Jedro

Če ni izkazana procesna predpostavka predhodne vložitve zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanega akta pri pristojnem organu (vložene po 1. odstavku 69. člena ZUS), je treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) kot preuranjeno zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženo hkrati s tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.10.2005. V 1. točki izreka te odločbe je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor iz Območne enote N. z dne 15.7.2005, izdano tožeči stranki v inšpekcijski zadevi nelegalnega kopa na zemljišču par. št. 1868, k.o. K.v. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki med drugim naloženo, da takoj ustavi dela, povezana z nelegalnim kopom mineralne surovine - gramoza na navedenem zemljišču in do 15.9.2005 vzpostavi prejšnje stanje na svoje stroške tako, da nasuje izkop s podobnim materialom, kot je bil izkopan, in ga pokrije s slojem rodovitne zemlje (2. in 3. točka izreka) in odločeno, da pritožba zoper to odločbo n-e zadrži njene izvršitve (6. točka izreka). Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje obravnavalo po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS, po kateri lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve s tožbo izpodbijanega akta od sodišča iz razlogov 2. odstavka 30. člena ZUS, če iz teh razlogov izvršitve ni odložil za izvršbo pristojni organ. Presodilo je, da je treba zahtevo kot preuranjeno zavreči, ker ni izpolnjena procesna predpostavka predhodne vložitve zahteve za odložitev izvršitve s tožbo izpodbijanega akta po določbi 2. odstavka 30. člena ZUS pri pristojnem organu. Po tej določbi ZUS pristojni organ odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev s tožbo izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Že okoliščina, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe hkrati s tožbo v upravnem sporu, kaže, da predhodno ni zahtevala odložitve izvršitve s tožbo izpodbijanega akta pred pristojnim organom. Predlog za odložitev izvršitve, vložen v upravnem postopku na podlagi 292. oziroma 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne more nadomestiti zahteve iz 2. odstavka 30. člena ZUS. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 2. odstavku 72. člena ZUS. Predlaga ugoditev pritožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma razveljavitev s pritožbo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov za pritožbo (750 točk), povečanih za 2 % za materialne stroške in za 20 % za davek na dodano vrednost. Navaja, da je že v upravnem postopku predlagala odložitev izvršitve prvostopne odločbe. Prvostopni organ je s sklepom z dne 16.8.2005 njen predlog zavrgel, tožena stranka pa je na njeno pritožbo ta sklep z odločbo z dne 17.10.2005 odpravila in zadevo vrnila v novo odločanje. Ker do vložitve tožbe ni prejela nobene nove odločitve, je štela da gre za molk organa. Podani pa so tudi razlogi za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS, saj meni, da je zapoved za vzpostavitev prejšnjega stanja nerazumna. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo zahtevo tožeče stranke kot začasno odredbo, ki je urejena z določbo 1. odstavka 69. člena ZUS. Z začasno odredbo na navedeni pravni podlagi se namreč lahko prepreči izvršitev upravnega akta do odločitve v upravnem sporu, kar je izrecno zahtevala tožeča stranka in se pri navedbi razlogov za izdajo začasne odredbe sklicevala na obstoj zakonskega pogoja iz 2. odstavka 30. člena ZUS, da bi ji z izvršbo nastala težko popravljiva škoda. Ker tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče presoja v mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 38. člena ZUS), niso upoštevne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na začasno odredbo, ki je urejena v 2. odstavku 69. člena ZUS. Za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, bi morala tožeča stranka, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, izpolniti procesno predpostavko, da je pred pristojnim organom (organom, ki je pristojen za izvršbo) vložila zahtevo za odložitev izvršitve s tožbo izpodbijanega akta po 2. odstavku 30. člena ZUS. Šele tedaj, če pristojni organ pod pogoji iz navedene določbe ZUS ne bi odložil izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, bi lahko zahtevala odložitev iz enakih razlogov od sodišča. Tega pa tožeča stranka ne zatrjuje, niti tega ne potrjujejo sodni spisi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeni ugovor, ki se nanaša na odločanje o predlogu za odložitev izvršitve, danem po ureditvi ZUP, saj se pri tem odločanju ne presoja utemeljenost pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZUS v 2. odstavku 30. člena. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, in potrdilo izpodbijani sklep. K 2. točki izreka: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, saj gre v obravnavani zadevi za takšen spor glede na vsebino tožbenega zahtevka, tožeča stranka pa ne zatrjuje, da bi nastali skupni stroški ali stroški, ki bi jih po svoji krivdi povzročila tožena stranka niti da bi nastali po naključju, ki se je primerilo toženi stranki.