Jedro

Postopek je sodišče prve stopnje prekinilo do pravnomočne odločitve v delovnem sporu, v katerem je tožnica izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadaljevalo ga je, ko je potekel čas, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Tudi če bi sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi lahko tožnici priznalo delovno razmerje le do izteka časa, za katerega je bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je tako s postopkom nadaljevalo, ko ni bilo več razlogov za prekinitev.

Sodišče prve stopnje bi moralo glede zavrženja tožbe v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti organizacijskega navodila, upoštevati, da zoper takšne akte delodajalca delavec nima sodnega varstva in zato ta del zahtevka iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 336,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen s sklepom opr. št. Pd 239/2018 z dne 11. 3. 2021, nadaljuje in da se tožba z dne 21. 9. 2028 zavrže. 2. Zoper sklep se v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe, pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ima še vedno pravni interes za vodenje tega spora, saj bi ugoditev tožbenemu zahtevku zanjo pomenila pravno korist. S tem bi pridobila temelj za uveljavljanje povračila povzročene ji škode po določbi 2. odstavka 179. člena ZDR-1, ki se nanaša tudi na škodo, ki je nastala zaradi delodajalčevega kršenja pravic delavcu iz delovnega razmerja, kar je v tem primeru izdaja nezakonitega organizacijskega navodila. Neenakopravne obravnave tožnice in drugih ravnanj mobinga je bilo več, tudi po vložitvi tožbe, zato bi ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku pomenila podlago za uveljavljanje odškodnine iz naslova mobinga in šikaniranja na delovnem mestu.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Prvi del zahtevka je ugotovitveni, drugi del zahtevka je dajatveni. Od tako postavljenega ugotovitvenega zahtevka tožnica ni imela nobene pravne koristi. Organizacijsko navodilo je poslovna odločitev delodajalca, ki je sodišče ne more presojati. Bistvo tožbe je zagotavljanje dela. Ker tega tožnici ni možno zagotoviti, nima pravnega interesa. Pritožbena navedba, da ima tožnica vedno pravni interes, saj bi se v primeru, če bi sodišče zahtevku ugodilo, vzpostavila odškodninska odgovornost glede mobinga, je pritožbena novota.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Odločitev je materialno pravno pravilna, vendar delno iz drugih razlogov.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 25. 10. 2017 na delovnem mestu glavni tajnik univerze za čas od 25. 10. 2017 do 24. 10. 2021. Rektor tožene stranke je 20. 7. 2018 izdal organizacijsko navodilo, s katerim je tožnici kot glavni tajnici univerze odvzel pooblastila za vodenje, organiziranje in nadziranje posameznih področij delovanja univerzitetne uprave, ki jih je skladno s tem navodilom od tedaj vodil sam. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev nezakonitosti organizacijskega navodila in zagotovitev opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi.

7. Postopek je sodišče prve stopnje s sklepom Pd 239/2018 dne 11. 3. 2021 prekinilo do pravnomočne odločitve v delovnem sporu Pd 339/2018, v katerem je tožnica izpodbijala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadaljevalo ga je, ko je potekel čas, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Tudi če bi sodišče v zadevi Pd 339/2018 ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi lahko tožnici priznalo delovno razmerje le do izteka časa, za katerega je bila sklenjena, tj. to 24. 10. 2021. Sodišče prve stopnje je tako s postopkom nadaljevalo, ko ni bilo več razlogov za prekinitev.

8. Tožbo je zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnica za vodenje spora nima pravnega interesa, saj je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 24. 10. 2021. Sodišče prve stopnje bi moralo glede zavrženja tožbe v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti organizacijskega navodila št. ... z dne 20. 8. 2018, upoštevati, da zoper takšne akte delodajalca delavec nima sodnega varstva in zato ta del zahtevka iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP).

9. Pravilno pa je presodilo, da tožnica za uveljavljanje zahtevka, da se ji zagotovi opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 10. 2017, nima več pravnega interesa. Ker gre za pravice in obveznosti, ki so skladno z določbama prvega odstavka 33. člena in prvega odstavka 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2018 in nadaljnji) v zvezi s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, sta jih stranki dolžni izvrševati le v času trajanja delovnega razmerja (drugi odstavek 4. člena ZDR-1), ki pa je tožnici vsekakor prenehalo najkasneje z dnem izteka časa po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Toženki tako ni več možno naložiti zagotovitve opravljanja dela tožnici.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je toženi stranki dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 450 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 336,00 EUR.