Jedro

Ker tožnik v predlogu za obnovo pravnomočno končanega upravnega postopka ni izkazal obnovitvenega razloga iz 1. tč. ZUP (da bi bilo zanj mogoče izdati ugodnejšo odločbo glede priznanja pokojninske dobe bodisi na podlagi lastnosti zavarovanca starostnega zavarovanja kmetov, prevzema kmečkega gospodarstva, ali dokupa), predlog za obnovo ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb toženca št. P-4022346 z dne 8.7.1997 in 6.9.1996 ter da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas starostnega zavarovanje kmetov od 1.1.1972 do 31.12.1983 in proti plačilu prispevkov čas opravljanja kmetijske dejavnosti za obdobje od 24.5.1959 do 19.9.1964 in od 5.3.1966 do 31.12.1983, ker je presodilo, da je tožena stranka v predsodnem postopku tožnikov predlog za obnovo postopka zakonito zavrnila.

Citirano sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev oziroma spremembo ter ugoditev tožbenemu zahtevku. Soglaša sicer z razlogovanjem v sodbi, da gre za obnovo postopka, saj se je celotna zadeva pred sodiščem vodila že leta 1992 in 1993, ko je bila zavrnjena zato, ker ni imel lastnosti zavarovanca. V ponovljenem postopku pa to naenkrat ni bilo bistveno, pač pa naj bi se kot sporno odprlo vprašanje prevzema kmetije. Poudarja, da je bil ves čas solastnik kmetije, da je na kmetiji ves čas delal ter da mu je bila kmetijska dejavnost edini poklic. Meni, da v njegovem primeru ni mogoče ozko gledati le zemljiškoknjižnih podatkov v zvezi z lastništvom. Zato naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo oz. napačno presodilo, da ni prevzemnik kmetije.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi ne gre za obnovo sodnega postopka, pač pa za presojo zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov iz predsodnega postopka v zvezi z uveljavljano obnovo postopka, končanega s sklepom št. 102-172/90 z dne 14.1.1991 bivše SPIZ, ki je bil kot zakonit potrjen s sodno odločbo Sodišča združenega dela R Slovenije, št. Sp 270/92, z dne 1.4.1993, v zvezi s sodno odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije, Sp 83/92, z dne 27.5.1992. Za pritožbeno rešitev zadeve je zato bistveno le, ali je tožnik v predlogu za obnovo predsodnega upravnega postopka, podano na zapisnik 7.12.1995, izkazal vsaj enega od obnovitvenih razlogov iz 249. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 47/86; v nadaljevanju ZUP) in ali je izredno pravno sredstvo vložil v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku iz 252. čl. istega zakona. Če predpostavke glede pravočasnosti obnove niso izpolnjene, namreč pristojni organ po 1. odst. 256. čl. cit. ZUP predlog kot nedopusten zavrže. To bi lahko tožena stranka storila tudi v konkretnem primeru, že zaradi neizkazanosti enomesečnega subjektivnega roka, ne da bi se ji bilo sploh potrebno spuščati v vsebinsko obravnavanje predloga. Ne glede, da ni postopala tako, je predlog vsebinsko zakonito zavrnila in posledično sodišče prve stopnje z zavrnilno sodbo tožbeni zahtevek na razveljavitev izpodbijanih upravnih odločb št. P-4022346 z dne 8.7.1997 in 6.9.1996. Protispisne in z ničemer dokazovane so tožnikove navedbe, da naj bi bil ves čas (verjetno mišljeno sporno obdobje) solastnik dela kmetije, tako kot za priznanje vtoževane pokojninske dobe samo po sebi ni bistveno, če je na kmetiji ves čas delal oz. mu je bilo opravljanje kmetijske dejavnosti edini poklic. V konkretnem primeru namreč ni izkazan obnovitveni razlog po 1. tč. 249. čl. ZUP, da bi bilo mogoče ugotoviti katerega od možnih zakonskih dejanskih stanov, bodisi na podlagi "lastnosti zavarovanca SZK", "prevzema kmetije" oziroma po temelju za "dokup pokojninske dobe". V predsodnem postopku, niti v postopku pred prvostopnim sodiščem tožnik ni predložil listinskih dokazov o solastništvu kmetijskih obdelovalnih površin v času od 1.1.1972 do 31.3.1983, da bi bilo mogoče uporabiti 164. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS št. 27/83 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-83). Po tej določbi se namreč v pokojninsko dobo osebam, ki so bili zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov, kot zavarovalna doba, všteva čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov, za katerega so bili plačani prispevki. Status zavarovanca po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov, so po 17. členu imele osebe, ki so se kot lastniki, solastniki, zakupniki ali uživalci kmetijskih obdelovalnih površin ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo kot edinim in glavnim poklicem. Starostno zavarovanje kmetov je temeljilo na lastništvu kmetijskih obdelovalnih površin ter načelih ena kmetija, ena pokojnina, en prispevek, torej na povsem drugačnih temeljih kot obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, zato tožnikovo drugačno pravno naziranje, oz. stališče, da naj lastništvo sploh ne bi bilo odločujoče, ni pravilno.

Tožnik nadalje ni izkazal niti obnovitvenega razloga za priznanje vtoževane pokojninske dobe na podlagi 165. čl. citiranega ZPIZ-83. Po tej podlagi je bilo v pokojninsko dobo mogoče všteti čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica največ od 1. januarja 1972 do 31.3.1983 tudi osebam, ki v tem obdobju sicer niso bile zavarovanci starostnega zavarovanja kmetov, če so po 31.12.1983 postali prevzemniki kmečkega gospodarstva. Že sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem pravnim temeljem prepričljivo ugotovilo, da je tožnik po materini smrti, skupaj z ostalimi šestimi brati in sestrami, dedoval le 1/6 kmetijskih obdelovalnih površin in da ga zato ni mogoče šteti za prevzemnika kmečkega gospodarstva v smislu 165. čl. ZPIZ-83. V konkretnem primeru končno ni izkazan niti obnovitveni razlog za takozvani dokup pokojninske dobe po 159. čl. ZPIZ-83. V prejšnjem pravnomočno končanem upravnem postopku ter postopku sodnega varstva pravic je bila zahteva za priznanje pokojninske dobe za opravljanje kmetijske dejavnosti od 24.5.1959 do 19.9.1964 in od 5.3.1966 do 31.12.983 zavrnjena z utemeljitvijo, da v času vložitve zahteve leta 1988 tožnik ni bil zavarovanec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne glede na naknadno vključitev v zavarovanje za nazaj od 1.1.1984 ter plačilo prispevkov za nazaj, ker je za dokup dobe bistvena lastnost zavarovanca ob vložitvi zahteve. Citirana zakonska podlaga je namreč omogočala dokup pokojninske dobe tistim kategorijam delovnih ljudi, ki so sicer opravljali samostojno dejavnost kot edini in glavni poklic, pa pred letom 1965 (obrtniki) oz 1972 (kmetje) niso bili vključeni v obvezno zavarovanje, če so plačali ustrezne prispevke po pogojih in na način, določenim s splošnim aktom tedanjega nosilca zavarovanja. Vendar pa je na podlagi 159. čl. ZPIZ-83 bilo mogoče čas poprejšnjega opravljanja kmetijske dejavnosti ob izpolnjevanju vseh drugih predpisanih pogojev proti plačilu prispevka priznati le osebam, ki so ob vložitvi zahteve bile zavarovanci obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker tožnik takšnega statusa ob vložitvi zahteve 31.12.1988 zanesljivo ni imel, tudi naknadna vključitev v zavarovanje za nazaj, niti plačilo prispevkov za nazaj (leta 1990) nima učinka obnovitvenega razloga v smislu 1. tč. 249. čl. ZUP, da bi lahko dokup uveljavljal po pogojih plačila, veljavnih ob vložitvi prve zahteve leta 1988. Vštetje opravljanja kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo proti plačilu prispevka, bi leta 1995 lahko kvečjemu uspešno uveljavljal po 309. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) pod pogoji odmere in plačila v višini in na način, kot so veljali leta 1995, ne pa z izrednim pravnim sredstvom po pravnomočno zavrnjenem zahtevku iz leta 1988. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno s to dodatno obrazložitvijo pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.