Jedro

ZGO-1 v 1. odstavku 66. člena predpisuje več temeljnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej vsi, brez izjeme. ZGO-1 ne obravnava legalizacije že obstoječih objektov kot posebnega postopka, tako da v primeru odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za take objekte, upravna enota odloča enako kot v vseh ostalih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja, torej na podlagi predpisov (tudi prostorskih aktov), ki veljajo v času odločanja. Zato pri odločanju ne more upoštevati morebitnih drugačnih določb prostorskih aktov, ki so veljale v času gradnje nelegalno zgrajenega objekta, nobene pravne podlage pa nima niti za to, da bi upoštevala morebitna mnenja lokalne skupnosti, ki so v nasprotju z veljavnimi prostorskimi akti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo kot drugostopenjski upravni organ odpravilo gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana št. ... z dne 6. 4. 2009, s katerim je bila tožeči stranki legalizirana gradnja stanovanjske hiše in garaže za hrambo kmetijskih strojev in pridelkov na zemljišču parc. št. 374 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi svoje odločbe je drugostopenjski organ med drugim navedel, da obravnavani objekt leži v območju, ki se ureja po določbah Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občine Ig (Uradni list SRS, št. 4/85 in 3/90 ter Uradni list RS, št. 40/92, 5/93, 70/98, 12/99, 23/00 in 26/04, dalje PUP). Glede na določbe 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, dalje ZGO-1) je mogoče gradbeno dovoljenje izdati le, če pristojni gradbeni organ ugotovi, da so izpolnjeni vsi tam predpisani pogoji, med drugim tudi, da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). Takšen akt je v obravnavani zadevi PUP, ki v 10.2. točki 5. člena določa, da mora biti pri oblikovanju družinskih stanovanjskih objektov tloris podolgovat, z razmerjem stranic vsaj 1:1,4, pri etažnosti objekta P + 1 + M sme biti kolenčni zid visok do 40 cm, gospodarski objekti morajo imeti podolgovat tloris z razmerjem stranic vsaj 1:1,5, strešine glavnega in ostalih objektov pa morajo imeti enoten naklon strehe od 35 do 40 stopinj. Obravnavana stanovanjska hiša ima tlorisne dimenzije 12,10 m x 11,40 m, kar ustreza razmerju 1:1,06, garaža, ki se uporablja v kmetijske namene in jo je zato potrebno obravnavati kot gospodarski objekt ima tlorisne dimenzije 9,10 m x 8,60 m, torej razmerje med stranicam 1:1,05, oba objekta imata naklon strehe 25 stopinj, kolenčni zid pri stanovanjskem objektu pa je visok od 0,84 m do 1,62 m. Glede na to drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da obravnavana objekta nista skladna z izvedbenim prostorskim aktom, tako da ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1, ki je eden od nujnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Z izdanim gradbenim dovoljenjem je bil torej prekršen materialni predpis, zato je bilo potrebno to dovoljenje odpraviti.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da v PUP pogoji za gradnjo niso navedeni tako strogo, kot jih povzema tožena stranka. Tako je upravna enota v gradbenem dovoljenju zapisala, da PUP predpisuje, kakšen naj bo in ne kakšen mora biti tloris ter da je kolenčni zid lahko (in ne nujno) visok do 0,40 m. Verjetno je upravna enota glede na dejstvo, da sta objekta v uporabi že več kot 20 let, upoštevala PUP, ki so bili v veljavi v času, ko je tožnik gradil, saj je to storil v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Za stanovanjsko stavbo je bilo pridobljeno lokacijsko dovoljenje na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju, pridobljena pa je bila tudi nova lokacijska informacija za oba objekta, kar potrjuje, da ta objekta ustrezata občinskim predpisom glede območij razpršene gradnje. Razlaga določb PUP v izpodbijani odločbi je iz navedenih razlogov pristranska in nedopustna, kar pomeni, da je prišlo do kršitve materialnega predpisa.

Tožeča stranka opozarja še, da je Občina Ig dne 3. 9. 2008 izdala pozitivno urbanistično mnenje za legalizacijo objektov, ki bi ga Ministrstvo za okolje in prostor nujno moralo upoštevati, ne pa, da ga je zaobšlo oziroma spregledalo. Poleg tega je tožeča stranka poravnala vse dajatve v zvezi s projektom, saj prej ni mogoče izdati gradbenega dovoljenja, projektanti pa so projekte opremili z vsemi potrebnimi dopolnitvami, ki jih je zahtevala upravna enota.

Petindvajset let, od kar sta v uporabi, obravnavana objekta nista motila nikogar, niti sosede A.A. ne. Od kar pa A.A. ni uspelo, da bi na goljufiv način pridobila pol metra parcele tožeče stranke, se iz maščevanja pritožuje nad objekti tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka opozarja še, da je še vedno v veljavi Odlok o spremembah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 do 2000 in Družbeni plan Občine Ljubljana Vič Rudnik za obdobje 1986 do 1990 za območje Občine Ig, čeprav sta leti 1990 in 2000 že davno mimo. Program priprave prostorskega reda Občine Ig je objavljen v Uradnem listu št. 80/05, pa novi prostorski red še vedno ni v veljavi. Tožečo stranko moti, da Ministrstvo za okolje in prostor „odloča tako arogantno o zadevi, ki se tiče poštenega državljana, enega samega človeka, ki hoče le legalizirati svoja dva objekta“. Ta objekta po obliki ali velikosti ne odstopata od ostalih okoliških objektov, kar je podrobno utemeljeno v gradbenem dovoljenju in preverljivo v naravi, pomembni predpisi, ki se tičejo cele občine, pa so še vedno v veljavi, čeprav so letnice že davno pretečene. Tožeča stranka meni še, da je odločitev MOP tudi grob poseg v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, saj predstavlja težko popravljivo škodo in zato „v skladu s 33. členom ZUS-1 s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin zahteva odpravo ali spremembo predmetne odločbe“. Drugostopenjski organ je v obravnavani zadevi o pritožbi odločal več kot štiri mesece, s tem pa je bil kršen rok, ki ga za odločitev določa 256. člen Zakona o upravnem postopku, tožeči stranki pa so bile kršene temeljne človekove pravice, biti v skladu z zakonskim rokom obveščen o tako pomembni zadevi. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in A.A., kot osebi, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (1. odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1 – prizadeta stranka). Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, vsebinsko pa na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo navedla več dejanskih okoliščin v zvezi z odnosi med njo in tožečo stranko, poleg tega pa še, da je oče tožeče stranke pričel z gradnjo obravnavanega objekta pred dokončno ureditvijo parcelne meje. Že tedanja lastnica nepremičnine tožeče stranke, pokojna B.B. je izjavila, da h gradnji ne poda soglasja, dokler se ne uredi meja, izdano lokacijsko dovoljenje pa je prenehalo veljati, če investitor v enem letu po njegovi pravnomočnosti ni vložil zahteve za gradbeno dovoljenje.

Tožeča stranka se je na odgovor prizadete stranke na tožbo odzvala s pripravljalno vlogo, v kateri opisuje zgodovino odnosov s prizadeto stranko in njeno pravno prednico, posebej glede določitve meje, poleg tega pa navaja še, da je z legalizacijo objektov pričela takoj, ko je za to možnost izvedela na Ministrstvu za okolje in prostor, plačala pa je tudi vse potrebne dajatve in prispevke.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 66. člena ZGO-1 mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka) in ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti (5. točka). Kot v obrazložitvi drugostopenjske upravne odločbe pravilno navaja tožena stranka, ZGO-1 na ta način predpisuje več temeljnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej vsi, brez izjeme.

Tožeča stranka v tožbi niti ne navaja, da je projekt za obravnavana objekta izdelan v skladu s prostorskim aktom, meni pa, da prostorski akt (PUP) pogojev za gradnjo ne navaja „strogo“, temveč le „v smislu naj bo, lahko je“, torej kot neobvezno vodilo pri oblikovanju objektov. Tako stališče tožeče stranke pa je napačno, saj že zgolj prej navedeno besedilo določbe 1. odstavka 66. člena ZGO-1 jasno in nedvoumno predpisuje skladnost projekta s prostorskim aktom, določnost tega besedila pa ne pušča nobenega prostora za drugačno interpretacijo. Stališče tožeče stranke nima nobene opore niti v besedilu PUP, ne v pravni naravi tega akta, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/94) in je na podlagi 1. odstavka 26. člena tega zakona „podrobneje določal urbanistične, oblikovalske in druge pogoje za posege v prostor“. Po tej zakonski določbi torej PUP predpisuje podrobne pogoje za poseg v prostor, zato ne more biti nobenega dvoma ne v njegovo obvezno naravo, ne v vsebino obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1, po kateri mora biti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s prostorskim aktom, v obravnavani zadevi torej v skladu s PUP.

Po določbi 2. odstavka 24. člena ZGO-1 je organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja za objekte, ki niso objekti državnega pomena, na prvi stopnji upravna enota, na katere območju leži nepremičnina, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja. Upravna enota je kot upravni organ dolžna odločati na podlagi zakona in podzakonskih aktov, v konkretnem primeru, kot je bilo že večkrat navedeno, predvsem na podlagi določb 66. člena ZGO-1. Pri tem sodišče opozarja še, da ZGO-1 ne obravnava legalizacije že obstoječih objektov kot posebnega postopka, tako da v primeru odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za take objekte, upravna enota odloča enako kot v vseh ostalih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja, torej na podlagi predpisov (tudi prostorskih aktov), ki veljajo v času odločanja. Zato pri odločanju ne more upoštevati morebitnih drugačnih določb prostorskih aktov, ki so veljale v času gradnje nelegalno zgrajenega objekta, nobene pravne podlage pa nima niti za to, da bi upoštevala morebitna mnenja lokalne skupnosti, ki so v nasprotju z veljavnimi prostorskimi akti. Tudi tožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Enako velja tudi za tožbene navedbe, ki se nanašajo na čas sprejetja planskih dokumentov Občine Ljubljana Vič Rudnik, dolgotrajnost sprejemanja prostorskega reda Občine Ig in zatrjevane posege v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke. Tožeča stranka namreč prav z ničemer ne obrazlaga, kako naj bi dolgotrajnost sprejemanja prostorskih aktov Občine Ig in zastarelost planskih aktov za področje nekdanje Občine Ljubljana Vič Rudnik vplivali na zakonitost izpodbijane odločbe, niti tega, v katere od njenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na kakšen način oziroma s čim naj bi bilo poseženo. Kaj takega tudi ne izhaja iz izpodbijane odločbe same po sebi, tako da so tožbene navedbe v tej smeri povsem pavšalne in sodišče nanje ne more odgovarjati.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavana objekta preprečuje neizpolnjevanje pogoja iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1. Kot je bilo že navedeno, morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 66. člena ZGO-1, zato izpolnjevanje pogoja iz 5. točke tega odstavka, da so bile namreč poravnane vse dajatve in prispevki, kot to zatrjuje tožeča stranka, v ničemer ne more vplivati na pravilnost odločitve.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.