Jedro

Ugotovljeno dejstvo, da do nepremičnin predlagateljice, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča, delno po teh (in ostalih predlagateljici solastnih) zemljiščih že vodi potna povezava (v teren vkopana gozdna pot povprečne širine 3 m), čeprav manj udobna (daljša) in morebiti celo potrebna določenih posegov za vse želene modalitete prevoza, po presoji sodišča druge stopnje vendarle že samo po sebi zadošča za zaključek, da bi bilo s sicer krajšo in posledično za predlagateljico cenejšo in udobnejšo potjo preko ograjenega dvorišča stanovanjske hiše nasprotnega udeleženca v lastninsko pravico slednjega prekomerno poseženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za dovolitev nujne poti, s katerim je predlagateljica predlagala, da se na nepremičnini parc. št. A k.o. C (ID znak A) kot služečem zemljišču v lasti nasprotnega udeleženca, v korist gospodujočih zemljišč parc. št. B k.o. C (ID znak B), parc. št. C k.o. C (ID znak C) in parc. št. D k.o. C (ID znak D), vse v solasti predlagateljice, ustanovi nujna pot, ki poteka po vozni poti v širini 3,5 metra ob skrajnem južnem robu parcele št. A, od javne poti - prometne površine D.ulica v kraju C - parcela E k.o. C, do parcele C in v obratni smeri (I. točka izreka). Prvostopno sodišče je nadalje zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe z dne 24. 8. 2012 (II. točka izreka) in odločilo, da predlagateljica sama trpi vse stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje predlagateljica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje na abstraktni ravni sicer pravilno navedlo pogoje za dovolitev nujne poti, tekom postopka pa ni odločalo o obstoju vseh pogojev oziroma je o njih odločilo v nasprotju z dejanskim stanjem in materialnopravno nepravilno. Po mnenju pritožnice ni jasno, na podlagi katerih dejstev sodišče prve stopnje navaja, da je na parc. št. F in D (k.o. C) gozdna pot in to celo javno dobro, saj je to v nasprotju z dejanskim stanjem na terenu, listinami v spisu in v nasprotju z javnopravnimi evidencami (pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve procesnih določb). Izpostavlja, da na parcelah št. F in D (k.o. C) ni javnega dobra, temveč je na njih izključna zasebna lastnina. Sicer pa iz izvedenskemu mnenju priloženih fotografij (zlasti fotografije št. 6), ki jih sodišče prve stopnje upošteva kot podlago za svojo odločitev, po prepričanju pritožnice izhaja, da ta del zemljišča po parcelah št. F in D (k.o. C), po izvedencu imenovan pot, ni primeren in uporaben za vožnjo kmetijskih strojev, temveč je pot, po kateri se lahko hodi le peš in vozi z enoslednimi vozili. Zato naj bi bil prvostopni zaključek, da je tu mogoče voziti s kmetijskimi stroji, napačen in v nasprotju z dejanskim stanjem, kakor tudi ni podprt z izvedenskim mnenjem. Prvostopno sodišče med postopkom tudi ni tehtalo sorazmernosti posega v posamezno dobrino in s tem škode - stroškov na strani predlagatelja oz. nasprotnega udeleženca. Povsem je zanemarilo vprašanje glede višine cene in stroškov prevozov po morebitni možni poti preko parc. št. F in D (k.o. C), čeprav je to v skladu z novejšo sodno prakso eno od odločilnih dejstev, ki jih mora sodišče v okviru načela sorazmernosti upoštevati, predlagateljica pa je to izpostavila in v ta namen predlagala izvedbo dokazov (pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Pritožnica nadalje izpostavlja, da je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu zagrešilo več bistvenih kršitev procesnih določb. Svojo odločitev je oprlo na (pisne) izjave prič brez kopij osebnih dokumentov, vložene na sodišče po nasprotnem udeležencu samovoljno, brez poziva sodišča, ki jih je prvostopno sodišče pooblaščencu nasprotnega udeleženca poslalo šele pet dni po naroku dne 26. 9. 2012. Po prepričanju pritožnice navedene izjave ne morejo biti upoštevne kot dokaz, na katerem sloni prvostopna odločitev, saj sodišče predlagateljici na nobenem naroku ni dalo možnosti, da se o njih izjasni oz. je k temu ni pozvalo (pritožbeni razlog bistvene kršitve procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Teh dokazov prvostopno sodišče na nobenem naroku ni izvajalo neposredno, sicer pa je podan tudi dvom v verodostojnost in realnost teh izjav. Iz zapisnikov o delu sodišča naj bi tudi izhajalo, da prvostopno sodišče ni opravilo vsebinske glavne obravnave (pritožbeni razlog bistvene kršitve procesnih določb iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem predlagateljice in nasprotnega udeleženca, temveč je na narokih zapisalo le izjave strank, kar ni enako njihovemu zaslišanju. Po prepričanju pritožnice je obrazložitev prvostopne odločitve v zvezi s predlagano začasno odredbo preskopa oz. nezadostna, sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj o njej ni odločilo pred odločitvijo o glavni stvari. Nepravilna naj bi bila tudi prvostopna odločitev o stroških postopka, da „predlagateljica trpi vse stroške postopka“ in ne zgolj svoje stroške postopka, ki so bili edini v postopku priglašeni. Pritožnica primarno smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve njenemu predlogu za dovolitev nujne poti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v okviru pravočasnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

5. Materialnopravne pogoje za dovolitev nujne poti ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 88. in 89. členu, katerih vsebino je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 4). Za ustanovitev nujne poti morata torej biti podani dve osnovni predpostavki, in sicer da nepremičnina nima potne zveze z javno cesto, kar pomeni, da ni potrebne oziroma primerne potne zveze med nepremičnino, v korist katere se ustanovi nujna pot, in javno cesto. Ta neobstoj je lahko absoluten, kar pomeni, da primerne potne zveze sploh ni, ali pa relativen, ko pot sicer obstaja, vendar pa je neprimerna za redno rabo gospodujoče nepremičnine. Druga predpostavka za ustanovitev nujne poti je v tem, da z njeno ustanovitvijo nastane za gospodujočo nepremičnino večja korist, kot pa znaša škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.(1)

6. V obravnavani zadevi je predlagateljica predlagala ustanovitev nujne poti po delu nepremičnine nasprotnega udeleženca parc. št. A k.o. C, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z ograjenim dvoriščem - ohišnico, v korist svojih - solastnih (gospodujočih) nepremičnin parc. št. B, C in D vse k.o. C, ki v naravi predstavljajo gozd in kmetijska zemljišča, in glede katerih je zatrjevala, da nimajo nobene potne zveze z javno cesto. Da vendarle ne gre za absoluten neobstoj potne zveze med nepremičninami predlagateljice in javno cesto, je prvostopno sodišče zaključilo na podlagi ugotovitev izpeljanega dokaznega postopka, predvsem ugotovitev ob opravi ogleda (na katerem je bil prisoten tudi pooblaščenec predlagateljice in je zapisnik o ogledu brez pripomb podpisal) in iz mnenja postavljenega izvedenca. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje imajo predlagateljičine nepremičnine potno povezavo z občinsko gozdno cesto, ki predstavlja javno dobro (parc. št. G k.o. C), od katere poteka do gospodujočih parcel (v korist katerih se predlaga ustanovitev nujne poti) gozdna pot preko parc. št. F k.o. C (v solasti predlagateljice) in nato preko ene od predlaganih gospodujočih parcel št. D k.o. C. Neutemeljene in zavajajoče so pritožbene navedbe, da naj bi prvostopno sodišče zmotno navedlo, da „je na parc. št. F in D (k.o. C) gozdna pot in to celo javno dobro“, saj tak zaključek iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, prvostopno sodišče na teh nepremičninah predlagateljici nikoli ni odrekalo zasebne lastnine. Na podlagi po izvedencu izmerjenih širine (2,83 m do 3,54 m) in naklona (18,75% do 28,42%) obstoječe gozdne poti, nenazadnje pa tudi na podlagi takrat neprerekane neposredne ocene sodišča ob ogledu na kraju samem, je prvostopno sodišče zaključilo, da obstoječa gozdna pot predstavlja primerno potno zvezo za redno rabo predlagateljičinih nepremičnin, po kateri je mogoča tudi vožnja s kmetijskimi stroji. Res je sicer, da slednji zaključek, katerega pravilnost predlagateljica prereka, iz mnenja izvedenca izrecno ne izhaja. Vendar pa ga je sodišče prve stopnje tudi po presoji sodišča druge stopnje lahko utemeljeno in z dovolj veliko verjetnostjo sprejelo na podlagi lastnih ugotovitev ob ogledu na kraju samem, ki niso bile prerekane, objektivnih podatkov izvedenca o širini in naklonu obstoječe gozdne poti, ki je po ugotovitvi izvedenca vkopana v brežino gozda, nenazadnje pa tudi na podlagi po nasprotnem udeležencu predloženih izjav prič, da so se po navedeni poti v korist predlagateljice prevozi s kmetijskimi stroji že opravljali.

7. Neutemeljena je pritožbena graja absolutne bistvene kršitve procesnih določb, da sodišče prve stopnje predlagateljici ni dalo možnosti, da se o s strani nasprotnega udeleženca predloženih pisnih izjavah prič izjasni, saj predlagateljica izrecno priznava, da so bile njenemu pooblaščencu te izjave vročene. Hkrati uveljavljane kršitve načela neposrednosti in določbe 236.a člena ZPP glede potrebne opremljenosti pisnih izjav prič (s fotokopijo osebnega dokumenta) pa so le relativne bistvene kršitve procesnih določb, ki niso bile pravočasno grajane (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V zvezi z v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami je še dodati, da sta bila v obravnavani zadevi poleg ogleda opravljena še dva naroka (dne 26. 9. 2012 in dne 28. 1. 2015), zato je neutemeljena pritožbena graja absolutne bistvene kršitve procesnih določb iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, da naj sodišče v obravnavani zadevi ne bi opravilo „vsebinske glavne obravnave“. Zatrjevana opustitev izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem strank, ki je bilo sicer na zadnjem naroku vsebinsko izvedeno, vendar res formalno neustrezno in brez poukov strankam, pa bi lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev procesnih določb, ki v tej fazi postopka ni več upoštevna, glede na to, da upravičeni razlogi za uveljavljanje šele v pritožbi niso navedeni (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8. Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji zmotne uporabe materialnega prava, da naj prvostopno sodišče v obravnavani zadevi ne bi tehtalo sorazmernosti posega v posamezno dobrino in s tem škode - stroškov na strani predlagatelja oz. nasprotnega udeleženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno izpostavilo, da ni namen nujne poti omogočiti najudobnejšo pot. Ni nujno, da je nujna pot tudi najkrajša pot. Biti mora taka, da kar najmanj obremenjuje lastnika sosednje (obremenjene) nepremičnine. S tem se je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ukvarjalo (obrazložitev prvostopnega sklepa v točki 9) in utemeljeno zaključilo, da bi nujna pot po trasi, ki jo je predlagala predlagateljica (preko ograjenega dvorišča in zelenice ob stanovanjski hiši nasprotnega udeleženca) predstavljala nesorazmeren poseg v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca in bi bila tudi v nasprotju s sodno prakso, ki praviloma ne dopušča ustanovitve nujne poti preko (ograjenih) dvorišč.(2) Odločilna pravna prvina pri določanju nujne poti je načelo sorazmernosti kolidirajočih lastninskih pravic.(3) Res je sicer, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem glede višine cene in stroškov prevozov po že obstoječi gozdni poti za predlagateljico. Vendar ob tem ne gre zanemariti, da je to vprašanje v konkretni zadevi predlagateljica prvič načela šele v obravnavani pritožbi in s tem prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Neutemeljena in protispisna je pritožbena navedba, da naj bi predlagateljica v tej smeri predlagala izvedbo dokazov že v postopku na prvi stopnji, pri čemer niti ne navede, konkretno kateri dokazi naj bi bili s tem namenom sploh predlagani. Pritožnica spregleda, da je v postopku na prvi stopnji kljub drugačnim ugotovitvam ob ogledu sploh zanikala obstoj (ustrezne) potne povezave z zemljišči, v korist katerih je predlagala ustanovitev nujne poti, zato predlagateljica povsem logično ni podala pravno relevantnih trditev v zvezi s stroški prevozov po dejansko obstoječi alternativni gozdni poti. Pri vprašanju, kdaj gre za nesorazmerno poseganje v pravico nasprotnega udeleženca, je odločilnega pomena tudi sam položaj gospodujoče nepremičnine ter možnost njene drugačne povezave z javno cesto.(4) Po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi dovolj zanesljivo ugotovljeno dejstvo, da do nepremičnin predlagateljice, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča, delno po teh (in ostalih predlagateljici solastnih) zemljiščih že vodi potna povezava (v teren vkopana gozdna pot povprečne širine 3 m), čeprav manj udobna (daljša) in morebiti celo potrebna določenih posegov za vse želene modalitete prevoza, vendarle že samo po sebi zadošča za zaključek, da bi bilo s sicer krajšo in posledično za predlagateljico cenejšo in udobnejšo potjo preko ograjenega dvorišča stanovanjske hiše nasprotnega udeleženca v lastninsko pravico slednjega prekomerno poseženo.

9. Zaključek, da ni pogojev za določitev nujne poti v korist predlagateljičinih nepremičnin hkrati pomeni, da ni izpolnjen prvi pogoj predlagane (regulacijske) začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ - verjetnost obstoja terjatve, zato je sodišče prve stopnje predlagateljičin predlog v tej smeri utemeljeno zavrnilo. Sicer pa se je z izdajo predmetne drugostopne odločitve že izteklo tudi obdobje časovne veljavnosti predlagane začasne odredbe (do pravnomočne odločitve), zato s pritožbeno grajo procesnih in materialnopravnih nepravilnosti v postopku odločanja o predlagani začasni odredbi, tudi če bi bila utemeljena, pritožnica s tem v zvezi ne more več doseči ugodnejše odločitve.

10. Prvostopno sodišče je sprejelo tudi materialnopravno ustrezno stroškovno odločitev (146. člen ZNP). Glede na to, da je stroške postopka priglasila le predlagateljica, le-ta v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi bilo z vidika jasnosti izreka bolj ustrezno, če bi sodišče v stroškovni odločitvi zapisalo, da predlagateljica krije vse svoje stroške postopka. Vendar pa je glede na tretji odstavek 163. člena ZPP(5) v zvezi s 37. členom ZNP neutemeljena v pritožbi izražena bojazen, da bi morala predlagateljica glede na tako dikcijo izreka stroškovne odločitve kriti tudi morebitne po pravnomočnosti sklepa priglašene stroške nasprotnega udeleženca.

11. Ker predlagateljica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 37. členom ZNP sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op.št.(1) : Tako A. Berden v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 466 - 467. Op.št.(2) : Tako na primer VSL Sklep I Cp 1492/2010 z dne 23. 3. 2011. Op.št.(3) : Tako VSL Sklep I Cp 850/2013 z dne 24. 4. 2013. Op.št.(4) : Tako VSL sklep I Cp 324/2012 z dne 26. 9. 2012. Op.št.(5) : V skladu s katerim mora stranka praviloma povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.