Jedro

Obravnavana gradnja ne leži na območju, kjer PUP dovoljuje take gradnje, in zato ni v skladu s prostorskim aktom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo „izvedene neskladne gradnje gospodarsko-stanovanjske stavbe“ na parceli št. 4957 k.o. ..., za dozidan zimski vrt dimenzij 14,00 m x 3,26 m na JV strani in klet dimenzij 14,00 m x 1,77-3,40 m na SZ strani stavbe. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo za gradnjo osnovnega objekta izdano gradbeno dovoljenje na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v občini Izola (v nadaljevanju sanacijski PUP), in sicer za stavbo v obstoječih gabaritih, spremembe tlorisnih gabaritov pa niso bile dopustne. Na delu tedanjih parcel št. 9229/44 in 9229/25 k.o. ... je bila stavbi določena tudi gradbena parcela, ki je obsegla stavbišče in funkcionalno zemljišče okrog stavbe. Predmet obravnavane zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja sta naknadno, po izdaji tega gradbenega dovoljenja dozidana zimski vrt in klet, stavba pa danes leži na Z strani parcele št. 4957 k.o. ... Ta parcela po prostorskem delu družbenega plana občine Izola spada v prostorsko enoto Z12/1, z osnovno namensko rabo „območje krajine – območja kmetijskih zemljišč“, in sicer se del parcele nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč, preostali del pa v območju gozda.

2. Prostorski akt, ki ureja gradnjo na navedeni parceli, je Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje občine Izola (v nadaljevanju PUP za podeželje), ki izven naselij dovoljuje dozidavo zakonito zgrajenih stavb pod pogojem, da je zemljišče pod in ob stavbi v prostorskih sestavinah planskih aktov evidentirano kot zemljišče VIII. kategorije, torej zemljišče, ki je za kmetijsko proizvodnjo odtujeno zaradi urbanizacije. Na mestu osnovne stavbe, ki je bila legalizirana na podlagi sanacijskega PUP, pred izdajo upravnih dovoljenj v planskih aktih ni bila evidentirana VIII. kategorija zemljišča. Tudi izdaje lokacijskega dovoljenja in določitve gradbene parcele v lokacijski dokumentaciji ni mogoče enačiti z evidentiranjem VIII. kategorije zemljišč, zato dozidava te stavbe ni v skladu s PUP za podeželje. Tudi sanacijski PUP na objektih, ki jih ureja, dopušča le posege, predvidene s sanacijskimi pogoji, ne pa tudi dozidav, prizidav ali nadzidav ter kasnejših sprememb namembnosti, razen če to dopušča veljavni prostorski izvedbeni akt. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je obstoječa stavba zgrajena zakonito, saj sta bili zanjo izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje, zato v zvezi z njo ni mogoče več uporabiti sanacijskega PUP, ki je veljal le do dokončnosti gradbenega dovoljenja, s katerim je bil prej nelegalni poseg legaliziran. Ker so bila izdana vsa potrebna dovoljenja, je treba stavbo kot zakonito šteti tudi s stališča PUP za podeželje. Tožnika menita, da ta stavba stoji na zemljišču VIII. kategorije, saj je bila v lokacijski dokumentaciji določena gradbena parcela v velikosti 371 m2, zanjo pa odmerjena tudi odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. To zemljišče, ki je funkcionalno zemljišče objekta, je s tem postalo stavbno zemljišče oz. zemljišče VIII. kategorije, skladno s tedaj veljavnim Navodilom o strokovnih merilih za določitev zemljišč v kategorije (Uradni list SRS, št. 45/82). Tudi v katastru je obravnavano zemljišče opredeljeno kot stavba velikosti 86 m2 in dvorišče 372 m2. Odločitev toženke zato predstavlja nezakonit poseg v pravni položaj tožnikov, ki sodišču iz navedenih razlogov smiselno predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama je sporno, ali sta obravnavana prizidka k sicer legalno zgrajeni stavbi v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 32. člena PUP za podeželje. Po tej določbi se izven naselij in zaselkov lahko dograjuje, prenavlja in nadomešča le zakonito zgrajene stavbe, pri tem pa je treba upoštevati, da gre posege na območjih, opredeljenih z VIII. kategorijo zemljišč v sklopu kmečkih dvorišč ali ob njih, kjer se ne posega na kvalitetno zemljišče oz. da gre za funkcionalne zaokrožitve komunalno opremljenih območij ali za sanacijo posamičnih skupin obstoječih objektov.

8. Med strankami očitno ni sporno, da je osnovni objekt zakonito zgrajena stavba izven naselij in zaselkov, saj nobena ne oporeka uporabi navedene določbe PUP za podeželje, ki se nanaša izključno na take stavbe. Ob tem vse stranke tudi navajajo, da sta bili za stavbo izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje.

9. Toženka navedeno določbo PUP za podeželje razlaga tako, da so v njej našteti posegi dovoljeni izključno na stavbah, ki ležijo na zemljiščih, uvrščenih v VIII. kategorijo. Po 7. členu Navodila o strokovnih merilih za določitev zemljišč v kategorije (Uradni list SRS, št. 45/1982), ki je veljalo v času uveljavitve PUP za podeželje (4. 11. 1989), so to „za kmetijsko proizvodnjo odtujena zemljišča zaradi urbanizacije“, med katera so izrecno uvrščena tudi pozidana zemljišča. Po stališču toženke bi bili torej v skladu z navedeno določbo PUP za podeželje dovoljeni posegi na zemljišču, ki je evidentirano („uvrščeno“) kot pozidano oz. kako drugače „urbanizirano“.

10. Po presoji sodišča pa je taka razlaga prvega odstavka 32. člena PUP za podeželje preozka in zato napačna. Ta določba dovoljenosti posegov, ki jih ureja, namreč ne pogojuje s kategorijo zemljišča gradnje, temveč z lastnostjo območja, v katero spada to zemljišče. Pri tem besedila, da gre za območja „opredeljena z VIII. kategorijo zemljišč“, po presoji sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da morajo biti taka zemljišča ena od temeljnih lastnosti območja, saj je le za take lastnosti mogoče reči, da območje „opredeljujejo“.

11. Kljub temu pa je toženka ugotovila in v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla okoliščine, iz katerih nedvoumno izhaja, da se obravnavana gradnja ne nahaja na območju, ki bi ga opredeljevala VIII. kategorija zemljišč. Navedla je namreč, da gre „prostorsko enoto“ oziroma po 4. in 5. členu PUP za podeželje „notranje ureditveno območje“ Z 12/1, ki ga (že po samem PUP) opredeljujejo kmetijske in gozdne površine, in da zemljišče gradnje deloma leži v območju prvih (najboljših) kmetijskih zemljišč, deloma pa v območju gozda.

12. Glede na prej obrazloženi pomen prvega odstavka 32. člena PUP za podeželje so to tudi po presoji sodišča okoliščine, ki omogočajo ugotovitev, da obravnavana gradnja ne leži na območju, kjer PUP dovoljuje take gradnje, in zato ni v skladu s prostorskim aktom. Kot je bilo prav tako že obrazloženo, na to ne vpliva status zemljišča, na katerem stoji osnovni objekt, saj PUP dovoljenosti obravnavane gradnje ne veže na ta status, tudi na stavbnem zemljišču pa so dovoljeni le posegi, ki so v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1).

13. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba utemeljena na zakonu, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v njej; sodišče je zato te razloge navedlo v sodbi, tožbo pa v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, ne morejo vplivati na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.