Jedro

Opredelitev pojma nova stvar.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru: - glede nepremičnin zavrnilo primarni tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice in pok. A. A. (pravnega prednika tožencev) spadajo v izreku naštete nepremičnine, ugodilo pa podrejenem zahtevku in ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v te nepremičnine v višini 86.566,00 EUR (nad tem zneskom pa je zahtevek zavrnilo), - ugodilo zahtevku, da v skupno premoženje spadajo v izreku v točki II.b naštete premičnine in neamortizirana vrednost oljčnika v vrednosti 3.455,46 EUR, - ugotovilo, da znašata deleža bivših zakoncev na skupnem premoženju po eno polovico, - zavrnilo zahtevek glede v točki IV naštetih premičnin, - zavrnilo zahtevek na plačilo 65.000 EUR iz naslova vlaganj v nepremičnino in v oljčnik, - zavrnilo pobotni ugovor tožencev na plačilo 4.350 EUR iz naslova odtujitve motornih vozil in iz naslova odnesenih ali uničenih premičnin, - ugotovilo ustavitev postopka v delu, v katerem je glede vlaganj v oljčnik in njihove povrnitve tožeča stranka zahtevek umaknila, - odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožeča stranka ter druga (samo zoper odločitev o pravdnih stroških) in tretja toženka.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških. Najprej ugovarja vrednosti spora, ki jo je sodišče določilo šele v izpodbijani sodbi, torej prepozno, saj bi moralo upoštevati vrednost, ki jo je določila tožnica (24.263,14 EUR). Sodišče je po njenem mnenju zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede stanja nepremičnine ob začetku življenjske skupnosti tožnice in A. A. Dokazna ocena je v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in izrazito pristranska. Dejansko je med postopkom svoje navedbe spreminjal toženec in ne tožnica, kot je napačno ugotovilo sodišče. Toženec je izpovedoval drugače kot so bile njegove prvotne navedbe, poleg tega je vplival na priče, tako da jim je ponujal nagrado ali da jim je grozil. Zaključek, da je bilo stavbno pohištvo kupljeno že prej, je napačen, saj je toženec predložil račun le za 4 okna in ena vrata (za južni del hiše v prvem nadstropju). Očitek sodišča, da tožnica ni bila iskrena, ni na mestu, saj so bile tožničine navedbe ves čas enake. Trdila je, da ob njenem prihodu okna in vrata še niso bila vgrajena, nikoli pa ni trdila, da toženec ne bi pred tem nabavil 4 oken in enih vrat. Kljub temu, da je za pričo B. B., ki je potrdil tožničino izpoved, da okna in vrata ob njenem prihodu še niso bila vgrajena, ugotovilo, da gre za bivšega sodelavca toženca, ki je prihajal na obiske, mu vseeno ni poklonilo vere. Zgolj dejstvo, da sta C. C. in Č. Č. družinsko povezana s tožnico, še ne pomeni, da nista govorila resnice. Sodišče ne bi smelo slediti izpovedim D. D., E. E., F. F. ter G. G. in H. H., saj gre za priče, ki so se po razvezi postavile na stran toženca in jim je toženec obljubljal nagrado, na kar je tožnica sodišče opozorila. Tožnica vztraja pri svoji izpovedi, da sta s tožencem parket nabavila skupaj, zato drugačen zaključek sodišča ne drži. Prav tako ne drži, da bi bile predelne stene izvedene pred prihodom tožnice na [ ... ]. Tožničino izpoved so glede tega potrdile tudi priče Č. Č. , C. C. in B. B. (teh izpovedi sodišče ni ocenilo), priča D. D. pa ni zanesljiva, saj se stanja hiše ob tožničinem prihodu očitno ni dobro spominjala. Trditev tožnice, da sta s sinom postavila del predelnih sten, ki so bile iz drugačnih zidakov, še ne pomeni, da so bile ostale predelne stene že izdelane. Na to sodišče sklepa brez ustrezne trditvene podlage tožnice. Da ob prihodu tožnice predelne stene še niso bile postavljene, izhaja tudi iz priloženih fotografij in iz izpovedi B. B.. Glede elektrike in vode je C. C. izpovedal, da je elektriko po prihodu tožnice na [ ... ] delal njen prijatelj I. I.. Tudi toženec je to potrdil in izpovedal, da I. I. ni plačal ničesar, ker je bil I. I. nekaj dolžan tožnici. Tožnica in A. A. sta se spoznala 1987, tožnica pa je na [ ... ] prišla živet 1988. Glede elektrike je sodišče napačno interpretiralo izpoved toženca. Napačna je presoja glede tlakov. Izpoved tožnice, da so bili tlaki izdelani po njenem prihodu, so potrdili C. C., E. E. in Č. Č. Izpovedi slednjih dveh sodišče ni niti omenilo. Izpoved prič G. G. in J. J. ni verodostojna, saj sta za svoje pričanje dobila nagrado, poleg tega sta v sporu s tožnico. Enako velja za omete v gornji etaži. Trditev toženca, da so bili ometi narejeni že prej, je potrdil le H. H., ki je s tožnico v sporu, tudi pred razvezo pa je bil tesni prijatelj A. A.. Zaradi napačne dokazne ocene, so bila vlaganja ocenjena prenizko v škodo tožnice, zaradi česar je bil napačno zavrnjen stvarnopravni zahtevek, oziroma je bilo premalo ugodeno podrejenemu zahtevku. Tudi če bi izhajali iz ugotovitev sodišča glede obsega vlaganj, je po mnenju tožnice njen stvarnopravni zahtevek utemeljen in je s tem v zvezi sodišče napačno uporabilo materialno pravo. V obravnavani zadevi so namreč izpolnjeni vsi kriteriji za zaključek, da je z vlaganji nastala nova stvar. Sodba o tem nima zadostnih razlogov. Tožeča stranka je namreč trdila, da sta stranki iz senika napravili stanovanje, iz hleva ropotarnico, izvedli stanovanje v drugem nadstropju, na novo zgradili garažo in uredili okolico. S tem je prišlo do spremembe namembnosti objekta, saj je iz objekta, ki je služil gospodarski reji goveje živine, nastala stanovanjska stavba. Zasilno urejeno stanovanje v pritličju ter nedokončani stanovanjski prostor, na gospodarsko namembnost objekta nista vplivala. Ni relevantna ugotovitev sodišča, da ima stavba tudi po zaključku del še vedno gospodarsko namembnost, ker ni pridobljeno ustrezno upravno dovoljenje. Sprememba namembnosti ni le pravno, ampak tudi dejansko vprašanje, zato sodišče neutemeljeno ni sledilo izvedencem, ki so spremembo namembnosti ugotovili. Tudi vlaganja so dosegla najmanj 30 % vrednosti nepremičnine, zato so bila dovolj visoka, da pomenijo nastanek nove stvari. V zvezi s tem je sodni izvedenec [ ... ] napačno od vrednosti nepremičnine odštel stroške legalizacije, čeprav se nepremičnina ne prodaja in ni v postopku legalizacije. Po tovrstnih navedbah tožnice so stranski intervenientki kljub nestrinjanju skupnega lastnika A. A. vložili zahtevo za legalizacijo, s čimer sta zlorabili procesne pravice, pri tem pa gre tudi za prepozne navedbe, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Vloga za legalizacijo je bila sicer zavržena. Napačna je odločitev o stroških postopka, saj je tožnica v večjem delu uspela s svojim zahtevkom. Izvedenec gradbene stroke bi bil potreben tudi, če tožnica ne bi postavila stvarnopravnega zahtevka.

4. Na pritožbo sta odgovorili druga in tretja toženka. Pritrjujeta razlogom sodišča in predlagata zavrnitev pritožbe. Poudarjata, da se je tožnica ob začetku skupnosti vselila v hišo, kar kaže na to, da je bila stavba takrat že primerna za bivanje. Pri navedbah, da naj bi toženec grozil in podkupoval priče, gre le za slab poskus zavajanja sodišča. Z vložitvijo 43.000 EUR tožnica ni mogla postati solastnica do ene polovice nepremičnine, vredne 350.000 EUR. Če bi pritožbeno sodišče štelo, da je stvarnopravni zahtevek utemeljen, bi moralo to upoštevati pri določitvi deleža. 5. Druga toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških, saj meni, da je skupni uspeh tožnice v pravdi največ 33 %, kar bi moralo sodišče upoštevati.

6. Tretja toženka se pritožuje zoper točki II (ugotovitev obsega skupnega premoženja) in VII (stroški). Najprej opozarja, da je sodišče izvajalo postopek na podlagi nesklepčne tožbe, saj so bile tožničine navedbe glede obsega vlaganj nepopolne, nekonkretizirane in nesubstancirane, na kar je tretja toženka med postopkom opozarjala. Sodni izvedenec ni mogel ugibati, kakšno je bilo stanje pred 20 in več leti. Stanovanjska hiša je bila namreč od leta 2015 do 2020 popolnoma spremenjena zaradi izvršenih adaptacij stranskih udeležencev, zato nobeno od vlaganj ni bilo dokazano. Izvedenec na zaslišanju ni znal pojasniti, katere dokaze je upošteval. Sodišče ni odločilo o ugovoru toženke, da je treba od zneska 86.566,00 EUR odšteti vrednost, ki jo A. A. terja od sodedičev v postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu (vlaganja v višini 7 % vrednosti nepremičnin). Ta vlaganja mu je toženka v tistem postopku priznala, kar pomeni, da teh vlaganj ni mogoče upoštevati kot njenih. Premičnine niso bile v zadostni meri individualizirane, da bi omogočale odločanje. Toženki zato sploh ni znano, za katere premičnine gre. Tožničina sinova sta izpovedala, da so bile vse premičnine odpeljane z naslova [ ... ] še za časa življenja A. A., zato tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje. Ker tožnica z večino zahtevka ni uspela, bi sodišče moralo odločiti, da vse stroške nosi ona.

7. Na pritožbo je tožnica odgovorila. Meni, da je neutemeljena, saj je bila tožba sklepčna. Izvedenec je ocenil vlaganja na podlagi navodil sodišča. Ugovor v zvezi z zahtevki A. A. bi lahko dal le on sam.

8. Pritožbe niso utemeljene.

9. Pritožba tožnice ima sicer prav, da lahko sodišče pri nedenarnih zahtevkih poseže v vrednost spora najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za določitev drugačne vrednosti spora za nedenarne zahtevke. Spregleda pa, da je postavila tudi (podrejeni) denarni zahtevek v skupni višini 66.727,73 EUR, kar pomeni da vrednost spora ob upoštevanju višine nedenarnega zahtevka, kakršno je postavila tožnica, znaša 90.990,87 EUR. Napačna določitev vrednosti spora v sodbi pa tako ali tako ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Glede vlaganj v nepremičnino

10. Tožeča stranka je podrobno navedla, katera vlaganja naj bi bila izvedena v času trajanja zunajzakonske skupnosti, za svoje trditve je predlagala tudi dokaze. Njena tožba je zato sklepčna. Med strankama ni (več) sporno, da je življenjska skupnost tožnice in pok. A. A. trajala od septembra 1988 do njune razveze 2005. V času trajanja skupnosti sta izvajala vlaganja v objekt, ki je bil last pok. A. A. Vlaganja predstavljajo skupno premoženje1. Med postopkom ni bilo sporno, kakšno je bilo stanje nepremičnine ob razpadu skupnosti. Navedbe tretje toženke v pritožbi, s katerimi postavlja to vprašanje kot sporno, so prepozne in jih zato ni mogoče upoštevati. Predmetni postopek se je navsezadnje začel takoj po razpadu skupnosti, prvi izvedenec v zadevi je bil postavljen že 2007, takrat sta v postopku sodelovala še oba zakonca. Pritožba tudi ne pove, katera vlaganja naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo, čeprav naj bi bila opravljena po razpadu skupnosti.

11. V tej zadevi je sporno, v kakšnem stanju je bila nepremičnina ob začetku življenjske skupnosti pravdnih strank, oziroma katera vlaganja v nepremičnino so bila opravljena v času te skupnosti. Katera vlaganja so bila izvedena, je trditveno in posledično dokazno breme tožnice. Sodišče prve stopnje je to sporno dejstvo pravilno ugotavljalo na podlagi izpovedb strank in prič ter na podlagi listinskih dokazov v spisu. Ugotovilo je, da je bila hiša ob začetku skupnosti zgrajena do strehe, okna in vrata so bila vgrajena v celotni hiši, v spodnji etaži je bilo dokončano stanovanje (razen centralnega ogrevanja), garaža in hlev, v gornji etaži pa so bili izdelani tlaki, narejene in ometane predelne stene, napeljana je bila elektrika in voda, nabavljen je bil parket, zgrajene so bile betonske stopnice. V času skupnosti pa so bila izvedena naslednja vlaganja: ureditev okolice (tudi izgradnja približno 120 m škarpe in samostojne garaže), izdelava fasade na celotni hiši, napeljava centralne kurjave po celotni hiši, v stanovanjskem delu zgornje etaže, nabava in položitev ploščic, položitev parketa in nabava pohištva, ograditev stopnic, izdelava balkona in treh verand ter preureditev in oprema prostora v gornji etaži, kjer je bil prej senik, v stanovanje. Tožena stranka glede obsega ugotovljenih vlaganj nima nobenega konkretnega ugovora, da katero od zgoraj povzetih ne bi bilo izvedeno v času trajanja skupnosti. Tožeča stranka pa nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje in vztraja, da ob začetku skupnosti še ni bilo nabavljeno in vgrajeno stavbno pohištvo (razen štirih oken in enih vrat), da je bil v času skupnosti nabavljen parket, da so bile zgrajene predelne stene v gornjem nadstropju, prav tako tlaki in ometi v gornji etaži ter elektrika2. 12. Dokazna ocena sodišča v zvezi z za pritožbo tožnice spornimi vlaganji je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, pritožbeno sodišče pritrjuje obrazloženim razlogom sodišča prve stopnje in se nanje v celoti sklicuje. V postopku ni bilo sporno, da je bila stavba spodaj razdeljena na garažo in stanovanje, zgoraj pa na senik in del brez funkcije, namenjen pa za dograditev v stanovanje. V dokaznem postopku je bilo zaslišanih precej prič. Priče D. D., E. E., F. F. ter G. G. in H. H. so res v večjem delu izpovedovali v korist toženca, vendar samo po sebi to ne pomeni, da bi jim pok. A. A. za pričanje plačal, oziroma jim grozil. Očitki tožnice ostajajo na ravni neobrazloženih namigovanj, zato z njimi ne more prepričati v neverodostojnost teh prič. Sodišče prve stopnje je pravilno izpovedi teh prič ocenjevalo in primerjalo z izpovedmi ostalih prič in strank ter z listinami in fotografijami v spisu, pravilno pa je upoštevalo tudi pravilo dokaznega bremena.

13. Glede posameznih vlaganj pa naslednje: Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je bila stavba vsaj v spodnji etaži očitno zaključena do take mere, da se je lahko vanjo priselila tožnica z mladoletnim otrokom. Že iz tega razloga ni logično, da v stavbi ne bi bilo elektrike. Samo dejstvo, da je elektriko izvedel tožničin prijatelj, še ne dokazuje, da se je to zgodilo šele potem, ko se je tožnica priselila na [ ... ] (posebej še, ker sta se s A. A. spoznala že 1987). Tožnica o času, v katerem je bila napeljana elektrika, ni izpovedala nič konkretnega, A. A. je izpovedal, da je bilo to 1987, tožnica pa v odgovor na to izpoved letnici ni oporekala. Glede na dokazno breme ter glede na dejstvo, da je bila hiša bivalna, tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela izkazati svojih trditev, da je bila elektrika napeljana v času skupnosti3. Z navedbami v pritožbi tožnica tudi ne uspe omajati dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje glede stavbnega pohištva. Priča B. B., na katero se sklicuje, je pok. A. A. poznal od leta 1985, zato iz njegove izpovedi ni jasno, na katero obdobje se nanaša, zgolj, da je bilo pred poroko (... 1990), iz fotografij pa se vidi samo, da zunanja okolica ni bila urejena, da so bile stopnice in en balkon zgrajeni, ne pa tudi dokončani ("oblečeni"), in da sta spodaj vgrajena eno okno in vrata (kakšna so bila okna v gornji etaži, se ne vidi). Da je bil parket nabavljen pred nastankom skupnosti, sta poleg A. A. izpovedala tudi soseda, ki sta pomagala pri izgradnji hiše (tožničine trditve, da naj bi bila podkupljena in v sporu z njo ostajajo na ravni pavšalnih namigovanj). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato dokazna ocena prepričljiva in je pritožnica z vztrajanjem pri svoji izpovedi ne uspe izpodbiti. V zvezi s predelnimi stenami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje podrobna in prepričljiva. V oceni je namreč upoštevalo tudi izpovedi prič Č. Č. in C. C. (ti izpovedi sodišča nista prepričali v drugačne zaključke), priča B. B. pa o predelnih stenah ni izpovedovala ničesar. V zvezi s tlaki in ometi je sodišče prve stopnje razpolagalo z nasprotujočimi si izpovedmi strank in prič, ki jih je tudi pravilno povzelo. Ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu je na podlagi teh izpovedi in drugih dokazov v spisu (iz nobene fotografije ali listine ni mogoče sklepati, da bi bili tlaki in ometi izdelani šele po nastanku skupnosti), pravilno ugotovilo, da tožnica ni uspela izkazati svojih trditev. Glede priče Č. Č. se je sodišče večkrat opredelilo, priča E. E. je sicer res izpovedala, da naj zgoraj ne bi bilo izdelano nič, vendar je hkrati trdila, da so bile izdelane predelne stene. Tudi ob upoštevanju njene izpovedi zato ni mogoče sklepati, da bi tožnica uspela dokazati, da so bili ometi in tlaki izdelani šele v času skupnosti (torej po septembru 1988).

14. Na podlagi vsega povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje glede obsega vlaganja, opravljenih v času življenjske skupnosti tožnice in pok. A. A., ugotovljeno pravilno in popolno. Stanje ob začetku skupnosti in v skupnosti opravljena vlaganja so razvidni iz točke 12 te obrazložitve. Ne glede na izdana upravna dovoljenja4, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo od vsega začetka za (nedokončan) stanovanjski objekt s pripadajočim zemljiščem. V pritličju je bil stanovanjski del že izdelan, v času skupnosti je samo iz hleva nastala ropotarnica, v nadstropju pa so bile že izdelane predelne stene, tlaki in ometi, vse pripravljeno za izdelavo stanovanja. Zunanja okolica na namenskost objekta ni vplivala. Ker je pri nepremičnini že ob nastanku skupnosti dejansko šlo za nedokončano stanovanjsko stavbo z dvoriščem, je zaključek sodišča prve stopnje, da z vlaganji ni prišlo do spremembe namembnosti, pravilen in skladen s sodno prakso, po kateri ne gre za novo stvar, če gre samo za obsežna obnovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, ali za prilagoditev stanovanja osebnim potrebam zakoncev, pri čemer hiša ohranja prvotni namen). V konkretnem primeru je bila, kot rečeno, stavba delno že primerna za bivanje, zgrajena je bila precej več kot do tretje gradbene faze (vrednostno je stanje ob začetku skupnosti predstavljalo 70 % vrednosti nepremičnine ob zaključku skupnosti). Res je bil ob začetku skupnosti v stavbi tudi hlev, vendar je bilo v njej (ne glede na upravna dovoljenja) že eno stanovanje, drugo stanovanje pa je bilo izdelano s predelnimi stenami, tlaki in ometi, napeljana je bila elektrika in voda5. Ker je tako na začetku kot na koncu skupnosti šlo za enotno parcelo (stavbo s pripadajočim zemljiščem), ki jo je kot enotno uporabljala družina bivših zakoncev, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kasnejše razdelitve nepremičnine in ni ugotavljalo za vsako od po razpadu skupnosti z delitvijo nastalih nepremičnin, ali je na njej morda nastala nova stvar.

15. Ko se je sodišče prve stopnje (kot rečeno pravilno) prepričalo, za katera vlaganja gre, je izvedencu naložilo, da ta vlaganja oceni. Zato navedbe v pritožbi tretje toženke, da naj izvedenec na zaslišanju ne bi znal pojasniti, katere dokaze je upošteval, niso relevantne. Katera vlaganja so bila opravljena v času skupnosti, mora namreč na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotoviti sodišče. Glede ocenjene vrednosti vlaganj, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nobena od strank ni imela nobenih konkretnih pripomb, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je vrednost nepremičnine na podlagi vlaganj, opravljenih v času življenjske skupnosti tožnice in pravnega prednika tožencev povečala za (brez upoštevanja stroškov legalizacije) 106.595,00 EUR in da vlaganja predstavljajo približno 30 % vrednosti nepremičnine (350.681,00 EUR6). Povečanje vrednosti (od tega skoraj polovico na račun zunanje ureditve) ni tako veliko, da bi lahko govorili o novi stvari, tudi ob upoštevanju sodne prakse, na katero se sklicuje tožeča stranka7. Na podlagi vsega povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, utemeljeno zavrnjen.

16. Tožnica pa je zaradi opravljenih vlaganj skupnega premoženja v posebno premoženje pok. A. A. utemeljeno uveljavljala podrejeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje spada zahtevek iz naslova povrnitve teh vlaganj v višini koristi, ki je z vlaganji nastala lastniku nepremičnine. Že zgoraj je bilo ugotovljeno, da povečanje vrednosti nepremičnine na račun vlaganj znaša 106.595,00 EUR. Od tega zneska je sodišče pravilno odštelo strošek legalizacije. Na tržno vrednost nepremičnine nedvomno vpliva dejstvo, da gre za črno gradnjo in to ne glede na to, ali se nepremičnina prodaja8, oziroma ali je že začet postopek legalizacije9. Izvedenec je zaslišan na naroku izrecno pojasnil, da na vrednost sporne nepremičnine vpliva dejstvo, da ne gre za legalno gradnjo. Nobenega dvoma ne more biti, da bo prej ali slej treba objekt legalizirati (sicer lahko pride celo do rušenja v inšpekcijskem postopku), kar pomeni, da strošek legalizacije v vsakem primeru vpliva na tržno vrednost nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odštelo strošek legalizacije in odločilo, da v skupno premoženje spadajo vlaganja v stanovanjsko hišo [ ... ] in njeno okolico (ID znaki nepremičnin in posameznih delov stavbe so našteti v izreku izpodbijane sodbe) v višini 86.566,00 EUR. Višji zahtevek pa je bil utemeljeno zavrnjen.

17. V zvezi s pritožbo tretje toženke pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži, da se sodišče ne bi opredelilo do zahtevka A. A. do ostalih dedičev v postopku pred Okrajnim sodiščem v Piranu P 135/2016. To je storilo v točki 17 izpodbijane sodbe. Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tretja toženka pa jim v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje, zato kakšna bolj podrobna opredelitev niti ni možna.

Glede premičnin

18. V zvezi z odločitvijo o premičninah se pritožuje le tretja toženka. Vztraja, da premičnine v zahtevku niso bile dovolj natančno opisane. Tudi na ta ugovor je sodišče prve stopnje že pravilno odgovorilo (18. točka izpodbijane sodbe). K razlogom nima pritožbeno sodišče ničesar dodati. Navsezadnje pa v času, ko je v postopku sodeloval še pok. A., identiteta nobene od premičnin ni bila sporna (nasprotno, glede vsake sporne premičnine je podajal zelo podrobne ugovore). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da so posamezne premičnine že v posesti tožnice, ne vpliva na utemeljenost zahtevka, saj gre v tem delu za ugotovitveni in ne za dajatveni zahtevek. Ugovori, da naj nekatere premičnine, za katere je bilo ugotovljeno, da spadajo v skupno premoženje, ne obstajajo več, pa so premalo konkretizirani, da bi jih bilo mogoče obravnavati.

Glede pravdnih stroškov

19. Vse pritožnice se pritožujejo glede odločitve o pravdnih stroških. Po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka. Pri odločitvi o stroških ne gre za matematični izračun. Sodišče mora upoštevati vse okoliščine primera. Res je bil primarni zahtevek glede vlaganj zavrnjen, vendar to na obseg stroškov ni vplivalo, saj gre tako pri primarnem kot pri podrejenem zahtevku za ista odločilna dejstva. Upoštevati pa je treba po eni strani dejstvo, da je vrednost vlaganj v nepremično premoženje višja od vrednosti ostalih zahtevkov, po drugi strani pa dejstvo, da so bili zavrnjeni dajatveni zahtevki, ter da nobena od strank ne zatrjuje kakšnih posebnih (večjih) stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje je bila na podlagi vsega povedanega pravilna.

Glede odločitve

20. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče vse tri pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pritožnice s pritožbami niso uspele, zato do povrnitve stroškov za pritožbe niso upravičene, glede na vsebino sodbe in pritožb (v glavnem pritrjevanje razlogom sodišča ali sklicevanje na svoje pritožbe) pa strošek z vložitvijo odgovorov na pritožbe ni potreben strošek postopka (155. člen ZPP).

1 Sporno je sicer, ali je šlo za vlaganja v takem obsegu, da je zaradi njih nastala nova stvar (v smislu pravnih pravil, ki so se za take primere uporabljala v času veljavnosti ZTLR) 2 Očitkov v zvezi z vodovodno napeljavo ne konkretizira. 3 Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni izpovedi tožničinega sina C. C. upoštevalo interes priče za uspeh tožnice. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejstvo, da sta izpovedovala bolj ali manj enako, v odsotnosti kakšnih drugih dokazov ne pomeni, da bi bila zato njuna izpoved prepričljivejša. 4 Kot pravilo opozarja pritožba tožnice, sprememba namembnosti objekta ni (u)pravno, temveč dejansko vprašanje. 5 Za razliko od dejanskega stanja v zadevah II Ips 40/2017 (nepremičnina do tretje gradbene faze, vlaganja predstavljajo 55 % vrednosti nepremičnine) in II Ips 59/2016 (stavba zgrajena le do prve plošče). Pri zadevi II ips 452/1992 pa gre za že preseženo sodno prakso. 6 Sodišče prve stopnje je šele izvedencu [ ... ] dalo ustrezno navodilo glede ocene vlaganj. Pred tem imenovani izvedenci so sami (ne glede na rezultat dokaznega postopka in brez navodil sodišča) ocenjevali povečanje vlaganj, zato njihova mnenja za ta postopek niso uporabna in se tožeča stranka nanje neutemeljeno sklicuje. Vprašanje, ali je z vlaganji nastala nova stvar, pa je materialnopravno vprašanje, zato mnenja izvedencev gradbene stroke glede tega tako ali tako niso relevantna. 7 V zadevi II Ips 40/2017 je bil delež povečanja na račun vlaganj 55 %. 8 Pri ugotavljanju povečanja vrednosti nepremičnine na račun vlaganja se vedno upošteva tržna vrednost nepremičnine, čeprav se taka nepremičnina običajno ne prodaja. 9 Tožeča stranka se sicer sklicuje na drugačno stališče v eni zadevi Višjega sodišča v Ljubljani. Ker je to edina taka zadeva, o ustaljeni sodni praksi ni mogoče govoriti.