Jedro

Opustitev založitve predujma ne pripelje avtomatično do zavrnitve zahtevka oziroma pobotnega ugovora, vendar to velja le, če sodišče ne presodi, da bi bilo za ugotovitev ali za razjasnitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje. Namen izvedbe dokaza z izvedencem je namreč posredovanje ustreznega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ko sodišče presodi, da za ugotovitev ali razjasnitev določenega dejstva nima strokovnega znanja, izvede dokaz z izvedencem. Stranka pa mora založiti predujem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 791,54 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 19.211,45 EUR (tč. 1. izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 142385/2012 z dne 27. 9. 2012 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (tč. 2 izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 1.794,80 EUR pravdnih stroškov (tč. 3 izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje v pobot uveljavljala terjatev v višini 19.211,45 EUR, ki naj bi predstavljala pogodbeno kazen zaradi zamude tožeče stranke z izvedbo del na objektu (tj. pri izdelavi in montaži armature in armaturnih mrež). Zaradi dokazovanja zamude je predlagala imenovanje izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka za njegovo izvedbo ni založila predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP). V pritožbi tožena stranka priznava, da predujma ni založila, vendar navaja, da je zaradi dokazovanja zamude predlagala tudi zaslišanje strank in prič ter se sklicuje tudi na izseke iz gradbenega dnevnika. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Da opustitev založitve predujma ne pripelje avtomatično do zavrnitve zahtevka oziroma pobotnega ugovora sicer drži, vendar to velja le, če sodišče ne presodi, da bi bilo za ugotovitev ali za razjasnitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje. Namen izvedbe dokaza z izvedencem je namreč posredovanje ustreznega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ko sodišče presodi, da za ugotovitev ali razjasnitev določenega dejstva nima strokovnega znanja, izvede dokaz z izvedencem (gl. 243. člen ZPP in VSL sklep I Cpg 1310/2011). Stranka pa mora založiti predujem (prvi odstavek 153. člena ZPP).

6. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da nima strokovnih znanj za ugotovitev, da je vzrok zamude z izvedbo del na gradbišču, kjer je bilo prisotnih več izvajalcev, ravno na strani tožeče stranke, bi tožena stranka morala to dejstvo dokazovati z izvedencem. To je sama preprečila, ker predujma ni založila, čeprav je izvedenca predlagala. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bilo treba zaradi ugotovitve vzroka zamude pregledati gradbeno knjigo in ne le nekaj izsekov, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Te tožena stranka v spis sploh ni vložila, kljub temu, da jo je k temu pozivala že tožeča stranka (pripravljalna vloga z dne 8. 5. 2013). Predlagala je le, naj jo pregleda izvedenec (navedbe na naroku z dne 17. 5. 2013). S takim procesnim postopanjem tožena stranka pač ni zmogla dokaznega bremena, da je vzrok za zamudo na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo njen pobotni ugovor, s katerim je uveljavljala pogodbeno kazen.

7. Pritožbene navedbe, da naj bi do največjih zamud prihajalo, ko tožeča stranka ni pristopila na gradbišče že dva dni pred vikendom, zato naj bi z njenim pristopom na gradbišče v ponedeljek prišlo že do petdnevne fazne zamude, so povsem nekonkretizirane. Zamuda pri izvedbi del obsega časovno obdobje od dneva, ko bi pogodbena stranka morala delo opraviti, do dneva, ko je bilo delo dejansko opravljeno. V tej točki povzete pritožbene navedbe takšnega (datumskega) preizkusa ne omogočajo, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokaza z zaslišanjem prič tožene stranke na podlagi te pavšalne trditvene podlage. V takem primeru bi šlo za nedovoljeno nadomeščanje pomanjkljive trditvene podlage z izvajanjem dokazov. Tožeča stranka nadalje v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da so pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožeča stranka zamujala z izvedbo zaradi primanjkljaja delovne sile, pritožbena novota. Prav tako pa je nedovoljena pritožbena novota pojasnilo v pritožbi, da so „groba gradbena dela“ le tista dela, ki jih je izvajala tožeča stranka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč tožeča stranka opozorila, da groba gradbena dela niso definirana (pripravljalna vloga z dne 30. 5. 2013), tožena stranka pa tega pojma ni konkretizirano opredelila. Pritožbeno sodišče pritožbenih novot ni upoštevalo na temelju prvega odstavka 337. člena ZPP.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 628,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 791,54 EUR. To obveznost je dolžna tožena stranka izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).