Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku v navedbah, da imata obdolženec in njegov zagovornik pravico, da med seboj komunicirata, četudi v tujem jeziku. Kljub temu pa niti iz zahteve za varstvo zakonitosti niti iz zapisnika o zaslišanju obdolženca ni razvidno, da bi bila zaupnost med obdolžencem in njegovim zagovornikom dejansko prizadeta. Zagovornik je namreč svoj nasvet obdolžencu, naj na vprašanje ne odgovori, uspešno podal, in čeprav opozorilo sodnice o uporabi tujega jezika ni bilo upravičeno, ni razbrati, da bi bila zaradi tega medsebojna komunikacija med obdolžencem in zagovornikom ter s tem obramba - tedaj ali v nadaljevanju naroka - kakorkoli omejena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega (tedaj osumljenega) A. A. odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 20., 25. in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlog za pripor zavrne, podredno pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje prepričljive in pravilne razloge o obdolženčevi begosumnosti, vložnik pa podaja lastne dokazne zaključke. Do zatrjevanih pritiskov prvostopenjskega sodišča na obrambo se je prepričljivo in z življenjsko razumnimi razlogi opredelilo že pritožbeno sodišče, čemur pritrjuje tudi državni tožilec.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi izrazil nestrinjanje z navedbami državnega tožilca in vztrajal pri vloženi zahtevi.

B.

5. Zagovornik uvodoma zatrjuje kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Utemeljuje jo z navedbami, da je preiskovalna sodnica na naroku opozorila zagovornika, da z obdolžencem ne sme komunicirati v tujem jeziku, s čimer je omejila njuno medsebojno komunikacijo in s tem na obrambo vršila pritisk.

6. Iz zapisnika o zaslišanju pridržanega obdolženca z dne 20. 1. 2024 je razvidno, da je med podajanjem osebnih podatkov preiskovalna sodnica obdolžencu zastavila vprašanje, nakar je posredoval zagovornik in v ruskem jeziku nekaj sporočil obdolžencu. Sodnica je zagovornika opozorila, naj ne uporablja tujega jezika in da naj ugovore na vprašanja sodišča podaja v slovenskem jeziku. Po tem, ko je zagovornik pojasnil, da obdolženec na postavljeno vprašanje ni bil dolžan odgovoriti in je obdolžencu zato svetoval, naj nanj ne odgovori, mu je preiskovalna sodnica pritrdila in tudi sama obdolženca opozorila, da mu na vprašanje ni treba odgovoriti.

7. Zunajobravnavni senat je opozorilo preiskovalne sodnice, naj zagovornik tudi z obdolžencem uporablja slovenski jezik, ocenilo kot pravilno in dodalo, da lahko sodišče na takšen način preverja morebitno prepovedano dogovarjanje ter da bi zagovornik in obdolženec lahko prosila za prekinitev naroka zaradi zaupnega posveta, česar pa nista storila.

8. Takšno stališče zunajobravnavnega senata Vrhovno sodišče zavrača kot napačno in pritrjuje vložniku v navedbah, da imata obdolženec in njegov zagovornik pravico, da med seboj komunicirata, četudi v tujem jeziku, kar se še posebej odrazi v primeru, kot je obravnavani, ko je zagovornik z opozorilom obdolžencu moral (upravičeno) hitro posredovati. Kljub navedenemu pa niti iz zahteve za varstvo zakonitosti niti iz zapisnika o zaslišanju obdolženca ni razvidno, da bi bila zaupnost med obdolžencem in njegovim zagovornikom dejansko prizadeta. Zagovornik je namreč svoj nasvet obdolžencu, naj na vprašanje ne odgovori, uspešno podal, in čeprav opozorilo sodnice o uporabi tujega jezika ni bilo upravičeno, ni razbrati, da bi bila zaradi tega medsebojna komunikacija med obdolžencem in zagovornikom ter s tem obramba - tedaj ali v nadaljevanju naroka - kakorkoli omejena. Posledično izražena pripomba preiskovalne sodnice tudi ni imela nikakršnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

9. Vložnik nadalje izpodbija obstoj pripornega razloga begosumnosti. Z opiranjem na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-185/95 in odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah XI Ips 52462/2013, XI Ips 35830/2011 in XI Ips 65359/2012 v bistvenem zatrjuje, da begosumnost ne more temeljiti zgolj na ugotovitvi, da gre za tujega državljana brez vezi s slovenskim ozemljem; da verjetnost, da bo obdolženec zapustil Slovenijo, sama zase ne zadošča, temveč morajo biti podane tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da se bo obdolženec skrival oziroma skušal prikriti svoje prebivališče; da je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi s socialnim okoljem, njegovega značaja, premoženja; da za obstoj begosumnosti ne zadošča zgolj teža kaznivega dejanja ali visoka zagrožena kazen. Ocenjuje, da je izpodbijani sklep v očitnem nasprotju s predstavljeno sodno prakso in tudi prakso ESČP. 10. Očitki niso utemeljeni. Nižji sodišči sta priporni razlog begosumnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu oprli na ugotovitve, (i) da je obdolženec državljan Gruzije, ki si v Sloveniji ni ustvaril nobenih vezi, saj tu nima bivališča, zaposlitve ali prihodkov, (ii) da ga na Slovenijo veže le predmetni kazenski postopek, v katerem mu grozi visoka zaporna in denarna kazen, (iii) da ima obdolženec družino v Gruziji, vendar ga doma ni že od novembra 2022, pri čemer mu družina tudi ni predstavljala ovire, da ne bi prišel v Slovenijo, kjer naj bi storil očitano dejanje, prav tako iz podatkov glede obdolženčevega dohodka ni razvidno, da bi lahko kaj prispeval k preživljanju družine, kar vse vodi v presojo, da njegove vezi s socialnim okoljem in družino ne predstavljajo ovire, da se že dlje časa giblje po Evropi, (iv) da se v posameznih državah zadržuje le kratek čas; uporabljal naj bi vozilo s češko registracijo, pri njem je bilo zaseženih več izpiskov računov iz Hrvaške, na Češkem je zavedeno njegovo kratkotrajno bivanje, zaveden je bil tudi ob prehodu meje v Turčijo, kar vse kaže na njegovo mobilnost, (v) da naj bi v obravnavani zadevi že poskušal pobegniti, in sicer po zaustavitvi s strani policije. Glede na vse navedene okoliščine sta sodišči ocenili, da je utemeljeno sklepati, da bo obdolženec pobegnil in se skril ter da bi v primeru izpustitve na prostost zapustil Slovenijo in s tem najmanj močno otežil tek kazenskega postopka (5. in 6. stran prvostopenjskega v zvezi s 7. točko drugostopenjskega sklepa).

11. Ob povzetem torej sodišči pripornega razloga begosumnosti nista utemeljevali le z dejstvom, da je obdolženec tujec in brez vezi s Slovenijo, pa tudi ne zgolj s težo kaznivega dejanja, kot izpostavlja vložnik, temveč sta upoštevali več različnih okoliščin na strani obdolženca, med drugim tudi njegove vezi s socialnim okoljem ter dejstvo, da naj bi že skušal pobegniti. Ob skupni presoji vseh ugotovljenih okoliščin nista ocenili zgolj, da bi obdolženec ob izpustitvi na prostost lahko zapustil Slovenijo, temveč tudi, da je utemeljeno sklepati na njegov beg in skrivanje. Razlogi o obstoju obdolženčeve begosumnosti, kot izhajajo iz pravnomočnega sklepa, so logični, razumno obrazloženi in v skladu s sodno prakso ter tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na visoko stopnjo nevarnosti, da se bo obdolženec na prostosti skušal s pobegom izogniti kazenskemu postopku oziroma vsaj znatno otežiti njegovo izvedbo. Nasprotne vložnikove navedbe zato niso utemeljene.

12. Vložnik nadalje zatrjuje, da je obdolženec pojasnil, da je v Evropi iskal delo z namenom preživljanja svoje družine in da mu zato ni mogoče očitati, da bi se "izgubil" v tujih državah. Navaja, da zgolj premoženjsko stanje obdolženca in njegova želja pomagati družini s tem, ko je iskal zaposlitev, ne more izkazovati njegove begosumnosti. Nadalje trdi, da navedbe policistov o obdolženčevem begu ne držijo, da je obramba zato predlagala nujna preiskovalna dejanja, vendar pa priči nista bili več na voljo na zaslišanje, dejstva iz uradnega zaznamka pa niso resnična. Z vsemi povzetimi navedbami zagovornik nasprotuje dejanskemu stanju, kot je ugotovljeno v pravnomočnem sklepu, in s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Glede vložnikovih navedb, da se zunajobravnavni senat ob odločanju o pritožbi ni opredelil do zagovornikovih očitkov in je zgolj ponovil vsebino iz uradnih zaznamkov, pa je prvotno ugotoviti, da jih vložnik ustrezno ne konkretizira. Ne pojasni namreč, na katere konkretne pritožbene navedbe sodišče ni odgovorilo. Če se vložnikov očitek navezuje na predhodno podane navedbe glede zagovornikovega nestrinjanja z ugotovitvami policistov in predlaganega zaslišanja prič, pa je dodati, da je pritožbeno sodišče na to odgovorilo z vsebinsko jasnimi razlogi v 8. točki drugostopenjskega sklepa.

14. Navedbe vložnika, da so bili podatki o obdolženčevem kratkotrajnem bivanju v posameznih državah pridobljeni pred podanim pravnim poukom in da sodišče na takšno izjavo ne bi smelo opreti svoje odločbe, v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora niso bile materialno izčrpane. Ker za to ni videti nobenih ovir, se zagovornik nanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Ker kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.