIT, s tem, da bo kupnina v celoti plačana v 60 dneh od sklenitve pogodbe v skladu s 119. členom Stanovanjskega zakona.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnica in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnica ni bila imetnica stanovanjske pravice na stanovnaju Z. Iz listinskih dokazov namreč dovolj jasno izhaja, da je bila vodena kot imetnica stanovanjske pravice. Pred 18 leti ji je prenehalo delovno razmerje pri S., vendar ji ni nihče nikoli rekel, da se mora izseliti.

Stanovanje je vsa leta uporabljala kot imetnica stanovanjske pravice.

Končno je treba upoštevati stanovanjsko pogodbo iz leta 1979, ki je prav gotovo odločilen dokument z večjo težo kot prejšnje odločbe. V stanovanjski hiši na Z. pa tudi v mnogih drugih objektih v Ljubljani je bilo več družin iz različnih krajev bivše Jugoslavije, ki so se nekatere tudi nasilno vselile v stanovanja, sedaj pa jim je uspelo, da so lahko odkupili stanovanja po Stanovanjskem zakonu. Med njimi so tudi mnogi, ki so celo sodelovali z okupatorjem. Zavrnitev tožničine zahteve za odkup stanovanja je zato velika krivica.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnici na stanovanju v Z. ni bila dodeljena stanovanjska pravica. Kajti po zakonodaji, ki je veljala pred Zakonom o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur.l. SRS štev. 35/82 in 14/84) je na hišniškem stanovanju hišnik pridobil stanovanjsko pravico (primerjaj 16. člen ZSR iz leta 1974 - Ur.l. SRS štev. 18/74 in 10/74 ter 40. člen ZSR iz leta 1966 - Ur. l. SFRJ štev. 11-149/66 in 32-411/68). In če je bilo stanovanje na Z. leta 1970 tožnici dodeljeno kot hišnici, je seveda na njem pridobila stanovanjsko pravico. To izhaja tudi iz odločbe Stanovanjskega podjetja Dom Ljubljana z dne 2.7.1970 in iz stanovanjske pogodbe z dne 16.7.1970, ki jo je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo. Iz obeh teh listin in končno tudi iz stanovanjske pogodbe z dne 30.5.1979 jasno izhaja, da je bila tožnici dodeljena stanovanjska pravica. Gre torej za primer iz III. odstavka 129. člena Stanovanjskega zakona.

Čim je tako, je tožnica upravičena terjati prodajo drugega primernega stanovanja (II. odstavek 129.člena SZ). Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne ocene spora ni obravnavalo vsebine prodajne pogodbe, katere sklenitev zahteva tožnica, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. odsatvek 370. člena ZPP).

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava vsebino zahtevane prodajne pogodbe, pri odločanju pa upošteva, da gre v II.

odstavku 129. člena SZ za alternativno obveznost, kar pomeni, da tožena stranka toženki ni dolžna prodati zgolj sporno stanovanje, marveč tudi katerokoli drugo primerno stanovanje. Sodišče velja še opozoriti, naj od tožnice zahteva, da se izjasni, kdo je tožena stranka (Republika Slovenija ali Občina Ljubljana-Center).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.