29. 2. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe TRIPAS, d. o. o., Kranj, ki jo zastopa Odvetniška pisarna, Senica & partnerji, d. o. o., Ljubljana, na seji 29. februarja 2024

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 33. točke 4. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (Uradni list RS, št. 172/21) ter 1. in 1.a člena in drugega odstavka 3. člena Uredbe o določitvi cen električne energije (Uradni list RS, št. 95/22 in 98/22) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija 33. točko 4. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) ter 1. in 1.a člen in drugi odstavek 3. člena Uredbe o določitvi cen električne energije (v nadaljevanju Uredba). Zatrjuje, da je mikro podjetje, ki se ukvarja s hotelsko dejavnostjo, in prilaga fakturo, iz katere je razvidno, da je priključna moč njenega priključka za električno energijo 87 kW. Navaja, da so izpodbijane določbe ZOEE in Uredbe v neskladju z več določbami Ustave, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) in prava Evropske unije. Pobudnica meni, da jo Uredba kot mikro podjetje, ki zaradi previsoke priključne moči ni obenem "mali poslovni odjemalec" iz 33. točke 4. člena ZOEE, protiustavno diskriminira v primerjavi z drugimi mikro podjetji, ki so mali poslovni odjemalci. Ureditev naj bi jo spravljala v slabši konkurenčni položaj in s tem posegala v njeno pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Pobudnica navaja, da ima za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb neposreden pravni interes. Ne bi naj bilo pravnih sredstev, ki bi jih morala izčrpati pred vložitvijo pobude.

B.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

3.Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Če se z zahtevo ali s pobudo izpodbija predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ki v času vložitve zahteve ali pobude ne velja več, niso pa bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS). Če je med postopkom pred Ustavnim sodiščem predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 47. člena ZUstS).

4.Uredba je po vložitvi te pobude nehala veljati.[1]

5.Pobudnica je mikro podjetje s priključno močjo priključka za električno energijo 87 kW in potrošnica električne energije. S to pobudo si prizadeva doseči, da bi najvišja dovoljena cena za električno energijo za odjemalce s priključno močjo enako ali manjšo od 43 kW, ki niso gospodinjski odjemalci, iz drugega odstavka 3. člena Uredbe veljala tudi zanjo, kar pa so izpodbijane določbe Uredbe v času njihove veljavnosti preprečevale. V tem smislu so te določbe posegale v pobudničin pravni položaj.

6.Pobudnica izpodbija neveljavni predpis. V okoliščinah primera je ni treba pozvati, da izkaže obstoj neodpravljenih posledic njegove domnevne protiustavnosti. Pobudnica že v pobudi navaja, da želi z zahtevo po odpravi Uredbe doseči, da bo "na podlagi ustaljenih kriterijev izenačena pri nastopanju na trgu s preostalimi podjetji". Take izenačitve za naprej zaradi prenehanja veljavnosti Uredbe s pobudo zoper Uredbo ni mogoče doseči.

7.Kolikor pa se lahko kot neodpravljena posledica učinkovanja Uredbe razumejo višji izdatki za električno energijo v času njene veljavnosti, ki jih pobudnica tudi zatrjuje, lahko to posledico poskuša pred vložitvijo pobude odpraviti v ustreznih sodnih postopkih. Položaj pobudnice je tozadevno podoben primerom, ko so pobudniki zatrjevali izpolnjenost pogoja iz prvega odstavka 47. člena ZUstS z nastankom premoženjske škode zaradi izpada prihodkov zaradi učinkovanja izpodbijanih predpisov.[2] Pri pobudnici gre sicer za zatrjevanje višjih odhodkov. Ne glede na to pa lahko pobudnica zoper državo sproži odškodninski postopek, v katerem lahko izčrpa vse svoje očitke o protiustavnosti izpodbijanih določb Uredbe. Ustavno sodišče se tudi ne strinja s pobudnico, da svojega pravnega položaja že v temelju ne more varovati s kondikcijskim zahtevkom zoper dobavitelja električne energije. Če je dobavitelj zaradi protiustavnega podzakonskega akta res zaračunaval pobudnici višje zneske za dobavljeno elektriko, kot bi jih smel v primeru, če bi bila Uredba ustavnoskladna in bi vključevala tudi subjekte, kot je pobudnica, gre za primer dolžnosti vrnitve zadevnega presežka – torej tistega, kar je bilo plačano brez veljavne (ustavnoskladne) pravne podlage (condictio sine causa).

8.Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnica ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za presojo ustavnosti 1. in 1.a člena ter drugega odstavka 3. člena Uredbe. Zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb Uredbe zavrglo.

9.Točka 33 4. člena ZOEE zgolj definira male poslovne odjemalce električne energije. Upoštevati je treba, da ZOEE ni zakonska podlaga za ukrepe kontrole drobnoprodajnih cen električne energije in Uredba ni bila sprejeta na podlagi ZOEE. Uredba se res navezuje na opredelitev malih poslovnih odjemalcev iz izpodbijane zakonske določbe, ki izključuje pobudnico, vendar je to avtonomna odločitev Vlade, ki ni bila vnaprej determinirana z ZOEE. Vlada je za namene regulacije cene električne energije uporabila pravni pojem, za katerega ni že zakonodajalec predvidel take uporabe. V taki situaciji je treba šteti, da 33. točka 4. člena ZOEE sploh ne posega (niti posredno) v za to zadevo upošteven pravni položaj pobudnice (torej sklop njenih pravic in obveznosti na področju regulacije cen elektrike). Ustavno sodišče je zato zavrglo tudi pobudo za začetek postopka njene ustavnosti.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Kogovšek Šalamon, ki je dala odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Uredba je veljala do 31. 8. 2023 (glej 6. člen Uredbe).

[2]Primerjaj s 14. točko sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-343/22 z dne 20. 9. 2022 in s 7. točko sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-47/23 z dne 17. 4. 2023.

13. 3. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K SKLEPU ŠT. U-I-94/23 Z DNE 29. 2. 2024

Enaka obravnava odjemalcev električne energije v času regulacije cen

1.Pobudnica je mikropodjetje s priključno močjo priključka za električno energijo 87 kW in potrošnica električne energije. S pobudo si je prizadevala doseči, da bi regulacija cene elektrike, ki je bila uvedena z Uredbo o določitvi cen električne energije,[1] veljala tudi zanjo. Ker je Uredba v času odločanja Ustavnega sodišča prenehala veljati, hkrati pa ne učinkuje neposredno, je Ustavno sodišče s sklepom št. U-I-94/23 pobudnico napotilo na vložitev odškodninskega zahtevka proti državi, pobudo za presojo ustavnosti pa zavrglo. Ustavno sodišče se tudi ni strinjalo s pobudnico, da svojega pravnega položaja ne more varovati s kondikcijskim zahtevkom zoper dobavitelja električne energije, saj da – če je dobavitelj zaradi protiustavnega podzakonskega akta res zaračunaval pobudnici višje zneske za dobavljeno elektriko, kot bi jih smel v primeru, če bi bila Uredba ustavnoskladna in bi vključevala tudi subjekte, kot je pobudnica – naj bi imel dobavitelj dolžnost vrnitve presežka, ki je bil plačan brez veljavne (ustavnoskladne) pravne podlage.

2.Z nosilnimi stališči sklepa št. U-I-94/23 se ne strinjam in menim, da obstajajo prepričljivi razlogi za sprejem pobude v obravnavo ter za priznanje pravovarstvene potrebe pobudnice. Pobude ne vlaga ponudnik blaga ali storitve z regulirano ceno ali z drugače omejeno podjetniško svobodo, temveč potrošnik električne energije, ki je v bilančnem smislu mikropodjetje. Razlika v ceni, ki naj bi bila posledica sporne Uredbe, znaša po navedbah pobudnice nekaj več kot 2000 EUR mesečno. Ne gre torej za visoke zneske, zato je napotovanje pobudnice na izčrpanje potencialno dolge in zamudne pravdne poti proti premoženjsko bistveno močnejšim tožencem (država ali dobavitelj električne energije) pretirano obremenilno. Poleg tega se država z velikimi ponudniki električne energije ali drugega blaga ali storitev zaradi regulacije cene včasih tudi poravnava, medtem ko si ponudbo poravnave z na desetine tisoč potrošniki, ki niso bili vključeni v regulacijo, težje predstavljamo.

3.V času izdaje sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-94/23 je bila sicer regulirana le še maloprodajna cena električne energije za gospodinjske odjemalce in za porabo v skupnih prostorih večstanovanjskih stavb in skupnih prostorih v mešanih večstanovanjsko-poslovnih stavbah. To pomeni, da v pravnem redu glede tega vprašanja v času odločanja Ustavnega sodišča ni bilo več razlikovanja med mikropodjetji, ki imajo status malega poslovnega odjemalca, in mikropodjetji, ki tega statusa nimajo (pobudnica je štela prav to razlikovanje za protiustavno). Ni pa mogoče izključiti, da ne bo izvršna veja oblasti v prihodnosti, odvisno od razmer na trgih z električno energijo, izpodbijanega razlikovanja znova uvedla. Nasprotno. Regulacija cen električne energije v prihodnosti je zelo verjetna zlasti z vidika načrtovanega zelenega prehoda, ko bo elektrika postopoma prek razogljičenja električnih sistemov in vlaganja v obnovljive vire energije[2] nadomestila velik del fosilnih goriv, s tem pa bo zelo verjetno postajala tudi vedno dražja.

4.Zato v tem primeru vidim posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost potrošnikov, ki so v primerljivem položaju, pred zakonom), ki lahko utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču.[3] Zahteva po pravni predvidljivosti na določenem področju urejanja družbenih razmerij izjemoma narekuje odločitev Ustavnega sodišča o posebno pomembnih precedenčnih ustavnopravnih vprašanjih sistemske narave, ki se utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in vsebine, periodično sprejemanimi v prihodnosti.

5.O ustavnopravnih dilemah v zvezi z oblastno regulacijo cene električne energije se Ustavno sodišče še ni izreklo. Vprašanje bi bilo torej precedenčno, obenem pa znatnega ustavnopravnega pomena problematiki oblastne regulacije cen v tržnem gospodarstvu načeloma ni mogoče odrekati. Poleg tega bi časovna omejenost ponavljajočih se predpisov o določitvi najvišje dovoljene drobnoprodajne cene električne energije (ki je neobhodna, saj lahko Vlada v cene posega le začasno) lahko povzročila, da Ustavno sodišče nikoli ne bi opravilo vsebinske presoje ustavnosti takšnih ukrepov.

6.V prid odločitvi o sprejemu te pobude v obravnavo govori tudi dejstvo, da pobudnica na način, ki ni očitno neutemeljen, odpira vprašanja skladnosti izpodbijane Uredbe s pravom Evropske unije, to je z Direktivo (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL L 158, 14. 6. 2019 – Direktiva o notranjem trgu električne energije) in z Uredbo Sveta (EU) 2022/1854 z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije (UL L 261I, 7. 10. 2022 – Uredba o nujnem posredovanju). Vsebinska presoja bi torej podala tudi odgovore na vprašanja, ali je uredba skladna s pravom EU.

7.Iz vseh navedenih razlogov sem se zavzemala za sprejem pobude v obravnavo, kolikor se nanaša na izpodbijano uredbo, sklepa o zavrženju pa nisem mogla podpreti.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon Sodnica

[1]Uradni list RS, št. 95/22 in 98/22.

[2]Evropska komisija, Zeleni prehod, https://reform-support.ec.europa.eu/what-we-do/green-transition_sl (12. 3. 2024).

[3]Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21.