Jedro

Pravilna je odločitev, da se vrne podržavljeno premoženje z vzpostavitvijo solastninske pravice na kompleksu, ki se po pravnomočnosti odločbe vpiše v zemljiško knjigo. Ta del odločbe je izvršljiv in ugovor, da upravičena stranka nima pravnega naslova za izvršitev odločbe, ni utemeljen, saj bo naslov upravičene stranke - denacionalizacijskega upravičenca izhajal iz lastninske pravice, ki jo je upravičena stranka, denacionalizacijski upravičenec, pridobila z denacionalizacijsko odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo deloma ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila 5. točko izreka delne odločbe Upravne enote A z dne 13. 7. 2001. Z odločbo prve stopnje je bilo odločeno, da se z dnem pravnomočnosti odločbe vknjiži v korist denacionalizacijskega upravičenca AA solastninska pravica do deleža 11979/31565 - tin na kmetijskem kompleksu, imenovanem kompleks III B, ki ga sestavljajo parcele, naštete v 2. točki izpodbijane odločbe. Odločeno je tudi, da se AA v obliki solastninskega deleža vračajo parc. št. 404, 405, 406 in 407/2 k.o. B; da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov; da AAA lahko uporablja vrnjene nepremičnine do pravnomočnosti odločbe, razen če se s skrbnikom za posebne primere dogovori drugače (5. točka); da je znašala vrednost celotnega premoženja po stanju v času odvzema 31.389,74 DEM; da znaša ob podržavljenju dana odškodnina 24,3 % vrednosti podržavljenega premoženja; da Okrajno sodišče v A izvede vpis lastninske oziroma solastninske pravice po uradni dolžnosti po pravnomočnosti odločbe; da bo vrnjeno premoženje po pravnomočnosti dano v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere BB iz A; da se zavrne zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na vrnitev parcele 470 k.o. B; da bo o ostalem delu zahteve odločeno naknadno; da stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je nezakonita 5. točka izreka izpodbijane delne odločbe, s katero je odločeno, da tožnik lahko uporablja vrnjeno nepremičnino do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, razen če se s skrbnikom za posebne primere ne dogovori drugače. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ne daje pravne podlage za odločanje glede posesti. Po določbi 3. odstavka 27. člena ZDen, po kateri je odločeno v konkretni zadevi, se zemljišča, ki ležijo v kompleksu, vračajo z vzpostavitvijo solastninske pravice na kompleksu, torej le v solast, ne pa tudi v posest. Kompleks kmetijskih zemljišč pa si po pravnomočnosti odločbe v skladu s 3. odstavkom 27. člena ZDen solastniki razdelijo sporazumno, v nepravdnem postopku ali pa predlagajo uvedbo komasacijskega postopka. Šele po razdelitvi kompleksa bodo solastniki lahko pridobili vrnjena zemljišča v posest. S tem, ko je z izpodbijano odločbo odločeno, da pritožnik lahko uporablja vrnjeno nepremičnino do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, je odločeno v nasprotju z določbo 27. člena. Neutemeljena pa so zatrjevanja, da bi morala izpodbijana odločba določiti način vrnitve zemljišča v posest upravičencu oziroma njegovim pravnim naslednikom, saj za takšno odločitev v ZDen ni podlage. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da je bila prejšnjemu lastniku ob podržavljenju dana odškodnina v višini 100 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da ob podržavljenju dana odškodnina predstavlja 24,3 % vrednosti podržavljenih parcel na dan izdaje izpodbijane odločbe, zato se pri vračanju ne upošteva. Ob podržavljenju dane odškodnine namreč ni mogoče izračunati na način, kot ga navaja tožeča stranka. Takšnemu načinu preračunavanja ob podržavljenju dane odškodnine na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96) in Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998 objavljeni v Uradnem listu RS, št. 35/98. Tožeča stranka v tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi ni pravilno mišljenje tožene stranke, da v odločbi ni potrebno odločiti o vrnitvi zemljišča v posest. Upravičencu sama lastnina na deležu le malo pomaga. Tožeča stranka se tudi ne strinja, da gre pri izvršitvi odločbe za civilno razmerje med strankami, saj se s tem nosi dodatna bremena. Nadalje navaja, da ko tožena stranka upošteva današnje cene, je tožnik oškodovan. Že ob podržavljenju je plačal 100 % vrednosti zemljišča, zato naj se to tako tudi upošteva. Vztraja tudi pri navedbah iz pritožbe, v kateri navaja, da je bila odškodnina plačana 100 % ter da bi upravni organ moral natančno navesti, kako naj poteka vrnitev v posest, s tem pa bi stranke zavezal k zakoniti vrnitvi v posest. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranki z interesom v tem postopku, BB in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, na tožbo nista odgovorili.

Tožba je neutemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 v nadaljevanju ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi morala denacionalizacijska odločba navajati tudi kdaj in kako naj se izvrši odločba o denacionalizaciji, ter da bi moralo biti v odločbi določeno tudi to, kako naj stranka prevzame vrnjeno zemljišče v posest, ni utemeljen. Za odločitev glede posesti namreč ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) ne daje pravne podlage. Po 3. odstavku 27. člena ZDen se zemljišča, ki ležijo v kompleksu, vračajo z vzpostavitvijo solastninske pravice na kompleksu, torej le v last, ne pa tudi v posest. Kompleks kmetijskih zemljišč pa si po pravnomočnosti, kot je navedeno že v izpodbijani odločbi, solastniki razdelijo sporazumno, v nepravdnem postopku, ali pa predlagajo uvedbo komasacijskega postopka. Pravilna je torej odločitev, da se vrne podržavljeno premoženje z vzpostavitvijo solastninske pravice na kompleksu, ki se po pravnomočnosti odločbe vpiše v zemljiško knjigo. Ta del odločbe je izvršljiv in ugovor, da upravičena stranka nima pravnega naslova za izvršitev odločbe, ni utemeljen, saj bo naslov upravičene stranke - denacionalizacijskega upravičenca izhajal iz lastninske pravice, ki jo je upravičena stranka, denacionalizacijski upravičenec, pridobila z denacionalizacijsko odločbo. Ne glede na navedeno pa po mnenju sodišča ugovor, ki ga v tej smeri tožeča stranka navaja, ne izhaja iz njene pravne sfere.

Tožeča stranka tudi neutemeljeno ugovarja, da bi moral upravni organ odločiti kdo, na kakšen način in v kakšnem roku naj se premoženje, ki je predmet odločbe o denacionalizaciji, vrne upravičencu v posest. Nadalje tudi neutemeljeno ugovarja, da bo zaradi take denacionalizacijske odločbe nosil tožnik dodatna bremena in se prisiljen sam spuščati v razmerje med strankami. Ureditev navedenih vprašanj namreč ni predmet odločanja v upravnem denacionalizacijskem postopku, temveč je stvar dogovora med lastnikom zemljišča in njegovim posestnikom, torej civilno pravno razmerje.

Glede preračunavanja odškodnine, dane v podržavljenju, na sedanjo vrednost in njene primerjave z vrednostjo zemljišč, ter upoštevanja po 72. členu ZDen, pa je sodišče tožeči stranki pojasnilo že v številnih sodbah. Pravilna pojasnitev izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. Ustreznost uporabe Odredbe tudi za revalorizacijo odškodnini iz 72. člen je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998. Zato sodišče meni, da je tožba tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.