Jedro

Če prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč v zadevah, ki se začnejo na zasebno tožbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in opravljanja, se mu brezplačna pravna pomoč prizna le, če izkaže, da mu je s temi dejanji nastala pravno priznana škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s kazensko zadevo, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ker niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01). Tožnik je namreč vložil zasebno tožbo zaradi suma storitve kaznivih dejanj žaljive obdolžitve in opravljanja (171. in 172. člen Kazenskega zakonika). Po določbi 1. alinee 8. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne odobri v zadevah zaradi kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno izkaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Pravno priznane škode pa tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal, čeprav ga je tožena stranka posebej pozvala, da naj svojo prošnjo ustrezno dopolni.

Dopolnitve ki jih je tožnik poslal, toženi stranki namreč ne pomenijo izkazovanja pravno priznane škode.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

Strinjalo se je s tem da vse človekove osebnostne pravice uživajo civilno-pravno varstvo, kar pomeni, da je posledice kršitve treba priznati kot škodo (pravno priznana škoda), vendar je skladno z določbo 1. alinee 8. člena ZBPP prosilec dolžan povzročeno pravno priznano škodo verjetno izkazati, česar pa tožnik zgolj z zatrjevanjem da je bil s člankom v Slovenskih novicah ponižan tako on kot hči in starši, ki so brali ta članek, ter da je posledično izgubil večino prijateljev, tudi po presoji prvostopnega sodišča ne pomeni pravno priznane škode. Kot neutemeljen je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni ugovor, da tožnik ne razume, kaj je pravno priznana škoda, ter da je tožena stranka s postopkom v tej zadevi kršila določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Prav na podlagi določbe 4. odstavka 7. člena ZUP je tožena stranka tožnika pozvala k dopolnitvi vloge (67. člen ZUP). Tožbene navedbe, ki se nanašajo na trajanje postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči, ter navedbe v zvezi s postopkom, ki se nanašajo na spor v zvezi s krajevno pristojnostjo sodišča v obravnavani zadevi, pa je štelo kot neupoštevne, saj na samo zakonitost odločitve tožene stranke ne vplivajo.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo. Ne strinja se s sodbo. Meni, da je zadeva pomembna za njegov osebni položaj ter da so izpolnjeni tudi objektivni kriteriji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Meni, da bo z zadevo uspel. Čeprav v to prvostopno sodišče dvomi, bi moralo kljub vsemu odločiti v njegovo korist. Če bi bil v drugačnem finančnem stanju bi si sam najel odvetnika. V tem primeru ni pravilno presojeno, da ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, poleg tega opozarja na 3. odstavek 1. člena ZUS. Meni, da so v njegovi zadevi podane okoliščine, ki nakazujejo možnost sodnega varstva po 3. odstavku 1. člena ZUS. Navaja tudi, da ima dokaze za pravno priznano škodo in da mu je že tudi odškodnina plačana.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se v celoti strinja z izdano prvostopno sodbo in zavrača vse tožnikove navedbe v njegovi pritožbi ter zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot sta tožniku pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka, mora prosilec za brezplačno pravno pomoč poleg svojega finančnega stanja, zaradi katerega ne more sam plačati pravne pomoči v sodnih postopkih, izkazati tudi obstoj pogojev iz 1. odstavka 24. člena ZBPP, med drugim tudi, da ima zadeva, v kateri prosi za brezplačno pravno pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti, ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi, glede na izid zadeve, ali je nerešena zadeva razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski.

Ker je v obravnavanem primeru tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, ki jo je začel na zasebno tožbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in opravljanja po 171. in 172. členu Kazenskega zakonika, bi moral v skladu s 1. alineo 8. člena ZBPP verjetno izkazati, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda. Glede na ugotovljene okoliščine je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno presodilo, da tožnik kljub dopolnitvi svoje vloge za brezplačno pravno pomoč, h čemur ga je tožena stranka pravilno pozvala, pravno priznane škode ni izkazal. Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo prvostopno sodišče, četudi je bilo v dvomu glede obstoja pravno priznane škode, odločiti v tožnikovo korist in ugoditi prošnji za brezplačno pravno pomoč, saj za to niso bili izpolnjeni s 1. alineo 8. člena ZBPP predpisani pogoji.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba da bi bilo treba zadevo obravnavati po 3. odstavku 1. člena ZUS. Ta določba namreč po presoji pritožbenega sodišča pride v poštev le (če so izpolnjeni tudi drugi pogoji), če tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tem primeru pa je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v okviru upravnega spora po 2. odstavku 1. člena ZUS, saj je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke. S tem, če mu brezplačna pravna pomoč zaradi neizkazanosti izpolnjevanja pogojev za njeno dodelitev ni bila priznana, pa mu ni bila kršena nobena ustavna pravica oziroma ne gre za nezakoniti akt oziroma dejanje tožene stranke.

Na odločitev v tej stvari pa ne more vplivati tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da mu je bila odškodnina za škodo, storjeno z zatrjevanima kaznivima dejanjema, že plačana. Tudi če mu je bila odškodnina plačana, to ne dokazuje, da je bila njegova vloga za brezplačno pravno pomoč popolna v smislu 1. alinee 8. člena ZBPP, in da bi iz nje izhajalo, da so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 24. člena ZBPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.