Jedro

Če tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ne izkaže s stopnjo verjetnosti, njegovega ugovora sodišče upniku ne vroči v odgovor. Vendar pa, če sodišče to vseeno stori, navedeno sodišča ne odveže obveznosti, da ob poznejši ugotovitvi, da pravica ni verjetno izkazana, šteje, da ugovor ni utemeljen in ugovor zavrne.

Prekarija ni mogoče primerjati niti s podzakupom ali najemom oziroma zakupom oziroma določb o podzakupu ali najemu in zakupu ni mogoče smiselno uporabljati v primeru prekarija, saj gre pri prekariju za podvrsto posodbene pogodbe, katere značilnost je neodplačnost in, kar je bistveno, zaupnost razmerja. Zaupnost takega razmerja ni enostranska, temveč zadeva obe stranki. Tako kot izposojevalec ne sme prepustiti rabe tretji osebi brez dovoljenja posodnika, tudi ni mogoče šteti, da posodbena pogodba oziroma prekarij kot podvrsta posodbene pogodbe veže še koga drugega, kot stranke pogodbe. Navedeno pa pomeni, da novega lastnika stvari ni mogoče siliti, da v tako razmerje vstopi ali šteti, da ga veže prekarij, podeljen s strani prejšnjega lastnika, ki bi ga moral preklicati. S prodajo nepremičnine je prekarij prenehal po naravi stvari.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže, sicer se pritožbi delno ugodi in se sklep v III. točki izreka spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, v preostalem pa se pritožba zavrne in sklep v I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tretji sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tretjega z dne 19. 1. 2018 zavrnilo (I. točka izreka sklepa), predlog za odlog izvršbe zavrnilo (II. točka izreka sklepa), sklenilo, da mora tretji upniku v roku 8. dni povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 599,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8- dnevnega roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka sklepa) in sklenilo, da tretji sam krije svoje stroške ugovornega postopka (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tretji. Navaja, da je odločitev sodišča sama s seboj v nasprotju, saj če pravica tretjega ni verjetno izkazana, ni potrebe, da bi sodišče ugovor tretjega vročilo upniku v odgovor. S tem, ko ga je vročilo, je sodišče očitno štelo, da je pravica vsaj verjetno izkazana. Tretji sedaj niti ne ve, ali lahko pravdo na nedopustnost izvršbe sploh začne. Sodišče ni pojasnilo materialnega prava, na katerega je oprlo svoje stališče, da je pekarij prenehal. Tretji ni trdil, da mu je nepremičnine v prekarij izročil dolžnik, trdil pa je, da je dolžnik prekarij dopuščal. Prekarij je ostal v veljavi tudi po prodaji nepremičnin upniku. Prekarij bi s podzakupom lahko primerjali le, če bi ga podelil dolžnik. Sicer pa se zakup (najem) in prekarij ne izključujeta. Še manj prekarij izključuje odsvojitev stvari. Če že, je treba uporabiti pravila o najemni oziroma zakupni pogodbi, saj zakup ne preneha z odtujitvijo, temveč vstopi pridobitelj na mesto zakupodajalca. Med strankama niti ni sporno, da sta A. d.o.o. in dolžnik tudi po sklenitvi najemne pogodbe vztrajala pri prekariju. Samo zaradi prenosa lastninske pravice dotlej obstoječi prekarij ni prenehal, tega ne predvideva niti 342. člen ZFPPIPP. Prekarij ostane v veljavi, dokler ga lastnik nepremičnin ne prekliče, tega pa upnik nesporno še ni storil. Proti tretjemu ni bila naperjena nikakršna tožba na izselitev. Sodišče je privzelo nedopustno visok dokazni standard. Napačno je tudi stališče, da tretji ne more uveljavljati ugovora litispendence in neodpustnosti izvršbe zaradi stečaja nad dolžnikom. O teh ugovornih razlogih sodišče ni podalo obrazložitve, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Razlogi za odlog izvršbe so izpolnjeni, sodišče pa se do zatrjevane škode sploh ni opredelilo. Tretjemu bo v primeru, če bo sodišče izvršbo nadaljevalo, kršena pravica iz 25. člena Ustave. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba delno ni dovoljena, delno ni utemeljena, delno pa je utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), paziti po uradni dolžnosti.

5. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da pritožba tretjega ni dovoljena v delu, v katerem ta izpodbija odločitev o predlogu za odlog izvršbe. Predpostavka dopustnosti pritožbe je med drugim namreč, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila izvršba z izpraznitvijo nepremičnine dne 24. 2. 2018 opravljena ter s sklepom z dne 2. 3. 2018 tudi ustavljena. Odlog izvršbe je po naravi stvari namenjen odložitvi izvršilnih dejanj, če se ta še niso začela ali pa če so ta v teku (primerjaj prvi odstavek 72. člena ZIZ). V primeru, ko je izvršba opravljena, tretji s predlogom za odlog izvršbe ne more več doseči njegovega namena. Prav tako svojega pravnega položaja ne more več izboljšati z vložitvijo pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Izvršbe, ki ne teče več in je končana, namreč ni več mogoče odložiti. Navedeno pa pomeni, da si pravnega položaja v zvezi z odločitvijo o predlogu za odlog tretji ne more več izboljšati ter za odločitev o pritožbi zoper sklep o odlogu nima pravnega interesa. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na II. točko izreka sklepa, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. S pritožbeno navedbo, da je sklep sam s seboj v nasprotju, ker je sodišče ugovor tretjega upniku vročilo v odgovor, kljub temu pa je ugovor zavrnilo, ker pravica tretjega ni verjetno izkazana, tretji ne more uspeti. Res je sicer, da če tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ne izkaže s stopnjo verjetnosti, njegovega ugovora sodišče upniku ne vroči v odgovor. Vendar pa, če sodišče to vseeno stori, navedeno sodišča ne odveže obveznosti, da ob poznejši ugotovitvi, da pravica ni verjetno izkazana, postopa po petem odstavku 64. člena ZIZ (šteje, da ugovor ni utemeljen) in ugovor zavrne. Čeprav se je sodišče v izpodbijanem sklepu sklicevalo tudi na drugi odstavek 65. člena ZIZ, tretjega ni napotilo na pravdo oziroma ga ni opozorilo na možnost vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe, temveč je v obrazložitvi sklepa izrecno navedlo, da pravica tretjega ni verjetno izkazana, v takem primeru pa tretji tožbe na nedopustnost izvršbe ne more vložiti.

7. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe tretjega, da je svojo pravico na predmetu izvršbe verjetno izkazal. Tretji je v ugovoru sam zatrjeval, da je stečajna upraviteljica v postopku nad družbo A. d.o.o. nepremičnine prodala upniku. Da bi mu prekarij podelil dolžnik kot najemnik nepremičnine ali da je po oddaji nepremičnine v najem dolžnik prekarij dopuščal, tretji niti ni zatrjeval, temveč je navedbe o najemni pogodbi med A. d.o.o. in dolžnikom podal šele upnik, ki je trdil, da je oddaja nepremičnine v najem povzročila, da je prekarij prenehal. Višje sodišče ocenjuje, da oddaja nepremičnine v najem ne pomeni nujno tudi prenehanja prekarija, vendar pa to za odločitev v dani zadevi, glede na poznejšo prodajo nepremičnine upniku, niti ni bistveno.

8. Po presoji višjega sodišča prekarija ni mogoče primerjati niti s podzakupom (v primeru, če bi ga podelil najemnik oziroma zakupnik, v danem primeru dolžnik, česar tretji niti ni trdil) ali najemom oziroma zakupom (v primeru podelitve s strani lastnika nepremičnine) oziroma določb o podzakupu ali najemu in zakupu ni mogoče smiselno uporabljati v primeru prekarija, saj gre pri prekariju za podvrsto posodbene pogodbe, katere značilnost je neodplačnost in, kar je bistveno, zaupnost razmerja.1 Zaupnost takega razmerja ni enostranska, temveč zadeva obe stranki. Tako kot izposojevalec ne sme prepustiti rabe tretji osebi brez dovoljenja posodnika (582. člen Obligacijskega zakonika - OZ), tudi ni mogoče šteti, da posodbena pogodba oziroma prekarij kot podvrsta posodbene pogodbe veže še koga drugega, kot stranke pogodbe. Navedeno pa pomeni, da novega lastnika stvari ni mogoče siliti, da v tako razmerje vstopi ali šteti, da ga veže prekarij, podeljen s strani prejšnjega lastnika, ki bi ga moral preklicati.2 Novi lastnik od takega razmerja namreč ne bi imel nič, saj je neodplačno (drugače kot pri najemu ali zakupu) in posodnik ne prejme nobene protidajatve. S prodajo nepremičnine je prekarij prenehal po naravi stvari ne glede na to, da 342. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) tega posebej ne določa. Upnik kot novi lastnik bi lahko prekarij podelil sam, vendar tretji tega ni trdil, niti ni trdil, da bi bil upnik s prekarijem sploh kakorkoli seznanjen. Višje sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je prekarij prenehal najkasneje s prodajo nepremičnine novemu lastniku, ki je potrjeno tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2547/2011 z dne 22. 2. 2012. Tudi če bi držalo stališče, da bi moral upnik zatrjevani prekarij preklicati, pa je upnik najkasneje z nasprotovanjem ugovoru tretjega nasprotoval tudi prekariju. Za preklic prekarija namreč ni treba vložiti posebne tožbe niti upniku zoper tretjega ne bo treba vložiti tožbe na izselitev, saj tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ni izkazal. 9. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o ugovoru litispendence (na litispendenco mora sodišče sicer paziti tudi po uradni dolžnosti) in nedopustnosti izvršbe kot take zaradi stečaja nad dolžnikom, saj lahko take ugovorne razloge uveljavlja le dolžnik sam. O teh ugovornih navedbah tretjega se sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno opredeljevati. Samo dejstvo, da stranka v postopku ne uspe, tudi ne predstavlja kršitve pravice do pravnega sredstva. Odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru tretjega je tako v celoti pravilna. Glede na pravilnost odločitve o ugovoru tretjega je pravilna tudi odločitev, da tretji sam krije svoje stroške ugovora. Višje sodišče je zato pritožbo zoper I. in IV. točko izreka zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem tretji izpodbija odločitev o tem, da mora upniku povrniti stroške odgovora na ugovor (III. točka izreka sklepa). Glede na to, da ugovora tretjega upniku ne bi bilo treba vročiti v odgovor, stroški, ki so upniku nastali z odgovorom na ugovor, niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) oziroma so stroški odgovora na ugovor, ker je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugovor tretjega upniku vročilo v odgovor, upniku nastali kot posledica naključja, ki se mu je primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem delu je višje sodišče pritožbi zato ugodilo in sklep spremenilo tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor tretjega (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Tretji je s pritožbo sicer delno uspel, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je glede na vrednost spornega predmeta uspel le v sorazmerno majhnem delu. Glede na navedeno je višje sodišče odločilo, da tretji sam krije svoje stroške, ki so mu nastali s pritožbo (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj S. Ilovar Gradišar, Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, 3. knjiga, str. 579 in 582. 2 Situacija je primerljiva s prenehanjem obveznosti zaradi smrti dolžnika, ker je ta nastala glede na osebno lastnost dolžnika – v tem primeru lastnost lastništva posojene stvari, primerjaj 334. člen OZ in komentar k temu členu v M. Juhart, Obligaicjski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, str. 444.