Jedro

V tem upravnem sporu se presoja sklep, s katerim je bila izrečena in tožniku naložena v plačilo v sklepu št. 06162-352/2015-15 zagrožena kazen 600 EUR ter določen nov rok za izpolnitev obveznosti iz sklepa o dovolitvi izvršbe v zvezi z ureditveno odločbo, in sicer do 1. 10. 2019, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 700 EUR. Pravnorelevantna so naslednja vprašanja: (i) ali je tožnik v roku iz sklepa z dne 23. 2. 2017, tj. do 1. 6. 2018, izpolnil obveznosti iz sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 27. 1. 2016 v zvezi z ureditveno odločbo z dne 5. 5. 2015, in, če ne, (ii) ali mu je bila izrečena in v plačilo naložena denarna kazen v višini, kot mu je bila zagrožena s sklepom z dne 23. 2. 2017.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožniku izrekel denarno kazen v višini 600,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o izvršbi št. 06162-352/2015-15 z dne 23. 2. 2017, in mu jo naložil v plačilo v roku 8 dni od prejema izpodbijanega sklepa, sicer se bo prisilno izterjala (1.-3. točka izreka). Kolikor tožnik v dodatnem roku do 1. 10. 2019 ponovno ne bo izpolnil naloženih obveznosti iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06162-352/2015-8 v zvezi z izdano ureditveno odločbo št. 06162-352/2015-3, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 700,00 EUR (4. točka izreka), navedeno pa je bilo tudi, da pritožba ne zadrži izvršbe ter da posebni stroški v postopku niso nastali (5. in 6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku s sklepom št. 06162-352/2015-15 z dne 23. 2. 2017 zagrožena predmetna denarna kazen, če ne bo do 1. 6. 2018 izpolnil obveznosti iz pravnomočne in izvršljive odločbe št. 06162-352/2015-3 z dne 5. 5. 2015. Predmetni sklep o izvršbi je bil tožniku vročen, a svojih obveznosti do roka ni izpolnil. Zoper cit. sklep se je sicer pritožil, vendar je bila njegova pritožba zavrnjena. V odločbi št. 06162-352/2015-3 je bilo naloženo, da mora tožnik inšpektorja obvestiti o izvršenih ukrepih, vendar inšpektorat obvestila o tem do 1. 1. 2019 ni prejel. Odrejeni ukrepi torej niso izvršeni in tožnik svojih obveznosti do roka ni izvršil. Zato je treba na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) takoj uporabiti prisilni ukrep in zagroziti z novim.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V svoji odločbi je navedel, da je nesporno, da je tožnik ob začetku izvrševanja inšpekcijske odločbe naletel na nasprotovanje lastnikov nepremičnin, na katerih stoji steber, ki ga je treba sanirati, vendar pa se je rok za izvršitev inšpekcijske odločbe iztekel že 1. 1. 2016. Tožnik sicer navaja, da je sprožil postopke pred sodiščem zaradi služnosti, vendar pritožbeni organ ne sprejema argumenta, da je pravda edina oblika reševanja sporov, saj obstaja tudi alternativni način, poleg tega pa tudi običajne dogovorne oz. pogodbene oblike dostopa ali prehoda prek zasebnih zemljišč do javne infrastrukture. Tožnik je sicer zaprosil za podaljšanje roka. Po tretjem odstavku 293. člena ZUP se upravna izvršba lahko odloži na predlog zavezanca, morata pa pri tem biti izpolnjena dva pogoja (vložitev pravnega sredstva zoper izvršilni naslov, nepopravljiva škoda), tožnik pa o tem ni navedel razlogov. Roke za izvršitev določi organ glede na stanje in okoliščine konkretnega predmeta nadzora, pri čemer je zelo pomemben varnostni in tehnični vidik. V konkretnem primeru gre za sanacijo stabilnosti zateznega stebra daljnovoda A., zato pritožbeni organ ne more slediti predlogu za podaljšanje roka za sedem let, saj bi tožnik to moral sanirati že do 1. 1. 2016. Sklicevanje na odločbo VSRS U 247/96 (da vsaka neizvršitev dejanja še ni podlaga za napoved nove denarne kazni) ni na mestu, saj je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje pred izrekom kazni jasno in nedvoumno izkazano, prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ukrepa še vedno ni izvršil, kar je priznal tudi tožnik. Nesporno obstajajo okoliščine, ki izvršitev otežujejo, vendar ima tožnik na razpolago tudi druge oblike dogovora z lastniki zemljišč. Do ostalega se pritožbeni organ ne opredeljuje, saj ostalo sodi v pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da je bila 5. 5. 2015 izdana ureditvena odločba št. 06162-352/2015-3, s katero se je tožniku odredilo, da mora odpraviti sum o poslabšanju stabilnosti zateznega stebra daljnovoda do 1. 1. 2016. Takoj je pričel z uresničevanjem naložene obveznosti, vendar je pri lastniku nepremičnine, na kateri stoji ta steber, naletel na upor, zaradi katerega je bil tožniku onemogočen dostop na nepremičnino in s tem tudi do predmetnega stebra. Za izvršitev odločbe je storil vse, kar je v njegovi moči in pravno dopustno, pridobil projektno dokumentacijo (iz katere izhaja, da je potrebno ojačanje temelja), izvedel postopek javnega naročila, o začetku del obvestil lastnike nepremičnin, na katerih bi se dela opravljala oz. po katerih bi se dostopalo do stebra, zaradi onemogočenja dostopa z njihove strani pa je bil primoram vložiti tudi tožbo zaradi ugotovitve služnosti (pred Okrajnim sodiščem v B., P 212/2016) in predlog za izdajo začasne odredbe (na podlagi katere bi mu bil omogočen dostop do stebra zaradi sanacije). Vendar pa so lastniki zemljišč ne le prepovedali in fizično tožniku onemogočili dostop, temveč so celo sprožili postopke za sodno varstvo in predlagali začasno odredbo za prepoved izvedbe gradbenih del (pred Okrajnim sodiščem v B., Z 20/2018). Kljub tožnikovim urgencam še ni bilo odločeno ne o začasni odredbi ne o glavni stvari, zato tožnik iz razlogov, ki niso v njegovi sferi ni mogel izvesti naložene sanacije v roku. O vsem je tudi obveščal inšpektorja. V dokaz svojih navedb se sklicuje na dokumentacijo v zvezi s projektom sanacije, vloge in pisanja iz sodnega postopka P 212/2016, svoje vloge v inšpekcijskem postopku, izpis iz katastra, zaslišanje C.C. (vodje projekta sanacije pri tožniku) in zaslišanje strank. Nadalje navaja da sam samovoljno in brez privolitve lastnikov zemljišč ne more in ne sme posegati v njihovo lastnino. Ker je naredil vse v njegovi moči in ker si aktivno prizadeva za čimprejšnjo rešitev in sanacijo, ni pravično, da za to plačuje kazni, zlasti ker je o vsem obveščal tudi inšpektorat. Ni mogoče izključiti niti, da bi sodišče redne pristojnosti odločilo, da se lastnikov nepremičnin ne sme vznemirjati, kar pa bi pomenilo, da bi tožnika zavezovala sodba sodišča, ki bi mu onemogočala izvršitev odločbe inšpektorata. V tej zvezi podaja istovrstne dokazne predloge, kot predhodno navedeno. Nadalje navaja, da ne prereka dejstva, da je predmetni steber treba sanirati, niti ne prereka pravnomočnosti odločbe, s katero mu je to naloženo, prereka pa način, na katerega se je toženka lotila izvršbe, posebej ob dejstvu, da je tožnik naletel na oviro izven njegove sfere. Načeloma se strinja s toženko, da obstajajo alternativne oblike reševanja sporov, a mora za to obstajati pripravljenost obeh subjektov, v konkretnem primeru pa lastniki zemljišč niso pripravljeni na razumen dogovor. Tožnik meni, da je toženka izbrala napačno sredstvo izvršbe na nedenarno obveznost, ki je tožnik ne more izvršiti iz razlogov, ki niso na njegovi strani. V konkretnem primeru tožnik ni edini, ki bi lahko izvedel predmetno sanacijo, ampak jo lahko izvedejo tudi druge osebe, ZUP pa v 297. členu ureja izvršbo nedenarne obveznosti po drugih osebah. Izvršbo s prisilitvijo se lahko naloži le tedaj, ko izvršitev odločbe lahko izvede le tisti, na katerega se nanaša izvršilni naslov. Tožnik je pripravljen založiti sredstva in v celoti plačati sanacijo, če bi bilo določeno, da se sanacija izvrši po tretjih osebah. Do tega pa se pritožbeni organ ni opredelil. V dokaz svojih navedb se sklicuje na svojo pritožbo in odločbo drugostopenjskega organa ter predlaga zaslišanje C.C. in strank. Tožnik je o vseh težavah obvestil organe in predlagal izdajo ustrezne odločbe lastniku nepremičnine, da bi se z njo lastnika prisililo k temu, da bi tožnik lahko stopil na njegovo zemljišče ter izvedel sanacijo. A je to bilo zavrženo s sklepom z dne 18. 11. 2016, tako da tožniku ne preostane drugega, kot da plačuje kazni do pravnomočnega zaključka sodnega postopka, za katerega lahko le upa, da se bo končal v njegovo korist. Tožnik se ponovno sklicuje tudi na sodbo VSRS U 247/96, v dokaz svojih navedb pa tudi na cit. sklep z dne 18. 11. 2016 in zaslišanje strank. Sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi izvede dokaze ter zasliši priče in stranke ter izpodbijani sklep odpravi, podredno pa da naj izpodbijani sklep odpravi in odločbi, da se izvršitev odločbe št. 06162-352/2015-3 z dne 5. 5. 2015 izvede z izvršbo po drugih osebah. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa predložila upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP pristojni organ izda sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva, in določi način izvršbe; zoper ta sklep je dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje. 5. 5. 2015 je bila izdana ureditvena odločba št. 06162-352/2015-3, s katero je tožniku odredil ukrep za odpravo ugotovljenih nepravilnosti in pomanjkljivosti daljnovoda, in sicer da mora do 1. 1. 2016 odpraviti sum o poslabšanju stabilnosti zateznega stebra na stojnem mestu št. 9 daljnovoda ter o izvršitvi ukrepa obvestiti pristojnega inšpektorja. 27. 1. 2016 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06162-352/2015-8, s katerim je bila ugotovljena izvršljivost cit. odločbe z dnem 1. 1. 2016 in dovoljena izvršba 1. točke njenega izreka, nadalje se je tožniku za izpolnitev obveznosti iz 1. točke izreka tega sklepa določil nov rok, in sicer do 1. 2. 2017, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 500 EUR (iz obrazložitve tega sklepa izhaja med drugim, da „narava izvršbe terja, da izvršbo opravi stranka sama“). O tem med strankama ni spora, prav tako pa ni sporno, da tožnik zoper cit. sklep o dovolitvi izvršbe ni vložil pravnega sredstva. Na podlagi prvega odstavka 292. člena ZUP je sicer zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, ni pa mogoče z njo izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

8. ZUP nadalje v prvem in drugem odstavku 298. člena določa, da, če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo, pri čemer se zavezancu najprej zagrozi, da bo organ uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. V obravnavanem primeru je bil 23. 2. 2017 izdan sklep št. 06162-352/2015-15, s katerim je bila izrečena in tožniku naložena v plačilo v sklepu o dovolitvi izvršbe zagrožena kazen 500 EUR ter določen nov rok za izpolnitev obveznosti iz sklepa o dovolitvi izvršbe v zvezi z ureditveno odločbo, in sicer do 1. 6. 2018, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 600 EUR.

9. V tem upravnem sporu, v katerem se presoja izpodbijani sklep, s katerim je bila izrečena in tožniku naložena v plačilo v sklepu št. 06162-352/2015-15 zagrožena kazen 600 EUR ter določen nov rok za izpolnitev obveznosti iz sklepa o dovolitvi izvršbe v zvezi z ureditveno odločbo, in sicer do 1. 10. 2019, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 700 EUR, so pravnorelevantna naslednja vprašanja: (i) ali je tožnik v roku iz sklepa št. 06162-352/2015-15 z dne 23. 2. 2017, tj. do 1. 6. 2018, izpolnil obveznosti iz sklepa o dovolitvi izvršbe št. 06162-352/2015-8 z dne 27. 1. 2016 v zvezi z ureditveno odločbo št. 06162-352/2015-3 z dne 5. 5. 2015, in, če ne, (ii) ali mu je bila izrečena in v plačilo naložena denarna kazen v višini, kot mu je bila zagrožena s sklepom št. 06162-352/2015-15 z dne 23. 2. 2017. Glede takšno opredelitev pravnorelevantnih okoliščin in glede na zgoraj opisani potek postopka, pa tožnik s tožbo v tem upravnem sporu po presoji sodišča uveljavlja nerelevantne in prepozne argumente: - Navaja, da ne prereka, da je naložena sanacija potrebna, ter da je k temu pristopil (projektna dokumentacija, javno naročilo, poskus dogovora, sprožitev sodnih postopkov, urgence), vendar pa sta ravnanje lastnikov zemljišč in odločanje sodišča splošne pristojnosti izven njegove sfere. Tozadevne navedbe sodišče zavrača kot nerelevantne za odločanje v tem upravnem sporu, saj je predmet presoje v tem postopku izpodbijani sklep, ki se nanaša na izvršitev s pisilitvijo in v tem okviru na izrek denarne kazni ter grožnjo nove kazni. Te tožnikove navedbe pa bi lahko bile relevantne kvečjemu pri presoji zakonitosti ureditvene odredbe in njene (ne)izvršljivosti. Posledično so tudi vsi dokazni predlogi, ki jih podaja v zvezi s svojimi navedbami pod tč. I tožbe, nerelevantni.

- Nadalje navaja da ne sme samovoljno posegati v tujo lastnino in da ni mogoče izključiti, da bi sodišče redne pristojnosti odločilo, da lastnikov nepremičnin ne sme vznemirjati. Te navedbe so prav tako v tej fazi postopka nerelevantne; če tožnik zatrjuje morebitno ničnosti odločbe (279. člen ZUP), je to treba uveljavljati po pravilih splošnega upravnega postopka, ne pa v tem upravnem sporu. Navedbe, da tožnik mogoče v civilnih postopkih ne bo uspel, sodišče zavrača kot hipotetične. Posledično so tudi vsi dokazni predlogi, ki jih tožnik podaja v zvezi s svojimi navedbami pod tč. II tožbe, nerelevantni.

- Tožnik prereka način, na katerega se je toženka lotila izvršbe, meni, da je toženka „izbrala napačno sredstvo izvršbe na nedenarno obveznost“, tožnik pa je pripravljen založiti sredstva in v celoti plačati sanacijo, če bi bilo določeno, da se sanacija izvrši po tretjih osebah. Tudi teh navedb sodišče v tej fazi postopka ne more upoštevati. Način izvršbe se skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP določi s sklepom o dovolitvi izvršbe, kot je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru s sklepom št. 06162-352/2015-8 z dne 27. 1. 2016. Zoper ta sklep pa tožnik ni vložil pravnega sredstva in tega sedaj ne more sanirati v tem upravnem sporu s podajo (podrednega) tožbenega predloga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in odločbi, da se izvršitev odločbe št. 06162-352/2015-3 z dne 5. 5. 2015 izvede z izvršbo po drugih osebah. Posledično so tudi vsi dokazni predlogi, ki jih tožnik podaja v zvezi s svojimi navedbami pod tč. III tožbe, nerelevantni. Sodišče tudi zavrača tožbeno navedbo, da se v tem oziru pritožbeni organ ni nič opredelil, saj je drugostopenjski organ v svoji odločbi jasno zapisal, da se do ostalega ne opredeljuje, saj ostalo sodi v pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe, s čimer se sodišče, kot obrazloženo zgoraj, strinja.

- Sklepno tožnik še navaja, da je organu predlagal izdajo ustrezne odločbe lastniku nepremičnine, da bi se z njo lastnika prisililo k temu, da bi tožnik lahko stopil na njegovo zemljišče ter izvedel sanacijo, a je to bilo zavrženo. Te tožbene navedbe sodišče zavrača kot nerelevantne, saj se ne tičejo predmeta tega upravnega spora (presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa), in dodaja, da, gledano celostno, izvorni problem tožnikove situacije verjetno ni v ukrepih, ki so mu bili naloženi v inšpekcijskem postopku, temveč v neurejenem civilnopravnem razmerju med tožnikom in lastniki spornih zemljišč. Obenem pa sodišče še izpostavlja, da sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ tekom upravnega postopka (v sklepu, na katerega se sklicuje tožnik, z dne 18. 11. 2016 in v odločbi drugostopenjskega organa z dne 16. 5. 2019) tožniku tudi predočila pogoje za odlog izvršbe, med drugim v tej zvezi tudi vprašanje izpodbijanja izvršilnega naslova. Posledično so tudi dokazni predlogi, ki jih tožnik podaja v zvezi s svojimi navedbami pod tč. IV tožbe, nerelevantni.

10. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantnega dejanskega stanja tožnik ni osporaval, temveč je s tožbo, kot obrazloženo zgoraj, uveljavljal le nerelvantne ugovore.