Jedro

Okoliščine, ki bi nakazovale verjetnost, da bi vložitev revizije zoper sodbo višjega sodišča imelo končni uspeh in bi revizijo bilo razumno sprožati, niso podane, saj je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve postopka in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.7.2007, s katero je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 37. v povezavi s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001) zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev izrednega pravnega sredstva - revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 10.5.2007. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, sklicujoč se na 2. odstavek 71. člena ZUS-1, sledi utemeljitvi upravnega akta. Tožena stranka je glede na ugotovljeno dejansko stanje v pravdnem spisu Okrožnega sodišča v Celju z dne 13.3.2006, katerega je potrdilo Višje sodišče v Celju s sodbo, proti kateri želi tožnik vložiti revizijo, pravilno uporabila določbe 1. in 2. odstavka 24. člena ZBPP. Dejanske ugotovitve, ki so podlaga za pravno sklepanje, da prosilec dolga iz posojilnih pogodb ni poravnal, namreč temeljijo na dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer, da prosilec v tej zadevi v spis ni predložil konkretnih dokazil (sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 13.3.2005), sodišče druge stopnje pa se z njo strinja. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP). V zvezi s tožbenimi razlogi pa sodišče prve stopnje navaja, da tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic iz 15. člena Ustave RS, glede na to, da tožnik določno ne navaja, v čem bi bile omejene njegove pravice v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Prav tako ni ugotovilo zatrjevane kršitve določb 25. člena Ustave RS, glede na to, da tožniku pravica do pravnega sredstva - tožbe, ni bila omejena in jo sodišče v spornem primeru tudi obravnava.

Revident z revizijo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ZBPP). Po njegovem prepričanju je pravdna zadeva, v kateri uveljavlja brezplačno pravno pomoč, po vsebini razumna in s podanimi izgledi za uspeh (v pravdi). Smiselno ponovi tožbene navedbe in meni, da ga je sodišče napačno obsodilo na plačilo terjatve, ker je ni, ker je bila ta terjatev v celoti poravnana. Višje sodišče v Celju se je v navedeni pravdni zadevi postavilo na napačno stališče, da ni dokazal poplačila sporne terjatve. Res je, da po Obligacijskem zakoniku (1. odstavek 419. člena) za prenos terjatve dolžnikova privolitev ni potrebna, vendar ga NLB o odstopu terjatve zavarovalnici A. d.d. ni obvestila, zato tudi ni bil dolžan NLB povrniti stroške v zvezi z opustitvijo obvestila in s tem povezane pravdne stroške. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in organu za brezplačno pravno pomoč naloži odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije v pravdi in mu povrne stroške tožbe in revizije v zvezi z brezplačno pravno pomoč.

Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni podan. V določbah 24. člena ZBPP so predpisani objektivni pogoji, pod katerimi se lahko brezplačna pravna pomoč odobri. Kot objektivni pogoj se upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za pridobitev brezplačne pravne pomoči, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči imelo končni uspeh in ga je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zadeve (4. alinea 1. odstavka). Na navedeno določbo je v obravnavani zadevi tožena stranka oprla svojo odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je pravilna ugotovitev tožene stranke in prvostopnega sodišča, da zadeva v zvezi, s katero prosilec vlaga prošnjo za pridobitev brezplačne pravne pomoči, ne izpolnjuje pogojev iz 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP. Iz podatkov predloženih spisov in izpodbijane sodbe namreč izhaja, in ni sporno, da je tožnik (sedaj revident) v pravdni zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, že izkoristil redno pravno sredstvo in je postopek v zvezi z njegovo tožbo pravnomočno končan. Prošnjo za brezplačno pravno pomoč je prosilec vložil za vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju, št. 1194/2006, ker meni, da je bilo dejansko stanje v sporni zadevi zmotno ugotovljeno. Revizija kot izredno pravno sredstvo po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pa je omejena glede razlogov, zaradi katerih jo je dovoljeno vložiti in glede obsega preizkusa izpodbijane sodbe. Ob upoštevanju navedenega se Vrhovno sodišče RS strinja s presojo sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki bi nakazovale verjetnost, da bi vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Celju, imelo končni uspeh in bi revizijo bilo razumno sprožati, niso podane, saj je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve postopka in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP).

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno in revidentovi ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1. Ker je bila revizija zavrnjena v ZUS-1 in v ZPP, ki se po 1. odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, ni podlage za povrnitev stroškov stranki, ki z revizijo ni uspela.