Jedro

Lahko se pojavi situacija, ko stranka določenega tujega jezika, v katerem sicer lahko poteka postopek, ne razume dovolj dobro, da bi lahko povedala vse, kar želi. V takem primeru ji je treba tudi naknadno omogočiti uporabo svojega jezika. Zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da zgolj dokazni predlog za dodatno zaslišanje stranke v svojem jeziku, podan ob koncu zaslišanja, kaže na nepošteno uporabo procesnih pravic, ki jo prepoveduje 9. člen ZPP. Na nepošteno uporabo procesnih pravic pa bi po presoji Vrhovnega sodišča lahko kazalo, če bi stranka privolila v potek glavne obravnave v tujem jeziku, ob koncu glavne obravnave pa bi takšnemu poteku ugovarjala.

Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi obrazloženo zavrnilo dokazni predlog pritožnikove pooblaščenke za dodatno zaslišanje pritožnika s tolmačem za kurdski jezik, pritožnik pa (po svoji pooblaščenki) navedeni procesni kršitvi na glavni obravnavi ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel. V tem pritožbenem postopku zato navedenih ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati.

Pritožnikova poroka s slovensko državljanko, s katero ima sina, ni relevantna za presojo dovoljenosti ponovne prošnje.

Zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, in nasvet tihotapcev ne moreta biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pritožnik je bil namreč o svoji dolžnosti govoriti resnico opozorjen pri vsakokratni vložitvi prošnje, česar v pritožbi niti ne zanika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepom in sodbo zavrnilo tožnikov ugovor zoper prepis snemanja glavne obravnave (I. točka izreka sklepa in sodbe) in na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper toženkin sklep, št. 2142-2593/2018/53 (122-29) z dne 9. 11. 2021, s katerim je zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (II. točka izreka sklepa in sodbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepa in sodbe izhaja, da tožnik ni zatrjeval neskladnosti med zvočnim zapisom in njenim prepisom. Prav tako po oceni sodišča prve stopnje ni utemeljen predlog tožnika, da se mu prepis prevede v kurdski jezik, saj pravica do uporabe lastnega jezika ne velja za pisne vloge, ki morajo biti sestavljene v slovenskem jeziku, niti za komuniciranje sodišča s strankami. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikove pooblaščenke (podan po koncu zaslišanja), da se tožnika ponovno zasliši s tolmačem za kurdski jezik, saj je tožnik na vprašanje sodnice, ali razume tolmača za arabski jezik, pokimal, poleg tega je na vprašanja odgovarjal smiselno, med zaslišanjem ni rekel, da ne bi razumel arabsko ali tolmača, prav tako zapriseženi sodni tolmač ni rekel, da ne bi razumel tožnika, ampak je njegovo izpoved prevajal v celoti. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da je bila tožniku zagotovljena ustavna pravica do uporabe svojega jezika v postopku, saj je tolmač prevajal celotno glavno obravnavo, na kateri je bila prisotna tudi tožnikova pooblaščenka, v jezik, ki ga tožnik razume, kar je konkludentno potrdil sam na začetku glavne obravnave. Ocenilo je, da tožnikovo ravnanje (ko je šele po zaslišanju, iz katerega izhaja, da je tolmača razumel in to uvodoma izrecno potrdil sam, ugovarjal, da naj ne bi razumel arabsko) ne zadosti zakonski zahtevi po pošteni uporabi pravic. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi, da tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Pojasnilo je, da dejstev, da je zapustil izvorno državo zaradi bojev med Islamsko državo in iraško oblastjo leta 2014 ni zatrjeval pravočasno, saj je ta razlog nastal pred izdajo predhodne odločitve o tožnikovi prošnji. Po presoji sodišča prve stopnje tožnikove trditve, da je zaradi nasveta tihotapcev lažno navajal razloge za zapustitev izvorne države, niso opravičljiv razlog, da teh navedb ni navajal že v prejšnjem postopku.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep in sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 62. člen Ustave, ker mu ni zagotovilo pravice do uporabe svojega jezika v postopku. Navaja, da je na glavni obravnavi pojasnil, da sicer razume slovenski, angleški in arabski jezik, vendar ne dovolj dobro, da bi povedal vse, kar je želel. Meni, da sta mu bili zato kršeni pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do učinkovitega sodnega varstva, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost sodbe, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje glede nepoštene uporabe svojih pravic. Trdi, da sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve njegove prošnje po uporabi svojega jezika tudi ni moglo zaključiti, da ni navedel novih dejstev in dokazov, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, ter da ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj teh dejstev ni uveljavljal že v predhodnem postopku. Pojasnjuje, da je poročen s slovensko državljanko, s katero ima sina, in želi ostati v Sloveniji, saj se nima kam vrniti. Svojo vas v Iraku je zapustil leta 2014 zaradi bojev med Islamsko državo in iraško oblastjo, njegova družina je bila iz vasi izgnana leta 2017 in je nastanjena v begunskem centru Domiz, za kar je izvedel sedaj preko aplikacije Skype. Trdi, da navedenega opravičeno ni navajal prej, saj ni vedel, da so to pomembne stvari. Poleg tega je pojasnil, da je v prejšnjem postopku izpovedoval drugače, ker so mu tihotapci v Turčiji rekli, da če pove, da ima družinske težave, da je nekoga ubil in mu grozijo, bo hitreje dobil azil. Navaja, da je predlagal toženki, da pridobi njegovo potrdilo o nekaznovanosti, in da je predložil internetne vire, ki predstavljajo nov dokaz. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da pritožnikovemu ugovoru zoper prepis snemanja in tožbi ugodi ter izpodbijani sklep toženke odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, podrejeno pa naj izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz pritožbe izhaja, da pritožnik izpodbija tako sklep kot sodbo, vendar v pritožbi ne navede razlogov, zaradi katerih bi bil sklep o zavrnitvi pritožnikovega ugovora zoper prepis snemanja glavne obravnave napačen, prav tako teh po uradni dolžnosti ni našlo Vrhovno sodišče. 7. Glede izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožnikovo tožbo, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da ne razume arabsko ali da sodnega tolmača za arabski jezik ni razumel. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur pritožnik v pritožbi ne nasprotuje, je sam potrdil, da je tolmača razumel, na vprašanja je odgovarjal smiselno, prav tako je pritožnika razumel sodni tolmač. Pritožnik torej ne nasprotuje poteku glavne obravnave in ne uveljavlja kršitve pravice do uporabe lastnega jezika v postopku zaradi tolmačenja v arabskem jeziku, temveč zaradi zavrnitve dokaznega predloga pritožnikove pooblaščenke za ponovno zaslišanje pritožnika s tolmačem za kurdski jezik, saj je ta želel še nekaj dodati v kurdskem jeziku. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se lahko pojavi situacija, ko stranka določenega tujega jezika, v katerem sicer lahko poteka postopek, ne razume dovolj dobro, da bi lahko povedala vse, kar želi. V takem primeru ji je treba tudi naknadno omogočiti uporabo svojega jezika. Zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da zgolj dokazni predlog za dodatno zaslišanje stranke v svojem jeziku, podan ob koncu zaslišanja, kaže na nepošteno uporabo procesnih pravic, ki jo prepoveduje 9. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na nepošteno uporabo procesnih pravic pa bi po presoji Vrhovnega sodišča lahko kazalo, če bi stranka privolila v potek glavne obravnave v tujem jeziku, ob koncu glavne obravnave pa bi takšnemu poteku ugovarjala.

8. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik (po svoji pooblaščenki) ni navedel, kaj je želel povedati s pomočjo tolmača za kurdski jezik, niti tega ne pove v pritožbi, zato ni jasno, kakšna je narava izjave, ki jo je hotel podati. Poleg tega je pritožnik glede pritožbenih trditev o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika v postopku (in posledično pravic do učinkovitega pravnega sredstva in učinkovitega sodnega varstva) zaradi zavrnitve obravnavanega dokaznega predloga, prekludiran. V skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.1 Iz zapisnika o glavni obravnavi in iz prepisa zvočnega snemanja, ki se nahajata v spisu, izhaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi obrazloženo zavrnilo dokazni predlog pritožnikove pooblaščenke za dodatno zaslišanje pritožnika s tolmačem za kurdski jezik, pritožnik pa (po svoji pooblaščenki) navedeni procesni kršitvi na glavni obravnavi ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel. V tem pritožbenem postopku zato navedenih ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati.

9. V zvezi s ponovno prošnjo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja navedbe, ki jih je za utemeljitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka podal že v tožbi in na katere je sodišče prve stopnje že obrazloženo odgovorilo. Vrhovno sodišče tako v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnikova poroka s slovensko državljanko, s katero ima sina, ni relevantna za presojo dovoljenosti ponovne prošnje. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) namreč med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži tako (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Poroka s slovensko državljansko in rojstvo otroka pa nista razlog preganjanja ali resne škode, kot jih kot pogoj za priznanje mednarodne zaščite določata 27. in 28. člen ZMZ-1. 10. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo toženki, da pritožnik dejstva, da je svojo vas v Iraku zapustil leta 2014 zaradi bojev med Islamsko državo in iraško oblastjo, ni zatrjeval pravočasno (saj je to dejstvo nesporno nastalo pred odločitvijo o pritožnikovi prošnji), niti ni izkazal, da ga skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, in nasvet tihotapcev ne moreta biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pritožnik je bil namreč o svoji dolžnosti govoriti resnico opozorjen pri vsakokratni vložitvi prošnje, česar v pritožbi niti ne zanika. Ker pritožnik ni izkazal opravičenega razloga, da novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka, toženka tudi ni bila dolžna izvesti predlaganih dokazov, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

11. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklep in sodbo.

**K II. točki izreka**

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 190/2017 z dne 13. 2. 2019 in X Ips 251/2017 z dne 25. 4. 2018.