Jedro

V primeru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po 4. točki drugega odstavka 46. člena KZ RS, torej v primeru umora zaradi prikrivanja drugega kaznivega dejanja mora namreč to, drugo kaznivo dejanje, storilec že izvršiti in šele nato storiti "še" kaznivo dejanje umora, kot je to sicer opisano tako v komentarju k 46. členu v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavnem KZ SRS (GV Ljubljana 1981), kjer je v komentarju dr. Mitje Deisingerja povsem določno zapisano, da mora v primerih umora zaradi prikritje drugega kaznivega dejanja, to drugo kaznivo dejanje storilec že storiti, nato pa šele storiti kaznivo dejanje umora.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. Ž. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. A. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja k umoru po 4.in 7. točki drugega odstavka 46. člena v zvezi s prvim odstavkom 46. člena Kazenskega zakonika SR Slovenije (Ur. l. SRS št. 12/77 in naslednji - KZ SRS) v zvezi s 7. in 23. členom Kazenskega zakona SFR Jugoslavije (Ur. l. RS št. 44/76 in naslednji - KZ SFRJ) v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/1991) za kar mu je izreklo kazen 15 let zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornikov postavljenih po uradni dolžnosti, pa so v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZKP obremenili proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je podal pisni odgovor višji državni tožilec s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba obdolženčevega zagovornika utemeljena.

5. Pritožba sicer nima prav, ko prvsostopnemu sodišču očita kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi se naj izpodbijana sodba opirala na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na dokaze, na katere se sodba ne sme opirati. Pri tem pritožnik ponovno izhaja iz okoliščin, da so bile priče v Republiki Srbiji podvržene hudemu nasilju ter fizičnemu in psihičnemu mučenju s strani policije, zaradi česar so vsi dokazi, ki so bili na ta način pridobljeni nezakoniti in bi se morali iz spisa izločiti, posledično pa bi se morali izločiti tudi dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi teh zaslišanj. Vsi dokazi, ki so bili v postopku pred sodiščem druge države pridobljeni v nasprotju z osnovnimi standardi, ki jih določa Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Ustave Republike Slovenije, bi tako morali biti izločeni iz spisa. Prav tako pa, v skladu z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa, bi morali biti izločeni tudi vsi naknadno pridobljeni dokazi, ki so bili pridobljeni, po oceni pritožnika, na podlagi prvotno nezakonito pridobljenih dokazov.

6. S takšnimi pritožbenimi trditvami pa že iz razlogov, navedenih v sklepih tukajšnjega sodišča opr. št. V Kp 8885/2012 z dne 30. 6. 2014 in II Kp 8885/2012 z dne 5. 4. 2013, na kar se v točki 6 izpodbijane sodbe sklicuje tudi prvostopno sodišče, ni mogoče soglašati.

7. Pritožniku je bilo tako z že citiranimi sklepi obrazloženo, da so bili tedanji osumljenci oziroma obdolženci in priče zaslišani v Republiki Srbiji ne le na policiji, temveč tudi pri preiskovalnem sodniku in na glavni obravnavi, kjer jim je bil dan tudi ustrezen pravni pouk. Ob tem so se nekatere priče tudi na glavni obravnavi v tem kazenskem postopku, torej pred slovenskim sodiščem, sklicevale na svoje izpovedbe, dane pred sodiščem v Republiki Srbiji, pri tem pa so izpostavile tudi, da so že na srbskem sodišču govorili resnico. Navedeno pa nikakor ne daje podlage za zaključek, da bi priče tudi na sodišču v Republiki Srbiji bile izpostavljene psihičnim in fizičnim zlorabam. Sicer pa tega, katere konkretne izpovedbe prič ima pritožnik v mislih in katere konkretno so tiste izpovedbe, ki bi naj bile plod psihičnega in fizičnega maltretiranja pritožnik ni konkretiziral in prič katerih izpovedbe bi naj bile dane pod prisilo niti ni imenoval, zato se pritožba v tem delu tudi sicer ni dala preizkusiti.

8. Pritožbeno sodišče pa ob vsem navedenem dodaja še, da se izpodbijana sodba, torej sodba slovenskega sodišča, opira zgolj na dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, ki jo je opravilo tukajšnje sodišče, ki je vsem zaslišanim, kot je sicer že navedeno, dalo ustrezne pravne pouke, zato se trditve, da bi bile izjave teh prič dane pod prisilo ali grožnjo, brez podlage. V kolikor pa ima pritožnik v mislih izjave dane v Republiki Srbiji v predkazenskem postopku, ko bi naj policija vršila pritiske in uporabila tudi fizično silo zoper nekatere udeležence v postopku, pa pritožbeno sodišče še enkrat izpostavlja, da izpodbijana sodba ne temelji na izjavah danih v predkazenskem postopku v Republiki Srbiji, temveč na tistih dokazih, ki so bili izvedeni in pretreseni v Republiki Sloveniji.

9. Pritožbeno sodišče pa dodaja tudi, da je v Republiki Srbiji v obravnavani zadevi bila izdana pravnomočna sodba (postopek zoper obdolženega A. Ž. je bil tedaj izločen, za obdolženim Ž. pa je bila razpisana tudi tiralica) in v Republiki Sloveniji voden kazenski postopek zoper obdolženega A. Ž. ne more biti podlaga za izločitev dokazov v pravnomočno zaključenih postopkih zoper obdolžence oziroma osumljence v Republiki Srbiji in tukajšnje sodišče tudi ne more izločati ali uničevati dokazov, ki se nahajajo v tistem kazenskem spisu, kar je bilo pritožniku smiselno pojasnjeno tudi že v predhodno citiranih sklepih pritožbenega sodišča. 10. Obdolženemu A. Ž. pa v predmetnem kazenskem postopku tudi ni bila kršena pravica „da se neposredno osebno sooči s pričo J.“, ki bi naj po navedbah pritožnika edini obremenjeval obdolženca. R. J. je bil namreč v obravnavani kazenski zadevi zaslišan preko videokonference, takšen način zasliševanja pa ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi, kot to izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3795/2010 z dne 29. 5. 2014, na katero se sicer v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi višji državni tožilec. Po določbi 244.a člena ZKP se lahko namreč zaslišanje priče opravi tudi z uporabo sodobnih tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, torej preko videokonference, če je podan kateri od razlogov, navedenih v drugem odstavku citiranega člena, med drugim, če „zaradi drugih upravičenih razlogov ni zaželeno ali možno, da bi oseba prišla k organu, ki opravlja zaslišanje“ (4. točka drugega odstavka 244.a člena ZKP).

11. V konkretni zadevi R. J., torej priča, ki jo v svoji pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, prestaja 40-letno zaporno kazen in njegove navzočnosti na glavni obravnavi v tem postopku ni bilo mogoče zagotoviti, zato je prvostopno sodišče zaslišanje navedene priče opravilo preko videokonference iz upravičenih razlogov. Obdolženčev zagovornik in obdolženec sta imela ob obsežnem, večkratnem zaslišanju navedene priče preko videokonference tudi vse možnosti priči postavljati vprašanja in se s pričo tudi soočiti, zaradi česar so vse trditve pritožnika, da je bila v tej smeri obdolžencu kršena pravica do poštenega sojenja in da je bila kršena Evropska konvencija o varstvu pravic in temeljnih svoboščin, brez podlage.

12. Ima pa pritožba obdolženčevega zagovornika prav, ko prvostopnemu sodišču očita nejasnost in nasprotja v izreku izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je bil namreč obdolženi A. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja k umoru po 4. in 7. točki drugega odstavka 46. člena v zvezi s prvim odstavkom 46. člena Kazenskega zakonika SR Slovenije (Ur. l. SRS št. 12/77 in naslednji - KZ SRS) v zvezi s 7. in 23. členom Kazenskega zakona SFRS Jugoslavije (Ur. l. RS št. 44/76 in naslednji - KZ SFRJ) v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/1991).

Storilec izvrši kaznivo dejanje po 4. točki drugega odstavka 46. člena KZ SR, če stori dejanje iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov. V obravnavni zadevi se je obdolžencu očitalo, da bi naj dejanje storil tako, da je R. J. naklepoma napeljal, da je trem osebam vzel življenje zato, da bi prikril drugo kaznivo dejanje. Do izvršitve samega dejanja pa bi naj prišlo tako, da sta se storilca najprej dogovorila, da bosta vstopila v stanovanje N. S. in mu vzela denar, na kar je kritične noči J. po prihodu oškodovancev pred stanovanje le-te z vanje uperjeno pištolo prisilil, da so vstopili, legli na tla, na kar bi naj obdolženi A. Ž. od J. zahteval naj strelja, saj mrtva usta ne govorijo in J. je vse tri na tleh ležeče oškodovance tudi ustrelil in vsi trije so na kraju dejanja tudi umrli. Za tem, torej po smrti vseh treh oškodovancev pa bi naj J. in obdolženi Ž. preiskala stanovanje in vzela zanju vredne stvari. Iz takšnega opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa, kot to pravilno izpostavlja tudi pritožba, ne izhaja s čem konkretno oziroma na kak način bi naj obdolženi A. Ž. izpolnil znake kaznivega dejanja po 4. točki drugega odstavka 46. člena KZ RS, saj ni opisano katero kaznivo dejanje bi naj na opisan način sploh skušal prikriti.

V primeru pravne kvalifikacije kaznivega dejanja po 4. točki drugega odstavka 46. člena KZ RS, torej v primeru umora zaradi prikrivanja drugega kaznivega dejanja mora namreč to, drugo kaznivo dejanje, storilec že izvršiti in šele nato storiti „še“ kaznivo dejanje umora, kot je to sicer opisano tako v komentarju k 46. členu v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavnem KZ SRS (GV Ljubljana 1981), kjer je v komentarju dr. Mitje Deisingerja povsem določno zapisano, da mora v primerih umora zaradi prikritje drugega kaznivega dejanja, to drugo kaznivo dejanje storilec že storiti, nato pa šele storiti kaznivo dejanje umora. In tudi v Kazenskem zakoniku 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo (Poslovna založba Mb 2017) je v komentarju k 4. točki 116. člena zapisano, da je v primerih umora zaradi prikritja drugega kaznivega dejanja potrebno, da je to drugo kaznivo dejanje storilec že storil, čemur potem sledi kaznivo dejanje umora. Ob navedenem pa je potrebno pritrditi pritožniku, ki z navedbami, da je izrek izpodbijane sodbe v tem delu pomanjkljiv in nejasen, uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Prav pa ima pritožnik tudi, ko v nadaljevanju izpostavlja, da je v izreku sodbe, v abstraktni opredelitvi znakov kaznivega dejanja povzet opis umora zaradi prikrivanja drugega kaznivega dejanja, v konkretizaciji pa je naveden opis, kot da je bilo kaznivo dejanje umora storjeno zaradi storitve nekega drugega kaznivega dejanja, saj navedb „po tem sta z J. preiskala stanovanje in pokojnike ter vzela zanju vredne stvari ...“ pač ni mogoče razumeti drugače, kot da bi naj storilec storil umor zaradi tega, da si omogoči ali olajša storitev drugega kaznivega dejanja oziroma zaradi koristoljubnosti, kot se je sicer to obdolžencu tudi očitalo pred modifikacijo obtožbe. Z obtožbo z dne 31. 5. 2013 se je A. Ž. namreč očitalo, da je po predhodnem dogovoru z R. J. z udeležbo pri izvršitvi iz koristoljubnosti trem osebam vzel življenje … navedeno pa predstavlja, kot že rečeno, drugo obliko kaznivega dejanja po 4. točki drugega odstavka 46. člena KZ SRS in ne kaznivega dejanja umora zaradi prikrivanja nekega drugega kaznivega dejanja, kot to pravilno izpostavlja pritožnik. Kot že navedeno, 4. točka drugega odstavka 46. člena KZ SRS določa več oblik kvalificirane oblike umora. Zato je potrebno pritrditi pritožniku tudi, da je izrek izpodbijane sodbe v tem delu ne le nerazumljiv, temveč ob tem, ko zatrjuje umor zaradi prikritja drugega kaznivega dejanja, opisuje pa najprej storitev umora in šele nato preiskavo stanovanja ter jemanje vrednih stvari, kar nakazuje na storitev kaznivega dejanja iz koristoljubnosti, oziroma kaznivega dejanja, ki je bilo izvršeno zato, da bi se storilo neko drugo kaznivo dejanje, izrek tudi nasprotuje sam sebi. Zaključki prvostopnega sodišča, da so bili pokojni ustreljeni zato, da ne bi mogli spregovoriti o kaznivem dejanju, ki ga je obdolženi skupaj z J. „deloma že izvršil“, kot je to prvostopno sodišče zapisalo v točki 16 izpodbijane sodbe, tri vrstice nižje pa je zaključilo še, da sta storilca „dejanje nadaljevala oziroma dokončala, ko sta skupaj preiskala stanovanje in pokojnike in jim vzela zanju vredne stvari“, pa le še potrjujejo pritožbene zaključke, da v obravnavani zadevi torej ni šlo za prikrivanje že dokončanega kaznivega dejanja, kot se je to obdolžencu sicer očitalo temveč, da gre v obravnavani zadevi za kaznivo dejanje storjeno po kateri od ostalih, v točki 4 drugega odstavka 46. člena KZ SRS navedenih oblikah kaznivega dejanja umora, pri čemer so tudi razlogi prvostopnega sodišča v delu, ko se sklicuje na dokončanje začetega kaznivega dejanja ob očitku umora zaradi prikritja drugega kaznivega dejanja, v nasprotju z izrekom prvostopnega sodišča. 14. Ker nerazumljivost in že opisana nasprotja v izreku predstavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, navedene kršitve pa imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče moralo tudi tokrat izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve oziroma pomanjkljivosti, kritično pa bo presodilo tudi vsa pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se s tovrstnimi navedbami pritožbeno sodišče, zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ni moglo ukvarjati.

16. V ponovljenem postopku bo tako prvostopno sodišče skrbno in poglobljeno ocenilo izpovedbo posameznih prič ter zagovor obdolženca, glede na to, da je bil obdolženčev oče J. Ž. v kazenskem postopku, ki se je vodil pred sodiščem v Republiki Srbiji zaslišan v svojstvu obdolženca in je torej tedaj ob zaslišanjih prejel tudi temu primerne pravne pouke, v predmetni kazenski zadevi, v postopku zoper obdolženega A. Ž., torej v kazenskem postopku zoper sina, pa je bil zaslišan kot priča in mu je bil dan tudi temu ustrezen pravni pouk, da je kot priča dolžan izpovedovati po resnici, (ne sme ničesar zamolčati, kriva izpovedba pa predstavlja kaznivo dejanje, pri čemer je bil opozorjen tudi, da ni dolžan odgovarjati na vprašanja iz 238. člena ZKP), v tem postopku pa je J. Ž. bil podan tudi ustrezen pravni pouk v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZKP, pravni pouk, ki ga je obdolženčev oče prejel pred sodiščem v Republiki Srbiji pa se je, kot že rečeno, glede na status, ki ga je imel J. Ž. takrat kot obdolženec, torej bistveno razlikoval od pravnih poukov, ki jih je navedeni prejel v Republiki Sloveniji, pa bo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku tudi temeljito pretehtalo, ali bo lahko svojo sodbo oprlo na izjave, ki jih je podal obdolženčev oče kot obdolženec, kot je to prvostopno sodišče storilo v izpodbijani sodbi, ko je v točki 12 zapisalo, da sta J. Ž. in N. Ž. „zagotovo takrat (v Srbiji) izpovedovala bolj verodostojno kot sedaj v postopku preiskave oziroma na glavni obravnavi, ko sta se zavedala, da njunemu bratu oziroma sinu grozi dolgoletna zaporna kazen“, pri čemer je prvostopno sodišče v nadaljevanju navedlo tudi, kaj vse je J. Ž. v škodo svojega sina A. Ž. navajal v svojem zagovoru, zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem v Beogradu. Kaj vse je J. Ž. kot obdolženec povedal pred Okrožnim sodiščem v Beogradu v postopku preiskave pa je prvostopno sodišče povzelo tudi na strani 24 izpodbijane sodbe. Na ustrezno obrazložitev pa bo prvostopno sodišče pazilo tudi pri obrazložitvi kazenske sankcije, v kolikor se bo ponovno odločilo za izrek obsodilne sodbe. Kot to utemeljeno v pritožbi izpostavlja tudi obdolženčev zagovornik, je namreč prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi obrazložitev 15-letne zaporne kazni podalo zelo skopo, zgolj v enem stavku.

17. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.