Jedro

Ker je torej izkazano, da je storilec kljub pritožbenim zatrjevanjem, da ne govori nemškega jezika, s tujimi organi komuniciral v nemškem jeziku, četudi s pomočjo Google prevajalnika, so pristojni organi Republike Avstrije imeli podlago za domnevo, da storilec razume nemški jezik, saj jih o tem, da so pritožbe sestavljene z Google prevajalnikom, ni obvestil, in so zato komunicirali z njim zgolj v nemškem jeziku. Storilec se glede na tako procesno situacijo v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na nerazumevanje jezika, v katerem je potekal postopek, kar bi sicer lahko predstavljalo razlog za zavrnitev predloga za priznanje in izvršitev po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji Bezirkshauptmannschaft L. št. BHLB-15.1-14917/2017 z dne 20. 9. 2018 v zvezi z odločbo Landervewaltungsgericht S. št. LVwG 30.9-2838/2018-2 z dne 9. 1. 2019, ki je sta postali pravnomočni 5. 3. 2019, in s katero je bilo storilcu naloženo plačilo globe in stroškov postopka v skupnem znesku 2.925,00 EUR, od katerih je 500,00 EUR že plačal, prizna in izvrši. Glede preostanka neplačane globe v višini 2.425,00 EUR je odločilo, da ga mora storilec plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, in ga poučilo, da lahko po poteku tega roka pri Finančni upravi RS predlaga obročno plačilo globe in stroškov postopka, v kolikor pa sankcije ne bo plačal, se bo ta izterjala prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za priznanje in izvršitev zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je storilcu v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku, domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja (3. člen ZSKZDČEU-1), v skladu s katerim pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članice na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve kratko pojasnilo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Republike Avstrije.

6. Iz opisa dejanj v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je storilec bil sankcioniran zaradi več kršitev predpisov o dovoljenem času vožnje tovornih vozil in evidentiranju delovnega časa poklicnih voznikov po Uredbi ES 561/2006, ki jih je storil v obdobju od 6. 11. 2017 do 24. 11. 2017 ter 3. 12. 2017, ko so bile vse kršitve tudi ugotovljene. O storilčevi odgovornosti za storjene prekrške je odločil prekrškovni organ Bezirkshauptmannschaft L. z odločbo o prekršku, ki je bila izdana 20. 9. 2018. Iz odločbe o prekršku je razvidno, da je storilec v postopku o prekršku 9. 6. 2018 podal pisno izjavo pred izdajo odločbe o prekršku, saj je ta v celoti povzeta v obrazložitvi odločbe o prekršku (list. št. 16 – 17). Ker je storilec izjavo v postopku o prekršku podal v nemškem jeziku, kot navaja tudi sam v pritožbi, je prekrškovni organ ob upoštevanju tretjega odstavka 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, ki jo je Svet pripravil na podlagi 34. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju konvencija), ki določa, da je treba pisanja ali vsaj njegove pomembne dele prevesti v enega od jezikov države članice, na ozemlju katere je naslovnik, kadar obstaja razlog za domnevo, da naslovnik ne razume jezika, v katerem so pisanja sestavljena, upravičeno domneval, da storilec razume nemški jezik, zaradi česar je izdal odločbo o prekršku v nemškem jeziku.

7. V nadaljevanju je storilec zoper odločbo o prekršku vložil pritožbo, tudi tokrat v nemškem jeziku, kar pojasnjuje tudi sam v pritožbi, to pa izhaja tudi iz prevoda odgovora Deželnega upravnega sodišča Š. z dne 9. 10. 2020 na list. št. 95, kjer je navedeno, da je storilec zoper odločbo o prekršku Okrožnega glavarstva L. vložil pritožbo v nemškem jeziku, ki se nanaša izključno na odmero kazni in da zato niso bili podani razlogi, da bi sodišče v zadevi postavilo tolmača, saj pritožnik v nasprotju s sedanjimi zatrjevanji le-tega niti ni zahteval. 8. Ker je torej izkazano, da je storilec kljub pritožbenim zatrjevanjem, da ne govori nemškega jezika, s tujimi organi komuniciral v nemškem jeziku, četudi s pomočjo Google prevajalnika, so pristojni organi Republike Avstrije imeli podlago za domnevo, da storilec razume nemški jezik, saj jih o tem, da so pritožbe sestavljene z Google prevajalnikom, ni obvestil, in so zato komunicirali z njim zgolj v nemškem jeziku. Storilec se glede na tako procesno situacijo v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na nerazumevanje jezika, v katerem je potekal postopek, kar bi sicer lahko predstavljalo razlog za zavrnitev predloga za priznanje in izvršitev po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1, saj bi to pomenilo, da storilec v odsotnosti razlogov za sprejem odločbe o prekršku, ki bi bili podani v jeziku, ki ga razume, ni imel možnosti učinknovitega uveljavljanja pravice do pravnega sredstva v postopku o prekršku. Glede na to, da je storilec pravico do pravnega sredstva izkoristil, v njem pa niti pristojnega prekrškovnega organa države izdaje, niti sodišča ni obvestil, da ne razume nemškega jezika in da zahteva pomoč tolmača, njegovim pritožbenim navedbam o kršitvi pravice do obrambe v postopku o prekršku ni mogoče slediti.

9. V zvezi s storilčevimi trditvami v odgovoru na pojasnila Deželnega upravnega sodišča Š. na list. št. 102, da je z dejstvom, da ne razume nemškega jezika, seznanil pooblaščeno uradno osebo pristojnega organa države izdaje J. K. v telefonskem pogovoru in jo prosil, da mu omogoči ustni zagovor v slovenskem jeziku ter razumel, da je v to privolila, in da mu tako ni omogočila zagovora v slovenskem jeziku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi moral take trditve storilec uveljavljati v pritožbi zoper odločbo o prekršku, česar pa ni storil, saj je izpodbijal samo odločitev o sankcijah, kot izhaja iz dopisa Deželnega upravnega sodišča Š.. Zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe in ne glede na to, ali so te navedbe resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti.

10. Iz navedenih razlogov tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa pri odločanju ni upoštevala oprostilne sodbe Bezirksgericht L. št. 11 U 22/18 w – 9 z dne 26. 3. 2018 in dejstva, da je poleg njega bil na vožnji še drug voznik, ki je vozil brez voznikove kartice in printal tahografske izpiske, kot je predpisano in dovoljeno, temveč je seštela vožnje, ki jih je opravil storilec in drugi voznik skupaj. Poleg tega, da gre za odločbo povsem drugega sodišča, četudi v zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo storil 3. 12. 2017 (uporaba ponarejene kartice voznika), s temi navedbami namreč storilec uveljavlja, da odločba pristojnega organa države izdaje temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, kar pa ni upošteven pritožbeni razlog v postopku za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje zaradi že prej omenjene vezanosti slovenskega sodišča na pravnomočne odločitve pristojnih organov države izdaje.

11. Ker je glede na navedeno storilčeva pritožba neutemeljena in je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk za zavrnitev priznanja in izvršitve odločbe pristojnega organa države izdaje, in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).