Jedro

Tožnica je od turistov že prejela plačilo za nastanitev, a jim je morala ta znesek vrniti, kar pomeni zmanjšanje njenega premoženja, medtem ko je izgubljeni dobiček preprečitev povečanja premoženja.

Ker ni šlo za preprečitev povečanja premoženja tožnice, ampak se je njeno premoženje zaradi vrnitve plačila nastanitve turistom zmanjšalo, je neutemeljena zahteva sodišča, da tožnica opredeli višino izgubljenega dobička.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) spremeni tako, da se sedaj glasi: „II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 138,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2018 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več, pa se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 317,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 39,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 12,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več, torej še plačilo 188,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 25. 8. 2018 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 12,00 EUR za čas od 25. 8. do 26. 8. 2018, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 559,98 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na kršitve materialnega in postopkovnega prava ter predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Navaja, da je zahtevala plačilo 50,00 EUR kot strošek izredne delovne obveznosti direktorja A. A. in prokuristke B. B., ker sta zaradi groženj toženca ob asistenci policije več ur pozno ponoči nudila potrebno pomoč prestrašenim gostom. Ker nihče ne dela brezplačno, bi namesto zavrnitve plačila tega zneska prvostopenjsko sodišče lahko na podlagi 216. člena ZPP po prostem preudarku odločilo o višini nadomestila za nočno delo direktorja in prokuristke ter prisodilo tožeči stranki celoten navedeni znesek. Vtoževanih 150,00 EUR, ki jih je tožeča stranka vrnila štirim danskim gostom, ker so slednji zaradi protipravnih groženj tožene stranke po manj kot enem dnevu sredi noči zapustili airbnb turistično nastanitev, pa je sodišče nepravilno materialnopravno opredelilo kot škodo pri izgubi dobička v prihodnosti, tožeči stranki pa prisodilo samo 12,00 EUR kot odmeno za čiščenje prostorov po odhodu gostov. Dejansko tožeča stranka zahteva plačilo izgube zaslužka oziroma navadne škode, ki ji je nastala, ko so turisti že koristili nastanitev in je že prišlo do vseh variabilnih stroškov dvodnevnega aranžmaja. Fiksnih stroškov pa skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni potrebno odštevati od prihodkov, saj ti obstajajo ne glede na poslovanje. V konkretnem primeru so tožeči stranki variabilni stroški nastali in se jih ne odšteva, temveč se jih prišteva, ker je tožena stranka po 164. členu OZ dolžna vzpostaviti stanje, ki bi bilo, če škoda ne bi nastala. Četudi bi tožeča stranka morala od vrnjenih 150,00 EUR odšteti še stroške in s tem dokazati višino terjatve iz naslova izgubljenega dobička, pa je treba upoštevati, da je tožeča stranka podala trditev, da razen stroškov čiščenja drugih fiksnih stroškov ni utrpela. Sodišče je kršilo obveznost materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, napačno pa je tudi odločilo o povrnitvi stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vse pritožbene trditve zanika ter predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej zadevi tožnica od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ker so zaradi toženčevega protipravnega ravnanja dne 18. 7. 2018 štirje danski turisti zapustili nepremičnino na naslovu ..., tožnica pa jim je morala zato vrniti plačani znesek za najem nepremičnine. Ker se premoženjska škoda nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, gre za spor majhne vrednosti, ki se obravnava po določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodba v postopku v sporih majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev postopka.

6. Sodišče prve stopnje je kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, ugotovilo sledeče: - tožnica je v času škodnega dogodka nudila turistične nastanitvene storitve; toženec je solastnik sosednje nepremičnine, obe nepremičnini imata skupno dvorišče; - toženec je 18. 7. 2018 na okna ter fasado svoje hiše obesil več napisov v angleškem jeziku, v prevodu „Tuji turisti so v bližini te hiše nezaželeni“ ter s pripisom „Alah Akbar“; - štirje danski turisti, ki so za dva dni najeli nepremičnino, ki jo je oddajala tožnica, so se napisov ustrašili ter nepremičnino zapustili še isti večer; - tožnica jim je zaradi tega vrnila že plačani znesek za nastanitev in čiščenje 150,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi zaključilo, da je podan temelj odškodninskega zahtevka tožnice skladno z določbo 131. člena OZ, nato pa v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi nedokazane višine nastale škode. Ugodilo mu je le v delu zahtevka, ki se nanaša na strošek čiščenja apartmaja 12,00 EUR.

8. Po trditvah tožnice je bila poleg zneska 150,00 EUR, ki ga je vrnila prokuristka tožnice danskim turistom, prikrajšana še za 50,00 EUR, ki predstavlja porabljeni čas direktorja tožnice in prokuristke zaradi njunega posredovanja pri incidentu, ki ga je povzročil toženec. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo. Četudi drži, da sta direktor A. A. in prokuristka B. B. zaradi groženj toženca ob asistenci policije več ur pozno ponoči nudila potrebno pomoč prestrašenim gostom, kot trdi pritožba ter jih pospremila na železniško postajo, njunega porabljenega časa očitno ni mogoče opredeliti kot prikrajšanje tožnice (družbe C. d. o. o.), če jima tega zneska dejansko ni plačala. Dejstvo, da gre za direktorja in prokuristko tožnice na pravilnost odločitev ne vpliva. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi o višini tega stroška moralo prvostopenjsko sodišče odločiti po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP.

9. Pritožnica pa utemeljeno opozarja v pritožbi, da je v ostalem, glede vrnitve zneska za plačilo nastanitve 138,00 EUR, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno napačna. Obligacijski zakonik (OZ) kot pravilo za povrnitev premoženjske škode določa vzpostavitev stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala (1. odstavek 164. člena). Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožnica v tem delu dokazala protipravnost ravnanja toženca in škodo, saj je dokazala, da je danskim turistom vrnila 150,00 EUR (kar so plačali za stroške nočitve in čiščenja) ter vzročno zvezo med njima. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je zmotno štelo, da tožnica (razen stroška čiščenja 12,00 EUR) ni opredelila sorazmernega dela stroškov (najemnina, obratovalni stroški, davki, prispevki, morebitni stroški rednega ali izrednega vzdrževanja nepremičnine), ki bi jih bilo skladno z določbo 168. člena OZ potrebno odšteti od tega zneska. Četudi je pritožnica v tožbi povrnitev tega zneska sama opredelila in uveljavljala kot izgubljeni dobiček, v pritožbi pravilno poudarja, da gre za navadno škodo. Tožnica je namreč od danskih turistov že prejela plačilo za nastanitev, a jim je morala ta znesek vrniti, kar pomeni zmanjšanje njenega premoženja, medtem ko je izgubljeni dobiček preprečitev povečanja premoženja (132. člen OZ). Takšno zmanjšanje premoženja je lahko tudi posledica škodnega dogodka, ki se presoja po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti.1 Ker torej ni šlo za preprečitev povečanja premoženja tožnice, ampak se je njeno premoženje zaradi vrnitve plačila nastanitve turistom zmanjšalo, je neutemeljena zahteva prvostopenjskega sodišča, da tožnica opredeli višino izgubljenega dobička skladno z določbo tretjega odstavka 168. člena OZ. Tožnica je po ugotovitvah sodbe dokazala, da je znesek 150,00 EUR, plačan za stroške nastanitve in čiščenja, danskim turistom vrnila, zato ji mora toženec poleg že prisojenega zneska 12,00 EUR za čiščenje povrniti tudi preostali znesek 138,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opredelitev, ali gre za navadno škodo, ali za izgubljeni dobiček, je namreč materialnopravno vprašanje. Zato zmotna opredelitev škode, ki jo je tožnica ponudila, na odločitev ne sme vplivati.2

10. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še razliko 138,00 EUR do zneska 150,00 EUR, pri čemer je upoštevalo tek zakonskih zamudnih obresti od 27. 9. 2018, kot jih je tožnica zahtevala v zahtevku, ki ga je oblikovala v dopolnitvi tožbe (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Tožnica je v postopku, po spremembi sodbe uspela s 75 %, uspeh toženca pa je 25 %. Pritožbeno sodišče je stroške tožnice, ob upoštevanju določb Odvetniške tarife, odmerilo na znesek 623,98 EUR (dopolnitev tožbe 200 točk, pripravljalna vloga 200 točk, zastopanje na prvi glavni obravnavi 200 točk, zastopanje na drugi glavni obravnavi 100 točk + 50 točk urnina, materialni stroški 2 %, DDV in sodna taksa), stroške tožene stranke pa na 603,98 EUR (enake postavke, le nižja sodna taksa za ugovor). Po pobotanju je skladno z uspehom toženec dolžan povrniti tožnici še 317,00 EUR pravdnih stroškov.

12. Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, upoštevaje pritožbeni uspeh tožnice 73 % pa ji mora povrniti v tem razmerju strošek sodne takse za pritožbo v znesku 39,40 EUR (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Več o tem Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, komentar dr. N. Plavšak k 168. členu. 2 VSRS III Ips 21/2021.