Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 29/2016 z dne 21. 6. 2016 presodilo, da Vrhovno sodišče ne more presojati, ali so v izpodbijani sodbi navedene okoliščine pravilno ugotovljene in ali predstavljajo zadostno podlago za izrek sodnega opomina. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri izbiri in odmeri sankcije in kako jih ovrednoti, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ali izrečena sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, kakšna naj bo, je vprašanje primernosti izrečene sankcije. To vprašanje ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Novo mesto - Brežice je storilkama prekrška pravni osebi A., d. o. o., in odgovorni osebi B. B. izdal odločbo o prekršku s katerima je pravno osebo spoznal za odgovorno storitve prekrška po drugem odstavku v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 178. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), odgovorno osebe pravne osebe pa za odgovorno storitve prekrška po tretjem odstavku v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 178. člena ZUTD. Pravni osebi je izrekel globo v znesku 5.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v znesku 4.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo ZSV 39/2024 z dne 13. 6. 2024 odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je storilkama prekrška namesto globe v skladu z določbo 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin. Odločilo je, da se sodna taksa ne določi.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, k0t navaja v uvodu, zaradi kršitve prvega odstavka 21. člena ZP-1 na način iz 4. točke 156. člena ZP-1 in kršitve drugega odstavka 158. člena ZP-1 ter zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da okoliščine, na katerih temelji odločitev sodišča, ne predstavljajo okoliščin v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1, ki bi upravičevale izrek opomina. Poudarja, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo okoliščin objektivne narave o sami storitvi prekrška, ki bi zmanjševale pomen kršitve predpisov. Sodišče ni obrazložilo pričakovanja, da bo že z izrekom opomina dosežen namen sankcioniranja, niti se ni opredelilo do obteževalnih okoliščin, ki so navedene v odločbi o prekršku. Obrazložitev zahteve sklene z navedbo, da gre v obravnavanem primeru za zelo pomanjkljivo obrazložitev sodbe, ki temelji samo na subjektivnih okoliščinah na strani storilcev prekrškov.

3.Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilkama prekrška. Storilki sta se po svoji zagovornici izjavili o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in poudarili, da so kršitve, ki jih Vrhovno državno tožilstvo očita sodišču, neutemeljene. Navedli sta, da storilki prekrška nikoli doslej nista bili spoznani za odgovorni storitve podobnih ali enakih prekrškov, da sta v obravnavanem primeru ravnali "v najboljši vednosti" in bili v očitni zmoti. Odgovor sta sklenili z navedbo, da če bi sodišče ugotovilo, da sankcija opominjevalne narave ne bo dosegla svojega namena, je pač ne bi izreklo.

B.

4.Storilki prekrška sta bili z uvodoma navedenim plačilnim nalogom Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območna enota Novo mesto - Brežice spoznani za odgovorni prekrškov po ZUTD, ker sta, kakor izhaja iz izreka odločbe prekrškovnega organa, sklenili pogodbo o posoji delavcev za začasno in občasno delo in na njeni podlagi sprejeli na delo dva delavca, kljub temu, da družba, s katero sta sklenili pogodbo, ni imela dovoljenja in ni bila vpisana v register, s čimer sta kršili določbo drugega odstavka 66. člena ZUTD, v skladu s katerim sme uporabnik sprejeti napotene delavce le od delodajalca, ki ima za to ustrezno dovoljenje, in je vpisan v evidenco.

5.Iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa je razvidno, da je bilo bistvo prekrškovnega očitka, da sta storilki ravnali malomarno, ker sta na delo sprejeli delavca, pri čemer sta opustili preveritev, ali je delodajalec, ki je delavca napotil, izpolnjeval pogoje za opravljanje te dejavnosti.

6.Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je, poleg nestrinjanja z odločitvijo sodišča, da storilkama prekrškov izreče opomin, uveljavljanje kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker so razlogi izpodbijane sodbe pomanjkljivi oziroma iz njih ni razbrati objektivnih okoliščin, ki delajo prekrška posebno lahka.

7.Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe1 je razvidno, da je sodišče v obravnavani zadevi izpeljalo dokazni postopek, v katerem je ugotovilo številne olajševalne okoliščine na strani storilk prekrškov. Ugotovilo je, da je odgovorna oseba v svojem zagovoru storitev prekrškov odkrito priznala in obžalovala, da sta storilki doslej nekaznovani, da sta podali zavezo, da prekrškov ne bosta več ponavljali in končno, da je odgovorna oseba, ki je usposobljena za gradbena dela, prava povsem neuka. Sodišče se je izrecno opredelilo tudi do pozitivne prognoze v smislu, da bo izrek opomina dosegel svoj namen in da storilki prekrškov ne bosta več ponavljali.

8.Sodišče je pri izreku opomina imelo pred očmi tudi težo storilkama očitanih prekrškov.2 Poudarilo je, da je bilo v obravnavanem primeru bistvo prekrškovnega očitka pravni in odgovorni osebi, da se nista prepričali, ali ima pravna oseba, ki jima je posodila svoja delavca, dovoljenje iz 167. člena ZUTD. Upoštevalo je, da sta za očitana prekrška sicer predpisani visoki globi, vendar pa sta bila v obravnavanem primeru prekrška storjena iz malomarnosti, v prepričanju, da do njiju ne more priti.

9.Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 29/2016 z dne 21. 6. 2016 presodilo, da Vrhovno sodišče ne more presojati, ali so v izpodbijani sodbi navedene okoliščine pravilno ugotovljene in ali predstavljajo zadostno podlago za izrek sodnega opomina. Vprašanje, katere od ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin sodišče upošteva pri izbiri in odmeri sankcije in kako jih ovrednoti, je namreč dejansko in ne pravno vprašanje. Dejanskih vprašanj pa v postopkih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Ali izrečena sankcija ustreza vsem okoliščinam, ki lahko vplivajo na to, kakšna naj bo, je vprašanje primernosti izrečene sankcije. To vprašanje ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

10.Upoštevaje takšno stališče Vrhovnega sodišča, trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ni vsebinsko ustrezno obrazložilo pričakovanja, da bo že z z izrekom opomina dosežen namen sankcioniranja, da se ni opredelilo do obtoževalnih okoliščin, ugotovljenih v odločbi o prekrških, in da sta bili storilki že kaznovani za storitev prekrškov, po vsebini ne pomenijo kršitve določbe prvega odstavka 21. člena ZP-1.

C.

11.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala vrhovna državna tožilka, je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.

-------------------------------

1. točka obrazložitve.

2. točka razlogov sodbe.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 178, 178/1, 178/1-4, 178/2, 178/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.