Jedro

Določba 23. člena pravilnika postavlja okvire, v katerih izpitna komisija preveri (oceni) kandidatovo usposobljenost za samostojno opravljanje inženirske storitve in obvladovanja oziroma poznavanja pravil s področja arhitekturne stroke. Vsakršne drugačne zahteve oziroma pričakovanja izpitne komisije, ki v tej določbi nimajo podlage, zato ne morejo biti uporabljena kot relevantna okoliščina pri ocenjevanju (ne)uspešnosti opravljanja izpita.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep upravnega odbora Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije št. ... z dne 15. 7. 2008 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu odboru v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožnikov ugovor zoper postopek pri opravljanju dopolnilnega strokovnega izpita po 100.e členu ZGO-C. V obrazložitvi navaja, da je ZAPS prejela tožnikov ugovor zoper postopek opravljanja izpita v skladu s 54. in 55. členom Pravilnika o strokovnih izpitih s področja opravljanja inženirskih storitev (v nadaljevanju pravilnik). V njem je izpitni komisiji očital, da ni mogel opravljati ustnega dela izpita, ker naloga po mnenju komisije naj ne bi bila izdelana po njemu neznanih merilih, zato naj se naloga v celoti pregleda in oceni kompletnost ter tehnične rešitve. Toženka je na podlagi odgovora izpitne komisije ugotovila, da je tožnikova naloga vsebovala vse zahtevane sestavne dele, da je program v prikazani hiši smiselno zasnovan z manjšimi „nerodnostmi“, ki so navedene v obrazložitvi, in da prikaz tehnologije gradnje nima vpisanih konstrukcijskih elementov, je pa mogoče iz risbe ugotoviti predvideno izvedbo. Kot bistveno pomanjkljivost zasnove navaja oblikovanje „brez navdiha“, kar je tudi razlog, da je bila naloga negativno ocenjena. Ocena naloge temelji na merilih, ki arhitekturno dejavnost opredeljujejo kot oblikovno, tehnično, gospodarsko, socialno in okolju primerno načrtovanje prostora ter objektov in krajinskih ureditev v njem. Merila predvsem ne temeljijo na seštevku potrebnih sestavnih delov, pravilnosti tehničnih rešitev in tehtanju „nerodnosti“, ampak so merila za ocenjevanje zelo kompleksna, na določenih področjih tudi subjektivna in se v družbenem kontekstu lahko spreminjajo. Iz obrazložitve je tudi razvidno, da je komisija tožnika v razgovoru na dan ustnega dela izpita obvestila o svoji odločitvi in ga seznanila, da zaradi negativno ocenjene naloge ne more pristopiti k nadaljevanju izpita. Tak postopek opravljanja izpita temelji na 2. odstavku 40. člena in 1. odstavku 41. člena Pravilnika. V zaključku toženka poudarja, da pravilnik ne določa posebnih kriterijev za oceno pisne naloge, zato se pri ocenjevanju upoštevajo objektivna merila, ki so na področju arhitekturne stroke znana in jih komisija upošteva. Pri tem subjektivni momenti v oceno niso vključeni. Ker pisna naloga ni bila ocenjena pozitivno, tožnik ni mogel pristopiti k nadaljevanju opravljanja izpita, lahko pa ga ponavlja v celoti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so razlogi v izpodbijani odločbi več kot očitno subjektivne narave. Kriterij oblikovanja brez navdiha je subjektiven in v celoti odvisen od dobre volje posameznega člana komisije in kot takšen popolnoma nedefiniran. Ocenjevanje nalog po takšnih kriterijih pomeni, da nihče od kandidatov nikoli ne more vedeti, ali bo naloga ustrezala subjektivnim kriterijem posameznega člana komisije. Bistvo ocenjevanja pisnih nalog je po mnenju tožnika v podrobni in vnaprejšnji določitvi meril. V nadaljevanju tožbe tožnik opozarja tudi na odločbo toženke z dne 18. 9. 2006, s katero je odločila, da se tožnika z dnem pravnomočnosti izbriše iz imenika ZAPS. V zvezi s to odločbo je pritožbeni organ njegovi pritožbi ugodil, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Iz obrazložitve navedene drugostopenjske odločbe z dne 20. 2. 2007 izhaja, da je bil tožnik 25. 5. 1998 na podlagi določb ZGO-B vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev kot inženir gradbeništva. Kasneje naj bi bil vpisan tudi v posebni imenik odgovornih projektantov, kar pa po mnenju pritožbenega organa ne igra vloge. Po stališču drugostopenjskega organa bi torej toženka morala upoštevati, da je bil tožnik vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev, kot to določa 1. odstavek 228. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zato mu ni bilo treba opraviti dopolnilnega strokovnega izpita po 6. odstavku istega člena. Toženka bi mu zato morala izdati potrdilo za odgovorno projektiranje tiste vrste načrtov, za katere je tožnik opravil posebni del strokovnega izpita. Zato se tožnik sprašuje, ali je sploh bil dolžan opraviti zadevni izpit. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe.

Toženka v odgovoru na tožbo glede tožbenih navedb pod točko I. in II. tožbe vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa, glede točke III. pa dodaja, da tožnik v njej navaja dejstva, ne da bi pojasnil, zakaj jih ni navedel že v predhodnem upravnem sporu oz. v ugovornem postopku. Toženka kljub temu pojasnjuje, da se je tožnik vpisal v posebni imenik odgovornih projektantov in o tem dobil odločbo z dne 31. 5. 2001, ki je postala pravnomočna, zato mora v skladu z določbo 100.e člena ZGO (Uradni list RS, št. 45/99) v roku 5 let po vpisu v posebni imenik opraviti dopolnilni strokovni izpit za izdelovanje posameznih načrtov oz. dopolnilni strokovni izpit za projektanta, sicer se ga izbriše iz imenika.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil izpodbijani sklep izdan v ponovnem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo opr. št. U 2355/2006-9 z dne 28. 1. 2008 prejšnji sklep ZAPS odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje iz razloga, ker izpodbijani upravni akt ni bil sestavljen v skladu z določbami ZUP.

Sodišče na podlagi predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožnik 28. 2. 2006 vložil prijavo k dopolnilnemu strokovnemu izpitu iz arhitekturnega projektiranja po 100.e členu ZGO-C. S tako vlogo je izrazil zahtevo, da se mu na podlagi omenjene zakonske določbe dovoli opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita. Šele v obravnavani tožbi izpostavljenih dejstev, in sicer da je bil že pred uveljavitvijo ZGO-C vpisan v imenik pooblaščenih inženirjev kot inženir gradbeništva, na podlagi česar dvomi, ali je sploh dolžan opravljati sporni izpit, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati, saj gre za nedovoljene tožbene novote. Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Kot je razvidno iz upravnih spisov, tožnik teh dejstev v ugovoru ni navajal in na njihovi podlagi izpostavil vprašanja o potrebnem opravljanju dopolnilnega izpita iz arhitekturnega projektiranja. Ob tem sodišče zato le dodaja, da opravljanje navedenega dopolnilnega strokovnega izpita ni v povezavi z določbo 1. odstavka 228. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji), po kateri se šteje, da osebe, ki so z dnem uveljavitve tega zakona vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev po določbah ZGO, izpolnjujejo pogoje za odgovornega projektanta po tem zakonu za tisto vrsto načrtov, v zvezi s katerim so opravili posebni del strokovnega izpita. V tem primeru tožniku torej ni treba opravljati ponovnega – torej tudi ne dopolnilnega – izpita za tisto vrsto načrtov, v zvezi s katerimi je opravil posebni del strokovnega izpita. S katerega področja je opravil posebni del strokovnega izpita, pa ni predmet tega upravnega spora ampak upravnega postopka, v katerem je toženka odločala o izbrisu tožnika iz imenika ZAPS.

Sodišče se strinja s tožbo v delu, v katerem izpodbijanemu sklepu očita, da ugotovitev o bistveni pomanjkljivosti tožnikove pisne naloge, ki je v oblikovanju brez navdiha, temelji na nedefiniranem merilu za ocenjevanje.

Po določbi 23. člena pravilnika (Uradni list RS, št.124/03 in naslednji) je naloga in pristojnost izpitne komisije med drugim, da tudi na podlagi izpitne naloge, ki jo izdela kandidat, preveri, ali je ta usposobljen za samostojno opravljanje tiste inženirske storitve, s katere področja opravlja takšen izpit, v konkretnem primeru s področja arhitekturnega projektiranja, in ali obvlada zakonitosti metod in tehnik ter dobre prakse za zagotavljanje izvajanja arhitekturnega projektiranja tako, da bo lahko pri opravljanju takšnih inženirskih storitev nastopal v eni od vlog, navedenih v tem členu. Ena od nalog izpitne komisije je torej preveriti, ali kandidat obvlada metode, tehnike in dobre prakse na področju opravljanja konkretne inženirske storitve, za katero opravlja izpit. Navedena določba torej postavlja okvire, v katerih izpitna komisija preveri (oceni) kandidatovo usposobljenost za samostojno opravljanje inženirske storitve in obvladovanja oz. poznavanja pravil s področja arhitekturne stroke. Vsakršne drugačne zahteve oz. pričakovanja izpitne komisije, ki v tej določbi nimajo podlage, zato ne morejo biti uporabljena kot relevantna okoliščina pri ocenjevanju (ne)uspešnosti opravljanja izpita.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je edini razlog za negativno oceno tožnikove pisne naloge oblikovanje brez navdiha. Čeprav sodišče lahko domneva, kaj je imela izpitna komisija s tem v mislih, pa to ne zadostuje za preizkus izpodbijane odločbe, saj na podlagi razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na kaj oz. če sploh kaže oblikovanje „brez navdiha“: na neobvladovanje zakonitosti metod, tehnik ali/in dobrih praks, zaradi česar naj tožnik ne bi bil usposobljen za samostojno opravljanje arhitekturnega projektiranja. Preizkus zatrjevane kršitve, da je bilo v zadevi uporabjeno nedefinirano merilo za ocenjevanje, zato ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, jo je v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral pristojni upravni organ določno navesti, kaj pomeni oblikovanje „brez navdiha“ in zakaj je treba šteti, da tožnik iz tega razloga ne more samostojno opravljati inženirske storitve, v zvezi s katero je vložil prijavo za opravljanje dopolnilnega strokovnega izpita oz. katere okoliščine v njegovi nalogi kažejo na to, da ni usposobljen za samostojno opravljanje arhitekturnega projektiranja in da ne obvladuje zakonitosti metod, tehnik in dobrih praks na tem področju.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena). V skladu z določbo 5. člena navedenega pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z ZPP in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahteval tožnik.