Jedro

Lastnik psa se lahko razbremeni odgovornosti za škodo, ki jo je pes povzročil le, če dokaže, da je ukrenil vse potrebno za čuvanje in nadzor nad psom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 132.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in pravdne stroške v znesku 52.000,00 tolarjev. V ostalem je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče neutemeljeno ugotovilo, da je tožnika obgrizel ravno njegov pes. Meni, da bi morala starša nedoletnega tožnika dogodek prijaviti takoj na policiji, ne pa, da sta pritiskala na sosedo, kdo ima "takšnega psa". Očitno tožnikova starša nista imela trdnega dokaza o tem, da bi poškodbe povzročil ravno njegov pes in sta zato potem, ko sta izvedela, da se njegov pes včasih utrga, začela kategorično zatrjevati, da gre ravno za njegovega, to je za toženčevega psa. V primeru pa, da gre za njegovega psa meni, da je storil vse za zavarovanje. Pes je bil namreč priklenjen z verigo in se verjetno ne bi odtrgal, če ga ne bi kdo dražil. Tožnik je bil v času dogodka star 12 let in sigurno ni psa samo poklical "kuža, kuža", ampak je dal psu kakšen povod, da ga je pes kasneje obgrizel. Dosojeni odškodnini pa ugovarja tudi po višini, saj meni, da je odškodnina za prestani strah v višini 70.000,00 tolarjev močno pretirana, prav tako pa odškodnina za fizične bolečine v višini 60.000,00 tolarjev ni primerna in je previsoko odmerjena.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče v zvezi z njim v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča glede temelja odškodninske odgovornosti.

Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče neutemeljeno ugotovilo, da je ravno toženčev pes obgrizel nedoletnega tožnika, je neutemeljen. Prvostopno sodišče je izvedlo dovolj obširen in natančen dokazni postopek in sprejelo dokazno oceno, ki je pritožbene trditve ne morejo omajati. Na podlagi zaslišanja staršev mladoletnega tožnika, priče U. M. ter toženca, je sodišče pravilno zaključilo, da je mladoletnega tožnika obgrizel toženčev pes oz. da je šlo nedvomno za toženčevega psa. Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe tudi utemeljeno izključilo vsak dvom, da ne bi šlo za toženčevega psa.

Dejstvo namreč je, da so vsi zaslišani opisali psa, ki je ogrizel tožnika enako, da se je tega istega dne toženčev pes odtrgal z verige, da je imel pes, ki je tožnika obgrizel, pripeto odtrgano verigo, kar sta videla tako tožnikova mati kot tudi priča M. U., da sta tožnikova starša na toženčevem dvorišču psa prepoznala in končno tudi, da je toženec na poziv veterinarskega zavoda peljal svojega psa na večdnevna opozovanja zaradi stekline. Tako se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom prvostopnega sodišča glede obstoja vzročne zveze med ravnanjem toženčevega psa in nastalo škodo. Za presojo toženčeve odgovornosti je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določila ODZ.

Toženec odgovarja za škodo, ki jo je njegov pes povzročil drugemu in bi bil oproščen odgovornosti le, če bi dokazal, da je ukrenil vse potrebno za čuvanje in nadzor nad psom, česar pa tožencu v danem primeru ni uspelo dokazati. Pes se je tožencu že pred škodnim dogodkom večkrat strgal z verige, kar je toženec vedel. Kljub temu pa ni poskrbel za tako verigo, kakršne pes ne bi mogel pretrgati. Za nadzor nad psom pa bi toženec lahko poskrbel tudi na kakšen drug način (na primer s primerno ograjo) in s tem preprečil uhajanje psa.

Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da v danem primeru ne pride v poštev deljena odgovornost. Prvo sodišče je ocenilo pravilno, da dejstvo, da je tožnik poklical psa "kuža, kuža" ne pomeni, da bi tožnik psa izzival, prav tako pa tudi ni drugih dokazov, ki bi kazali na izzivanje ali ščuvanje. Toženčeve pritožbene navedbe, da je tožnik dal psu povod za napad, so pavšalne in pritožbenega sodišča ne prepričajo, saj zanje ne ponuja nobenih dokazov. Iz izvedenih dokazov oz. iz razlogov prvostopnega sodišča pa je mogoče sklepati ravno nasprotno.

Tudi glede višine tožbenega zahtevka se pritožbeno sodišče ne more strinjati s trditvami pritožbe, da je prvostopno sodišče določilo previsoko denarno odškodnino. Pri merilih za določitev višine denarne odškodnine za telesne bolečine je prvostopno sodišče sledilo ugotovitvam izvedenca, ki je opredelil intenziteto in trajanje telesnih bolečin, pri čemer odškodnina v višini 60.000,00 tolarjev, kakršno je dosodilo prvo sodišče, po mnenju pritožbenega sodišča ni previsoka kot zatrjuje pritožba, kvečjemu obratno, vendar pritožbe v tej smeri s strani tožnika ni bilo. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe glede prisojene odškodnine za strah. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik utrpel zelo močan primarni strah, z nekajmesečnimi posledicami. Prvo sodišče je ocenilo, da je tožnik, ki je bil star v času spornega dogodka 12 let, doživel ob napadu psa pravi šok. Pes je bil namreč precej velik in se ga je otrok upravičeno zelo ustrašil. Dejstvo je tudi, da je tožnik utrpel več ugrizov na različnih mestih.

Ni šlo torej le za enkraten ugriz, ampak je napad trajal kar nekaj časa, pes je tožnika večkrat ugriznil, med napadom pa se je tožnik branil. Utemeljeno je tudi verjelo prvostopno sodišče tožnikovi materi, da je imel tožnik zaradi tega napada še nekaj mesecev nočne more. Možnost take posledice pa je dopustil tudi izvedenec. Očitno je šlo torej pri tožniku za strah take intenzitete in trajanja, ki pomeni veljavno podlago za prisojo denarne odškodnine, katero je dosodilo prvostopno sodišče v znesku 70.000,00 SIT, kolikor je tožnik zahteval. Prisojeni znesek odškodnine pa se zdi primeren tudi pritožbenemu sodišču. Ker tako uveljavljani pritožbeni razlogi po mnenju pritožbenega sodišča niso podani in je prvostopno sodišče ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).