Jedro

Enotno stališče sodne prakse je, da je prištevnost naravna presumpcija oziroma domneva, katere obstoj se v postopku ne dokazuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 345,00 EUR in sicer v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je obdolženec A. A. dne 22. 9. 2022 ob 14.45 uri vozil osebni avtomobil v naselju Dramlje, ko je odklonil hitri test DrugWipe in strokovni pregled, ki mu ju je odredil policist, da bi se ugotovilo ali je v navedenem času vozil pod vplivom prepovedanih drog in ga s tem spoznalo odgovornega storitve prekrška po dvanajstem v zvezi s prvim (pravilno: s sedmim) in desetim odstavkom 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) (pod I. točko izreka). Za storjen prekršek je prvo sodišče obdolžencu izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT), za prekršek, storjen z motornim vozilom „B“ kategorije (pod II. točko izreka) in mu v plačilo naložilo tudi stroške postopka in sodno takso.

2. Taki odločitvi obdolženec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svoji zagovornici, v kateri uveljavlja pritožben razlog kršitve določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1), zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, izpodbija pa tudi odločitev o stroških postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje v rednem postopku o prekršku na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo obdolženca, priči in vpogledalo v listine spisa (navedene v točki 3. izpodbijane sodbe) zaključilo, da je obdolženec vozil v cestnem prometu v naselju Dramlje, ko je odklonil hitri test in v nadaljevanju še strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali je v navedenem času vozil pod vplivom prepovedanih drog.

6. Dvanajsti odstavek 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) določa globo in stransko sankcijo, s katero se kaznuje voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega ali desetega odstavka tega člena. Deseti odstavek istega člena pa nadalje določa, da mora udeleženec cestnega prometa, kateremu je policist odredil strokovni pregled, ravnati po policistovi odredbi.

7. Pritožba poskuša smiselno s trditvami o dolžnosti sodišča angažirati izvedenca psihiatrične stroke po uradni dolžnosti pod vprašaj postaviti prištevnost obdolženega v času storitve prekrška ter njegovo sposobnost sodelovanja v preliminarnem postopku, kot tudi v postopku pred sodiščem, ko izrecno navaja vse pritožbene razloge po 154 člena ZP-1, dejansko pa uveljavlja kršitve materialnega prava ZP-1 iz 2. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1. S takšnimi pritožbenimi navedbami se drugostopenjsko sodišče ne strinja. Enotno stališče sodne prakse je, da je prištevnost naravna presumpcija oziroma domneva, katere obstoj se v postopku ne dokazuje.1 Mogoče je dokazovati nasprotno, neprištevnost, bistveno zmanjšano prištevnost oziroma nebistveno zmanjšano prištevnost (kar je okoliščina, ki vpliva na odmero kazni). Vse navedeno se dokazuje le, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali začasne duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana (8. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 265. členom Zakona o kazenskem postopku). Pri tem se ne zahteva, da bi morala biti podana neka višja stopnja suma glede obdolženčeve neprištevnosti (sum je namreč ena od najnižjih stopenj verjetnosti oziroma dvoma, ki se mora vzbuditi pri sodišču), niti, da bi moral sum kazati, da je bila prištevnost bistveno zmanjšana. Navedeno pa nikakor ne pomeni, da bi bilo dolžno sodišče vselej odrediti psihiatrični pregled obdolženca, čim bi bil podan najmanjši sum, da je bila njegova prištevnost zmanjšana oziroma, niti da bi moralo slediti vsakemu dokaznemu predlogu obrambe, ki pa v obravnavanem primeru tekom prvostopenjskega postopka niti ni bil podan. Na splošno je dokazno breme sicer na organu, ki je postopek o prekršku začel, vendar pa je v primeru dvomov v prištevnost tudi dolžnost obdolženca oziroma njegove obrambe vzbuditi sum v to domnevo. Spregledati ne gre niti instrukcijske maksime, ki izhaja iz 68. člena ZP-1, da mora sodišče samo ugotoviti, ali je takšna stopnja suma podana in če je angažirati izvedenca. Dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru pa je, koliko dejstev oziroma dokazov mora obdolženec ponuditi, da vzbudi dvom v presumpcijo prištevnosti, sodišče pa je tisto, ki bo presodilo glede na način storitve, obnašanje obdolženca v času, ko je bilo dejanje storjeno oziroma ob upoštevanju vseh drugih okoliščin primera, ali je tak sum podan ali ne. Če bi sodišče torej presodilo, da je sum podan, bi bilo dolžno postaviti izvedenca.2 Pri presoji utemeljenosti očitkov pritožbe, ki se nanašajo na voljne in razumske sposobnosti obdolženca v času storitve prekrška kot tudi nadaljnjega postopka, je mogoče zaključiti, da se sodišču prve stopnje takšen sum v obdolženčevo prištevnost ni porajal, listinsko gradivo spisa pa pokaže, da dokazni predlog za angažiranje izvedenca ustrezne stroke, ki bi presodil obdolženčevo prištevnost, sploh ni bil podan. V točki 3.) in 8.) obrazložitve izpodbijane sodbe povzeti razlogi sodišča prve stopnje, ko se ob zaslišanju obdolženca ni pojavljal dvom v njegovo prištevnost, ko je ob izvajanju dokazov sodelovala njegova zagovornica, ko iz izvida psihiatra z dne 27. 10. 2022 izhaja celo, da je ob upoštevanju previdnostnih ukrepov obdolženec v remisivnem stanju sposoben za vožnjo osebnega vozila, iz zdravniškega spričevala pa, da je obdolženec telesno in duševno zmožen za voznika in da pooblaščeni izvajalec predlaga le njegovo udeležbo v edukacijski delavnici (ne pa v psihosocialni), tudi ob upoštevanju številnih pisanj obdolženca, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo prvostopenjski sklep, ko se dvom v prištevnost obdolženca tekom postopka ni pojavljal. Na tem mestu je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek glede subjektivnega elementa prekrška, torej da se je obdolženi lahko zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja, to je odklona hitrega testa in strokovnega pregleda, nastane prepovedana posledica, pa je v nastanek takšne posledice privolil, s čimer mu je mogoče očitati eventualni naklep. Ob tem, ko se, ob upoštevanju zgoraj povzetih določil, sodišču prve stopnje ni porajal dvom v obdolženčevo prištevnost, ko takšnega dokaznega predloga tekom prvostopenjskega postopka nenazadnje ni podala niti obramba obdolženega (ki je sedaj prekludirana), se kot neutemeljeno izkaže pritožbeno zavzemanje za ugotovitev kršitev materialnih določb zakona po 2. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1. 8. Prav tako se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje že v tem postopku moralo upoštevati premoženjsko stanje obdolženca , ko zatrjuje zdravstvene težave, invalidnost, težak finančni položaj in šele na tej podlagi odločiti o stroških postopka.

Peti odstavek 144. člena ZP-1 določa, da sme sodišče, ki vodi postopek po prekršku oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločitve o stroških, sme sodišče na predlog obdolženca s posebnih sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov prekrškovnega postopka. Takšen predlog lahko poda obdolženec najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče. V pritožbenih navedbah pa ni najti podlage za spremembo odločitve o stroških postopka o prekršku. Za oprostitev plačila stroškov postopka mora biti namreč izkazano, da bi s plačilom stroškov postopka bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje ali preživljanje tistih, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, take navedbe pa mora obdolženec konkretizirati in jih tudi dokazati z ustreznimi dokazili, česar s pritožbenimi navedbami ni uspel storiti. Še vedno pa lahko, če bodo takšne okoliščine obstajale, zaprosi za oprostitev plačila stroškov postopka, oziroma za nadomestitev plačila globe in stroškov postopka o prekršku z delom v splošno korist. O tem je pristojno odločati sodišče prve stopnje, pritožbene navedbe pa se tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene, ko sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve 4. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1. 9. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, ko pritožnik na načelni ravni zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni niti konkretiziral in se zato pritožbeno sodišče do njih ne more argumentirano opredeliti, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 345,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 228/2010 z dne 10. 3. 2011, I Ips 164/2004 dne 24. 11. 2005, I Ips 33823/2010 z dne 17. 3. 2016. 2 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 33823/2010 z dne 17. 3. 2016.