Jedro

Tožena stranka se je odločila za prestrukturiranje podjetja, kar je privedlo do ukinitve treh delovnih mest, vključno s tožničinim, zaradi upada prometa in nastajajoče izgube. Takšna organizacijska rešitev je pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 30. 5. 2012 ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji od 30. 6. 2012 do vrnitve na delo priznati delovno dobo ter jo za ta čas neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, obračunati pripadajoča nadomestila plače v bruto znesku 902,55 EUR mesečno, od bruto zneskov odvesti prispevke in davke in tožnici izplačati pripadajoče neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo, od vsakega 7. dne v mesecu, do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh razlogov po 338. členu ZPP, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Tožnica meni, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je upoštevalo spremenjeno dejansko in pravno podlago toženke za odpoved pogodbe, saj je toženka šele tekom postopka navajala, da so dela delovnega mesta tožnice le formalno prenehala, dejansko pa temu ni bilo tako. Toženka je šele tekom postopka na poziv sodišča po konkretizaciji navedla, da dela na delovnem mestu tožnice niso prenehala, temveč jih je toženka prerazporedila na tri druga delovna mesta. Tožena stranka pa niti v odpovednem postopku ni konkretizirala okoliščin, da so se prav dela, ki jih je zajemalo delovno mesto „referent servisne službe“, zmanjšala in je le posplošeno navedla trditve o zmanjšanju dela v celotnem sistemu. Nasprotno tožnica trdi, da se delo v obdobju prenehanja njene zaposlitve pri toženi stranki ni zmanjšalo in se je obseg dela, zaradi stečaja družbe A., celo povečal. Prav tako je le tožnica dokazovala, da razlogi zmanjšanja dela ne držijo, prav tako pa da formalni razlogi drugačnega preimenovanja istih del, ki jih je opravljala tožnica do sedaj še ne pomenijo prenehanja potreb po njenem delu. Tožena stranka je navajala le formalne in ne dejanske razloge za prenehanje potrebo po delu delavke, saj je evidentno, da se ni zmanjšala potreba po delu tožnice, temveč je bilo ukinjeno delovno mesto tajnice in gre zato pri novo uvedenem delovnem mestu „administrator“ za prikrojeno delovno mesto osebi in ne spremenjenim potrebam na delovnem mestu „referent servisne službe“, ki je ostalo in dejansko ni prenehalo, tako vsebinsko kot formalno. Toženka pa tudi ne more širiti dejanske podlage v svoj prid v pravdnem postopku in tam navajati novih razlogov ter jih prikrojevati in dopolnjevati, saj je predmet postopka izpodbijana redna odpoved s takratnimi razlogi ne pa novo dejansko stanje, ki je prikrojeno potrebam postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazila na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih si v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo, zato je odločitev glede na obrazložitev mogoče preizkusiti.

Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če delodajalec dokaže, da je zatrjevani razlog za odpoved resen in utemeljen (2. odstavek 88. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR). V primeru poslovnega razlog mora dokazati, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani, prenehala potreba po upravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri tem velja, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna ter lahko preverja le, ali ni morda le navidezna. Zatrjevanje tožnice, da bi bilo mogoče poslovanje tožene stranke racionalizirati tudi z ohranitvijo njenega delovnega mesta na presojo utemeljenosti poslovnega razloga tako ne more vplivati.

Ob dejstvu, da se je tožena stranka odločila za prestrukturiranje podjetja, kar je privedlo do ukinitve treh delovnih mest, vključno s tožničinim, zaradi upada prometa in nastajajoče izgube, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je takšna organizacijska rešitev pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR. Neutemeljene so pritožbeno trditve, da tožena stranka niti v odpovednem postopku niti tekom sodnega postopka ni konkretizirala okoliščin, da so se prav dela, ki jih je zajemalo delovno mesto „referent servisne službe“ zmanjšala in da so njene trditve o zmanjšanju dela v celotnem sistemu le splošne ter da zanje pri predložila dokazov. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tožnici navedla: „... da v zadnjem času zaznava pomemben upad rezultata poslovanja, katerega vzrok vidi v splošni gospodarski situaciji, ki trenutno vlada na trgu, z zmanjšanjem kupne moči prebivalstva in da je negativni poslovni rezultat rezultat upada poslovanja družbe na vseh segmentih njenega poslovanja (prodaja avtomobilov, servisiranja, prodaja nadomestnih delov in dodatne opreme …) in da je zaradi negativnih poslovnih rezultatov poslovodstvo družbe sprejelo odločitev o reorganizaciji dela in racionalizaciji poslovanja, vsled česar je bilo ugotovljeno prenehanje potrebo po opravljanju dela tožnice na delovnem mestu „referent servisne službe“, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prišlo pri toženi stranki do upada prometa, na podlagi izpovedi priče A.A. (zaposlenega kot sprejemnika vozila in svetovalec servisa) in B.B. (vodja servisa). Tožena stranka pa je odločitev o reorganizaciji sprejela s sklepom dne 30. 5. 2012 iz katerega izhaja, da je bilo ugotovljeno zmanjšanje potreb po zaposlitvi na delovnem mestu „avtomehanik“, „mehanik“ in „referent servisne službe“.

Dejstvo, da je tožena stranka dela in naloge referenta servisne službe prenesla na ostale zaposlene zaradi česar je delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tudi dejansko prenehalo, pa ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da bi delo, ki ga je tožnica opravljala prenehalo, niti da bi morala tožena stranka delovno mesto formalno ukiniti. Takšne organizacijske rešitve zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno so v pristojnosti delodajalca (podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v odločbam VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009, VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012). Da so po reorganizaciji prevzeli del nalog, ki jih je pred tem opravljala tožnica na delovnem mestu „referent servisne službe“, pa so prepričljivo izpovedale priče A.A., B.B. in C.C.. A.A. je izpovedal, da je po odhodu tožnice prevzel del njenih zadolžitev, fakturiranja, del teh zadolžitev pa je prevzel vodja servisa B.B., kar je navedeni tudi potrdil, ko je bil zaslišan kot priča. Administrativni del nalog, ki jih je opravljala tožnica v okviru delovnega mesta „referent servisne službe“, pa je prevzela C.C., ki je bila pri toženi stranki zaposlena več kot 10 let kot tajnica in je zato poznala vsa opravila, ki jih je opravljala tožnica kot referent servisne službe. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožena stranka na novo ustanovila delovno mesto administrator, ki je bilo prikrojeno osebi in ne spremenjenim potrebam na delovnem mestu „referent servisne službe“. Tožnica ni dokazala svojih trditev, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi diskriminacije in ne zaradi dejanskega zmanjšanja obsega dela in ukinitve delovnega mesta „referent servisne službe“.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita in da je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnico kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb sodišče ni opredelilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.