Jedro

V primeru, ko športnemu udeležencu, ki se športne igre prostovoljno udeleži, nastane škoda, ki je posledica krivdnega ravnanja, se presoja, ali je organizatorju športne aktivnosti moč očitati opustitev potrebne skrbnosti. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev nevarnosti, pa tudi možnosti samega oškodovanca, da bi se škodi izognil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) se je poškodovala na nogometni tekmi, ki je potekala v okviru športne prireditve Športne igre ..., katero je organizirala tožena stranka (v nadaljevanju toženec). S tožbo je tožnik od toženca zahteval plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožnika obsodilo na povrnitev stroškov.

3. V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnik uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

5. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožba utemeljuje s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni opravilo jasne presoje tožnikovih trditev ter izvedenčevih ugotovitev. Ta postopkovni očitek ni utemeljen, saj je s stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, katere je moč izpodbijati s pritožbo in je tako preizkus sodbe možen.

6. Pritožnikovo zavzemanje za presojo temelja odškodninske odgovornosti na podlagi pravil o objektivni odgovornosti ni utemeljeno. Objektivna odgovornost namreč v našem pravu pomeni izjemo in se ne razteza na nevarnosti vsakodnevnega življenja, ampak na takšne dejavnosti, katerih izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati njihovih učinkov. Objektivna odgovornost toženca ne izvira niti iz njegove dejavnosti kot organizatorja nogometne tekme, niti iz naslova nevarne dejavnosti kot take. Igranje nogometa namreč po že ustaljeni sodni praksi ni nevarna dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Posamezne aktivnosti sicer lahko postanejo nevarne zaradi spleta določenih okoliščin in izvajane dejavnosti, vendar gre pri tem za okoliščine, ki so objektivne narave, ne pa za tiste, ki so neposredno poledica krivdnega ravnanja osebe, ki izvaja dejavnost, samega oškodovanca ali tretje osebe. Poleg tega pa se tudi na podlagi 157. člena OZ odgovornost organizatorja športne prireditve ne more presojati po načelu vzročnosti v razmerju do aktivnih športnih udeležencev (četudi se poškodujejo pri nevarni športni dejavnosti kot na primer boks, avto-moto dirke itd.), temveč le v razmerju do tistih, ki se prav zaradi prireditve zberejo v večjem številu na določenem prostoru in ki so ogroženi lahko tudi prav zaradi neobičajno velikega števila ljudi in izrednih okoliščin s tem v zvezi.

7. V obravnavanem primeru, ko se očita izvajanje nogometne tekme na neprimernem terenu ob neprimernih navodilih, ne gre za kakšne takšne okoliščine, ki bi omogočale presojo toženčeve odgovornosti po pravilih o objektivni odgovornosti, saj zatrjevana kršitev pravil ne izvira iz sfere izven odgovorne osebe.

8. Ker okoliščine zatrjevanega izvajanja tekme torej izvirajo iz opustitev oziroma ravnanja odgovorne osebe, gre lahko kvečjemu za krivdno odgovornost. V takem primeru, ko športnemu udeležencu, ki se športne igre prostovoljno udeleži, nastane škoda, ki je posledica krivdnega ravnanja, se presoja, ali je organizatorju športne aktivnosti moč očitati opustitev potrebne skrbnosti. Obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, je odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev nevarnosti, pa tudi možnosti samega oškodovanca, da bi se škodi izognil1. 9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval na nogometni tekmi, ki je potekala zgolj med člani sindikata v okviru sindikalnih iger, ki jih je organiziral toženec. Šlo je za športno-družabni dogodek, na katerem so se udeleženci lahko pomerili še v košarki, namiznem tenisu, vlečenju vrvi in pikadu. Na igralni površini spornega nogometnega igrišča so se mešale zaplate trave in zemlje, površina ni bila ravna, trava pa je bila zaradi vremenskih razmer vlažna. Tožnik je videl stanje nogometnega igrišča, zaradi prepovedi uporabe kopačk pa se je odločil, da bo igral obut v športne copate z ravnim podplatom. Organizator je igralcem prepovedal, da na tekmi igrajo v kopačkah. Tekma, na kateri je prišlo do poškodbe, je bila druga zapovrstjo, na kateri je igral tožnik. Posamezna nogometna tekma je trajala dva polčasa po 15 minut. Tožnik je v drugem polčasu druge tekme utrpel pretrganje tetive kvadricepsove mišice leve noge in zlom začetnega členka 2., 3. in 4. prsta ter zlom 5. dlančnice desne roke. Do tožnikove poškodbe ni prišlo zaradi telesnega stika s kakšnim od igralcev.

10. Pritožba v zvezi z gornjimi ugotovitvami podaja lastna stališča tako o primernosti spornega igrišča za igranje nogometa kot o vrsti obuval, s katerimi bi morali igralci igrati. Res je, da mora organizator nogometne tekme zagotoviti primerno igrišče za igro ter da mora ustrezno ukrepati glede varnosti igralcev. Res je tudi, da razmere na spornem nogometnem igrišču niso bile optimalne za igranje nogometa ter da kopačke preprečujejo zdrse na travi. Vendar ne gre spregledati, da razmere na igrišču očitno niso bile tako slabe, da se tekme ne bi odigrale, pa tudi, da sodišče ni ugotovilo, da bi kdorkoli opozarjal, da igralna površina ni primerna za to, da bi se na njej odigrale nogometne tekme. Nadalje ne gre spregledati, da uporaba kopačk lahko ob udarcih s podplatom na tekmečevo nogo ali ob stopanju na tekmečevo nogo botruje k poškodbam tekmecev (celo k nalomom in zlomom kosti), ter da se zato ob nogometnih tekmah, kakršna je bila obravnavana, ko gre za priložnostne igralce, uporaba take obutve odsvetuje. Glede na vremenske razmere in stanje igrišča, ki je bilo namenjeno igranju na nogometni tekmi med člani sindikata ob športno-družabnem dogodku, se tako izkaže pričakovanje, da bo nogometno igrišče popolnoma ravno in suho za povsem nerealno. Enako velja tudi za pričakovanje, da bi morali imeti igralci na nogometni tekmi kot je bila obravnavana, ki je bila namenjena bolj druženju kot rezultatu, obute kopačke, saj njihova uporaba predstavlja nevarnost nastanka hujših poškodb za soigralce. Zato pritožnik vzročnost nastale mu škode neutemeljeno pripisuje tožencu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre namreč razloge za nastanek poškodbe pripisati naključju, ki se je primerilo tožniku in ki ne presega okvirov normalnega tveganja pri igranju nogometa, vselej povezanega z določenimi nevarnostmi spričo specifičnosti tega športa. Poleg tega pa bi se lahko tožnik po seznanitvi s stanjem igrišča škodi tudi izognil, če je menil, da brez kopačk, ki jih je sicer imel s seboj, ne more varno igrati, saj je tudi priča Markovič izpovedal, da na dopoldanskih tekmah ni igral, ker se mu je zdelo travnato igrišče spolzko.

11. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

12. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe, s katero ni uspel. Je pa dolžan tožencu, ki je na njegovo pritožbo argumentirano odgovoril, povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP). Ti stroški znašajo 559,98 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 277). V kolikor tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 84/2003, II Ips 342/2005, II Ips 811/2005, II Ips 430/2007, II Ips 511/2008, II Ips 252/2009, II Ips 291/2012, II Ips 284/2016 in II Ips 313/2017.