Jedro

Zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar po določbi 2. odst. 420. čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 26.9.1996 je bil M.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta, in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije. Pritožbi zagovornika obdolženega je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 15.1.1997 deloma ugodilo in odločilo, da se varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ne izreče, v celoti pa je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obdolžencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen 5 mesecev zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 21.2.1997 zoper tako pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da zahtevo vlaga iz vseh razlogov, določenih v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), izrecno pa navaja, da je podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v sodbi ni navedlo razlogov glede odločilnih dejstev oziroma so ti med seboj v nasprotju, oziroma so v nasprotju z izjavami prič in obdolženca. Nadalje navaja, da je bilo nepravilno ocenjeno odločilno dejstvo glede zaužitega alkohola in tablet Voltaren in gre s tem v zvezi za nepravilne in nedokazane zaključke. Nepravilno in ne do konca naj bi bilo razjasnjeno, ali je do nesreče prišlo zaradi okvare vozila. Vložnik očita sodišču druge stopnje, da "pri ugotavljanju vzročne zveze in posledice trčenja z vozilom," ni upoštevalo okoliščin primera in je nepravilno ocenilo, da izjav obdolženca ni moč upoštevati in da ni pravilno ocenilo obdolženčeve odgovornosti. Posebej še poudarja, da je do nesreče prišlo zaradi okvare avtomobilskega plašča in ne zaradi alkoholiziranosti obdolženca, kot se to navaja v sodbi sodišča druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da so v konkretnem primeru kršene navedene določbe Zakona o kazenskem postopku.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva ni utemeljena in da je, v kolikor se protivi dokaznim zaključkom sodbe, nedopustna ter da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti preizkušalo v okviru tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). V uvodu zahteve vložnik navaja, da vlaga zahtevo iz vseh razlogov, ki so določeni v Zakonu o kazenskem postopku, v njeni obrazložitvi pa, da je v izpodbijani sodbi podana predvsem kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz nadaljnje vsebine zahteve je potem razvidno, da tudi razlog, ki je edini opredeljen z navedbo zakonskega določila, ni obrazložen, pri tem pa tudi ni navedeno, v zvezi s katerimi odločilnimi dejstvi naj bi bila podana kršitev. V okviru zatrjevane kršitve vložnik izpodbija pravilnost dokaznih zaključkov oziroma dokazne ocene v zvezi z vprašanjem alkoholiziranosti obsojenca in obstoja vzročne zveze med kršitvijo določila 1. odstavka 164. člena Zakona o temeljnih varnosti cestnega prometa. Sodišče druge stopnje je glede tega le potrdilo pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje in ni samo ter drugače ugotavljalo dejansko stanje, kot bi sledilo iz trditve v zahtevi.

Ob tem da se v zahtevi povsem na splošno uveljavlja "vse razloge, določene v ZKP" in kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ne da bi bili pri tem navedeni razlogi oziroma odločilna dejstva, ki naj bi bili s seboj v nasprotju ali ki bi bili v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, zahteva v resnici uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Na podlagi takšne ugotovitve je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.