Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za branje zapisnikov o predhodnem zaslišanju prič po drugem odstavku 340. člena ZKP je potrebno izrecno soglasje strank, ki ga je treba vpisati v zapisnik o glavni obravnavi.
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.
1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sklepom K 27/2009 z dne 5. 11. 2009 obsojenemu I. V. izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe v službi po 264. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom IV Kp 13/2010 z dne 21. 4. 2010, pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je obsojenca I. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 264. členu KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. Pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjski sklep je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.
2. Obdolženčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter napadeno odločbo spremeni, tako da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja. Podrejeno pa predlaga razveljavitev odločb višjega in okrajnega sodišča sodišča in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa v zvezi s tem nista podala izjave.
5. Glede na vsebino obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.
6. Vložnik zahteve navaja, da obsojencu ni bila vročena odločba višjega sodišča z dne 14. 4. 2009 s katero je bila razveljavljena oprostilna sodba zoper obsojenca, zaradi česar naj bi ne mogel pripraviti obrambe v ponovljenem postopku, ko je bil povabljen na glavno obravnavo. S tem naj bi bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in kršitev ustavne pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS ter zato niso bile izpolnjene predpostavke za izdajo zakonite in pravilne odločbe v ponovljenem postopku. Ta očitek iz zahteve je sicer utemeljen, saj je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bila obsojencu poskušena vročitev navedene odločbe, vendar neuspešno (l. št. 120 – 121). Po prvem odstavku 396. člena ZKP pa je sodišče prve stopnje obvezano izročiti strankam odločbe sodišča druge stopnje. Ravnanje sodišča v nasprotju s to odločbo lahko predstavlja kršitev v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa je upoštevna le v primeru, če je vplivala na zakonitost sodbe. Vložnik zahteve takšnega vpliva kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe ni izkazal, saj domnevni vpliv ne zadošča. Poleg tega vložnik že sam navaja, da je bilo obsojencu poslano ponovno vabilo za na glavno obravnavo razpisano za dne 5. 11. 2009 že 16. 9. 2009 (dejansko 17. 9. 2009 – kot izhaja iz odredbe za glavno obravnavo na l. št. 142) in je vabilo prejel 12. 10. 2009. Ti podatki pa kažejo, da čeprav sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno s prvim odstavkom 396. člena ZKP, je imel obsojenec dovolj časa za pripravo obrambe in zato njegova ustavna pravica do obrambe ni bila prizadeta. Zakonsko določen rok (najmanj trije dnevi) v tretjem odstavku 439. člena ZKP v katerem mora biti obdolžencu vročeno vabilo na glavno obravnavo, je določen prav zato, da se zagotovi obdolžencu zadostni čas za pripravo obrambe in ta rok je bil v obravnavani zadevi upoštevan ter bistveno daljši. V tej zvezi je sodišče druge stopnje upravičeno opozorilo, da je obsojenec po prebrani obtožbi na glavni obravnavi dne 5. 11. 2009 izjavil, da jo je razumel in je torej vedel zaradi katere zadeve je bil povabljen in katero očitano kaznivo dejanje se bo obravnavalo.
7. Navedba iz zahteve, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 5. 11. 2009 izvajalo dokaze z branjem zapisnikov o izpovedbah prič, ne da bi predhodno pridobilo soglasje strank za branje skladno z drugim odstavkom 340. člena ZKP, je utemeljena. V nasprotju s stališčem sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, je Vrhovno sodišče že v več odločbah posebej poudarilo, da je za branje zapisnikov o predhodnem zaslišanju prič po drugem odstavku 340. člena ZKP, potrebno izrecno soglasje strank, ki ga je treba vpisati v zapisnik o glavni obravnavi. Na takšno soglasje torej ni mogoče sklepati iz konkludentnih ravnanj strank oziroma iz okoliščine, da stranke ob branju zapisnikov niso dale posebnih pripomb v tej smeri. Vendar je tudi ta kršitev določbe kazenskega postopka, v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, upoštevna le v primeru, če je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, kar pa vložnik ni izkazal. 8. Neutemeljeno je stališče zagovornika v zahtevi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je brez procesnega sklepa in samoiniciativno pribavilo pred glavno obravnavo posamezne dokaze in jih na glavni obravnavi izvajalo, ne da bi dalo strankam možnost, da se o njih izjavijo. V tem primeru je namreč šlo za dokaze, ki jih je sodišče pribavilo po uradni dolžnosti in za tovrstno procesno aktivnost sodišče ni dolžno sprejemati posebnih procesnih sklepov. Sodišče ima pooblastilo za takšne odločitve v 17. členu ZKP (načelo materialne resnice), v pripravah na glavno obravnavo pa še posebej v tretjem odstavku 289. členu ZKP. Glede na navedeno v teh primerih ne gre za nezakonite dokaze ali druge dokaze, na katere se nanaša določba 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritrditi pa je treba zagovorniku, ko izpostavlja opustitev obveznosti sodišča, da bi o teh odločitvah, glede pribavljanja novih dokazov, moralo obvestiti stranki. Ta obveznost sodišča izhaja iz določbe četrtega odstavka 289. člena ZKP in je njen namen prav v tem, da se stranki lahko „pravočasno pripravita na izvedbo novih dokazov ter da lahko predlagata še nasprotne dokaze“ (Š. Horvat v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 636). Ravnanje sodišča v nasprotju z navedeno predpisano dolžnostjo predstavlja torej kršitev določb kazenskega postopka, ki pa je v storjena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP le, če bi vplivala na zakonitost sodbe. Te vzročne zveze med kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane sodne odločbe pa vložnik zahteve ni izkazal, saj je izpostavil le domnevni vpliv na „rezultate dokaznega postopka“, torej na pravilnost izpodbijane sodbe, ne pa na njeno zakonitost. Ob tem pa ne drži niti nadaljnja trditev zagovornika, da stranke oziroma obsojenec niso imeli možnosti izjaviti se o dokazih izvedenih na glavni obravnavi, saj je iz zapisnika razvidno, da je bil obsojenec poučen o pravici postavljati vprašanja zaslišanim osebam in dajati pripombe ter pojasnila glede njihovih izpovedb (l. št. 154), vendar ob branju zapisnikov o izpovedbah prič pripomb ni imel, kot tudi ne vprašanj ali pripomb za na glavni obravnavi neposredno zaslišani priči. 9. V zahtevi se uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, da je sodišče druge stopnje funkcijo župana, ki jo je opravljal obsojenec, štelo kot obteževalno okoliščino, čeprav gre za konstitutivni znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja in se te okoliščine ne sme hkrati upoštevati kot obteževalne. Zatrjevano kršitev kazenskega zakona bi bilo mogoče storiti v obravnavanem primeru le s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu glede odločbe o kazenski sankciji, v obravnavani zadevi torej z izrekom kazenske sankcije zunaj zakonskih meja. Pogojna obsodba, izrečena obsojencu s sodbo sodišča druge stopnje, pa je bila izrečena na podlagi in v okviru zakonskih določb kazenskega zakona, zato tudi ta kršitev ni podana. Kolikor pa se z navedeno kršitvijo v zahtevi uveljavlja nepravilno odmerjena kazenska sankcija (374. člen ZKP), gre za razlog, ki ga glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.
10. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niti kršitve določb Ustave RS in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP). Na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in šesto točko drugega odstavka 92. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.