Jedro

Storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, lahko kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 62104/2012 z dne 6. 12. 2012 zoper osumljenca odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti, po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 62104/2012 z dne 8. 12. 2012 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Po oceni zagovornika izpodbijani sklep sicer vsebuje razloge o obstoju utemeljenega suma, da je osumljeni storil očitano mu kaznivo dejanje, ne vsebuje pa obrazloženega sklepa o tem, ali bi zaradi nevarnosti ponovitve lahko bila ogrožena varnost ljudi do mere, ki odtehta poseg v osebno sfero osumljenca tako, da bi bila odreditev pripora neizogibna. Navaja, da pojma varnost policistov in varnost ljudi, kot ga vsebuje zakonsko besedilo, nista identična. Sodišče je na osumljenčevo ponovitveno nevarnost ter neogibnost pripora sklepalo zgolj na podlagi očitka, da je osumljeni ravnal izredno agresivno in predrzno, kar pa so vse nedoločne kategorije, druge okoliščine pa niso podane. Navaja, da se osumljeni do tedaj ni udeleževal protestov ter policistov ni napadel, ugotovitev o napovedanih novih protestih ter osumljenčevi ponovni udeležbi na njih pa je povsem abstraktna in spekulativna. Izpodbijani sklep prav tako ne vsebuje okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da osumljeni ni vreden zaupanja, zaradi česar zoper njega ne bi bilo mogoče odrediti hišnega pripora. Navaja, da osumljenec v dosedanjih ravnanjih ni pokazal nevarnosti, da bi policiste napadel v normalnih razmerah, raztegnitev pripora na čas izven protestov pa pomeni svojevrstno kaznovanje in represijo, ki ne more biti namen pripora. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno odločbo o odreditvi pripora spremeni, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev v novo odločanje.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke ima izpodbijani sklep zadostne razloge glede obstoja ponovitvene nevarnosti. Gre za konkretne navedbe, ki se nanašajo na osumljenca, ob tem pa se navaja tudi več vloženih kazenskih ovadb zaradi premoženjskih deliktov ter zaradi kaznivega dejanja ropa. Osumljenec je imel možnost, da se seznani z obremenilnimi dokazi, ki so bili zbrani do faze kazenske ovadbe, zato razlogov za spremembo izpodbijanega sklepa oziroma za vrnitev zadeve v novo odločanje po oceni vrhovne državne tožilke ni.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprla na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Osumljenec naj bi namreč dne 3. 12. 2012 na neorganiziranem javnem shodu na Trgu generala Maistra v Mariboru v policiste vrgel granitno kocko, nato pa se sklonil tudi po drugo granitno kocko, vendar mu je met slednje preprečil kriminalist. Po oceni preiskovalne sodnice je osumljenec s tem pokazal izjemno agresivnost in predrznost. Granitne kocke bi lahko, kljub zaščitnim sredstvom policistov, povzročile hude telesne poškodbe ali celo smrt, osumljenec pa se je nasilno vedel brez posebnega razloga, saj je povedal, da je šel na proteste zgolj iz radovednosti. Preiskovalna sodnica je navedla tudi, da je bilo od leta 2006 do 2012 zoper osumljenca podanih več kazenskih ovadb zaradi premoženjskih deliktov, septembra 2011 pa je bila zoper njega podana kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja, in sicer zaradi kaznivega dejanja ropa. Po presoji preiskovalne sodnice je moč pričakovati, da se bo osumljenec udeležil tudi bodočih protestov, na katerih se bo prav tako nasilno vedel, saj je povedal, da ga je dogajanje na protestih izredno zanimalo. Navedenim zaključkom je pritrdil senat, ki je v okviru presoje ponovitvene nevarnosti prav tako izpostavil osumljenčevo agresivnost, predrznost ter zanimanje za proteste.

6.

Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožena varnost ljudi, kot razlog za odreditev pripora, je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Navedena določba, ki ponovitveno nevarnost opredeljuje z obstojem več kumulativno podanih okoliščin, izhaja iz spoznanja, da zgolj izvršitev določenega kaznivega dejanja, pa naj bo njegova teža še tako velika, praviloma sama po sebi še ne daje prepričljive podlage za sklep, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Ta prognoza je mogoča šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje ali kakšne druge posebne okoliščine utemeljujejo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine), in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine. To stališče pa ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. V odločbi XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 je Vrhovno sodišče primeroma navedlo takšne situacije: visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V teh in podobnih situacijah se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi konkretnih okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine (iz siceršnjega življenja obdolženca). Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru, ko se osumljencu očita, da naj bi na množičnem javnem shodu izvršil kaznivo dejanje na izjemno nasilen in nevaren način.

7. Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti napačno upoštevalo dejstvo, da je bilo zoper osumljenca podanih več kazenskih ovadb zaradi drugih kaznivih dejanj. Po ustaljeni sodni praksi namreč storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, lahko kaže na obdolženčevo ponovitveno nevarnost le, če je že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ne izhaja. Vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru osumljenčeva ponovitvena nevarnost izkazana že z ostalimi okoliščinami, ki jih navaja preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora. O sumljenčevo ravnanje na javnem shodu, ko naj bi napadel policiste na način, da je vanje vrgel granitno kocko, nato pa se sklonil tudi po drugo granitno kocko, namreč že samo zase kaže na osumljenčevo dovzetnost za nasilno in izjemno nevarno vedenje pod vplivom množice in s tem na realno nevarnost, da bo osumljenec na prihodnjih javnih shodih takšno ravnanje ponovil. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da oseba, ki je na demonstracijah svoje nezadovoljstvo izražala tako, da je neposredno ogrozila zdravje in življenje policistov, tudi na morebitnih ponovnih demonstracijah do takšnega ravnanja ne bo imela zadržkov. Znano je, da nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil, ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi. Upoštevaje specifično dinamiko skupinskega nasilja je potrebno ponovitveno nevarnost v teh primerih ocenjevati predvsem glede na intenziteto nasilja, ki ga je izvršil konkretni obdolženec in ki kaže na njegovo dovzetnost za vpliv množice.

Po drugi strani pa je (ob upoštevanju poteka dosedanjih demonstracij ter splošne družbene klime) nujno predvideti tudi verjetnost, da bo prišlo do nadaljnjih demonstracij, na katerih se bo ponovno razširilo nasilno vedenje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, so bili v času odreditve pripora napovedani številni nadaljnji protesti, na protestu dne 3. 12. 2012 pa je prišlo do več brutalnih napadov na policiste, zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da je tudi na bodočih protestih mogoče pričakovati nasilne izgrede. Glede na navedene okoliščine ter nasilnost in nevarnost osumljenčevega ravnanja je torej sodišče pravilno zaključilo, da je podana resna nevarnost, da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil. 8.

Zmotno pa je prav tako stališče zagovornika, da v obravnavanem primeru ni izkazana in obrazložena nujnost pripora. Upoštevaje okoliščine, ki so bile podane v času odreditve pripora, je preiskovalna sodnica pravilno pojasnila, da je pripor neizogibno potreben za varnost premoženja in življenja ljudi, zlasti policistov ter ga ni mogoče na dovolj učinkovit način nadomestiti z ukrepom milejše narave, tudi ne s hišnim priporom. Ker pri hišnem priporu ni mogoče zagotoviti celodnevnega nadzora nad osumljencem, je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da osumljenec tega režima ne bo kršil. Po oceni Vrhovnega sodišča je preiskovalna sodnica (glede na že navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so prav tako relevantne za presojo neogibnosti pripora) pravilno ocenila, da spoštovanja pravil hišnega pripora v obravnavanem primeru od osumljenca ni mogoče pričakovati.

Ob izkazani ponovitveni nevarnosti ter neogibni potrebnosti pripora za zagotovitev varnosti ljudi (kar nedvomno zajema tudi varnost policistov), pa se kot neutemeljeno pokaže tudi zagovornikovo sklicevanje na dejstvo, da naj bi bil osumljeni nasilen le v okviru protestov in ne v siceršnjih okoliščinah.

C.

9. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.