Jedro

Za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca kladiva na desno nogo, je krivdno odgovorna tožena stranka, ker ni spoštovala predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Kljub večkratnim opozorilom ni zagotovila brezhibne delovne opreme (kladiva) in primernih zaščitnih sredstev, zaradi česar tožniku tudi ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi, češ da kladiva predhodno ni pregledal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2004 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 18. 12. 2004 do 28. 12. 2004. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.812,86 EUR v 15 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa v vsakem primeru naloži v plačilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke v roku 15 dni od vročitve odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude za plačilo dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, zmotno pa je zaključilo, da je tožena stranka v celoti kriva za nastalo škodo. Za nesrečo pri delu je vsaj sokriv tudi tožnik, če ni že kriv v celoti. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbo 131/1 člena OZ oziroma 171. člena OZ. Pred pričetkom dela s kladivom bi moral tožnik orodje pregledati, česar pa ni storil. Med tolčenjem s kladivom se je kovinski del kladiva snel in tožniku padel na mezinec desne noge ter ga poškodoval. Ker tožnik pred pričetkom dela s kladivom tega ni pregledal, je ravnal z veliko malomarnostjo in v nasprotju s pričakovano skrbnostjo. Sodišče je v zvezi s tem neutemeljeno verjelo tožniku, saj je iz izvedenih dokazov razvidno, da tožnik pred pričetkom dela kladiva ni pregledal. Poleg tega si tožnik ni izbral primerne velikosti zaščitnih čevljev, saj bi čevlji primerne velikosti zaščitili tožnikove prste na nogah. Glede na to je za poškodbo odgovoren izključno tožnik, saj je sicer tožena stranka tožniku zagotovila ustrezne zaščitne čevlje (ki pa so bili preveliki, za kar je izključno odgovoren tožnik). Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi imel na voljo nobenega drugega kladiva, saj je ta ugotovitev skrajno neverjetna in v celoti neizkazana. Iz listinskih dokazil izhaja, da je bil tožnik v zadnjih šestih letih udeležen v štirih nezgodah od vsega enajst nezgod, ki so se zgodile pri toženi stranki, kar izkazuje, da je tožnikovo malomarno delo pri toženi stranki postalo že pravilo. Tožena stranka v pritožbi podredno ugovarja tudi višini prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu, saj je prisojeni znesek glede na sodno prakso oziroma enake primerljive poškodbe, kot jih je utrpel tožnik, pretiran. Napačna je odločitev tudi o zakonskih zamudnih obrestih, saj te od zneska, prisojenega v eurih, ne morejo teči pred 1. 1. 2007. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odškodnino v višini 834,59 EUR zaradi nesreče pri delu, ki jo je pri toženi stranki utrpel 2. 8. 2004 ob 14.30. Ročno kladivo teže okoli 8 kilogramov, ki ga je imel v rokah tožnikov sodelavec, se je pri zabijanju zagozde, ki jo je držal tožnik, snelo, tožniku pa je kovinski del tega kladiva padel na desno nogo in mu kljub zaščitnim čevljem poškodoval mezinec na tej nogi. Zaradi te nesreče je tožnik vtoževal odškodnino za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 634,59 EUR in iz naslova strahu pred izidom zdravljenja v višini 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen in podroben dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke, priče M.K., D.M. in I.K., izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke dr. A.K. in prečitalo vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložila tožnik in tožena stranka. Te dokaze je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo, v postopku je ugotovilo vsa odločilna in pravno relevantna dejstva in na podlagi tega povsem utemeljeno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek praktično v celoti utemeljen (razen v delu vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od glavnične terjatve za obdobje od 18. 12. 2004 do vključno 28. 12. 2004). Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, v celoti soglaša s dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podrobne obrazložitve izpodbijane sodbe, tako da se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi (nedopustno ravnanje tožene stranke, nastala škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem na strani tožene stranke in nastalo škodo, odgovornost tožene stranke kot povzročitelja škode), prav tako pa je tožniku za vsako posamezno vtoževano vrsto nepremoženjske škode prisodilo primerno odškodnino, ki v skupnem znesku znaša 834,59 EUR.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je za nesrečo pri delu v celoti oziroma vsaj deloma odgovoren tožnik, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevati člen 131/1 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) oziroma člen 171 OZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je za nastalo škodo krivdno odgovorna tožena stranka, ker ni spoštovala predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj tožniku ni zagotovila brezhibne delovne opreme, niti primernih zaščitnih sredstev. Svojo odločitev in utemeljitev glede krivdne odgovornosti tožene stranke je obrazložilo na straneh 5-8 obrazložitve izpodbijane sodbe, z njo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, kot soglaša tudi z zaključkom o tem, da tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem pripomogel oziroma soprispeval k poškodbi. Ob ugotovitvi, da je tožnik toženo stranko večkrat opozarjal na to, da kladivo ni brezhibno, vendar je ta kljub temu tožniku in sodelavcu odredila delo, pri katerem sta morala uporabljati to kladivo (ker drugega ni bilo na razpolago) tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ne drži zatrjevanje tožene stranke, da tožnik spornega kladiva pred uporabo ni pregledal. Do takšne ugotovitve je prišlo tudi na podlagi dokazne ocene izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in listinskih dokazov, pri čemer je v zvezi s tem verjelo izpovedbama tožnika in priče D.M., ki je v kritičnem trenutku z razmajanim kladivom zabijal zagozdo, ki jo je držal tožnik.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da je k tej škodi soprispeval tožnik tudi s tem, da si je pri toženi stranki naročil neustrezno (preveliko) zaščitno obutev. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo izpovedbi tožnika, da so bili zaščitni čevlji glede na obremenitev stopal in prstov primerne velikosti, ker bi ga v nasprotnem primeru tiščali. Ti čevlji pa glede na kovinsko zaščitno kapico (ki pred udarci ni ščitila vseh pet prstov na nogah tožnika) niso predstavljali ustreznega zaščitnega sredstva. Pri tem zaključku se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitev sodnega izvedenca dr. A.K., ki je podrobno obrazložil, na kakšen način bi morala biti v zaščitnem čevlju vgrajena kovinska zaščitna kapica, da bi tožniku nudila popolno zaščito vseh nožnih prstov. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je imel tožnik na razpolago več kladiv, nima opore v dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka namreč ni dokazala, da sta imela tožnik in njegov sodelavec spornega dne na razpolago več primerno težkih kladiv, izmed katerih bi lahko izbrala brezhibnega. Irelevantno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da se je tožnik v preteklosti že večkrat poškodoval, kar naj bi kazalo na tožnikovo malomarnost pri delu. Vsaka poškodba pri delu predstavlja svoj historični dogodek, v zvezi s katerim se presojajo vsi elementi odškodninske odgovornosti oziroma morebitni prispevek ali soprispevek delavca k nastali škodi. Le na podlagi preteklih nesreč pri delu ni mogoče zaključiti, da je tožnik v primeru konkretne nesreče pri delu ravnal s takšno stopnjo malomarnosti, ki bi toženo stranko ekskulpirala oziroma delno ekskulpirala njene odgovornosti za nesrečo pri delu.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odškodnino za vsako posamezno vrsto vtoževane nepremoženjske škode prisodilo v previsokem znesku. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke in ob upoštevanju zaslišanja tožnika je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin, ki so kot bolečine srednje intenzitete trajale 14 dni, kot bolečine lažje intenzitete oziroma občasne pa 3 tedne, utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 643,59 EUR. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da je imel tožnik zaradi zloma kosti končnega členka petega prsta desnega stopala nevšečnosti med zdravljenjem, ki so se odražale kot neprijetnosti pri pregledih pri zdravniku, pri nošenju imobilizacije, kot neprijetnosti zaradi ovirane higiene desnega stopala, pri odstranitvi imobilizacije, pri razgibavanju in izvajanju masaže, pri privajanju na delovno obutev in jemanju zdravil, razen tega pa je bil tožnik kratek čas izpostavljen tudi rentgenskemu sevanju pri diagnostični preiskavi. Pritožbeno sodišče tudi nima nikakršnih pomislekov glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova sekundarnega strahu v višini 200,00 EUR, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik trpel sekundarni strah zaradi izida zdravljenja oziroma rezultatov zdravljenja, zaradi zmožnosti popolne obremenitve stopal pri hoji in obremenitvi, razen tega pa je trpel še strah zaradi zaskrbljenosti za delovno mesto, ki ga je opravljal pred poškodbo. Tožnikovo delovno mesto kovača je namreč delovno mesto, ki ga delavec delno opravlja stoje, njegovo poklicno delo je torej odvisno tudi od popolne zmožnosti obremenitve stopal s prsti. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo po stališču pritožbenega sodišča povsem ustreza primerljivim odškodninam v podobnih primerih, zato je pritožbena navedba v zvezi s tem neutemeljena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na prisojene zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine v višini 834,59 EUR. S 1. 1. 2007 se je namreč pričel uporabljati Zakon o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006), na podlagi katerega se morajo med drugim tudi v sodnih odločbah vsi do takrat vtoževani tolarski zneski pretvoriti v zneske, izražene v eurih, kar pomeni, da od eurskih zneskov tečejo tudi zakonske zamudne obresti in sicer ne glede na to, da je sama terjatev zapadla v plačilo pred uvedbo eura kot valute Republike Slovenije.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.