Jedro

Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga.

Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za obdobje od decembra 2016 do avgusta 2019 plača v točki II.1 izreka navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadur, v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (točka II.2 izreka). Za obdobje od januarja 2017 do avgusta 2019 ji je naložilo plačilo razlike v potnih stroških z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III.1 izreka), višji zahtevek iz tega naslova (točka III.2 izreka) ter zahtevek za plačilo dnevnic, prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o njegovem financiranju ter plačilo prispevkov v poklicno zavarovanje je zavrnilo (točka IV izreka). Tožniku je priznalo 28 % stroškov postopka, toženki pa 72 % ter ji naložilo v plačilo vse stroške glede izvedbe dokaza z izvedenci (točka V izreka). Zavezalo jo je za plačilo 28 % sodne takse (točka VI izreka).

2.Zoper točke II.1, III.1, V in VI sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijani del sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni podal zadostne trditvene podlage o pravno relevantnih dejstvih; navedel je le, da je delo opravljal 12 ur dnevno. Evidence ni predložil. Razlogi sodbe so nejasni in nepreverljivi. Sodišče prve stopnje je število ur dela ugotavljalo s postavitvijo izvedenca prometne stroke, ki je izvedensko mnenje temeljil na pavšalnih trditvah tožnika, njegovi izpovedi in z njegove strani pripravljenih listinah. Slednjih sodišče prve stopnje ni kritično presodilo. Neutemeljeno je verjelo izpovedim A.A., B.B. in C.C., ki so skupaj s tožnikom vložili tožbo (gre za dokaz z zaslišanjem strank, ne prič), ne pa izpovedi zakonitega zastopnika in prokuristke toženke. Glede presoje dokazov je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ugotovljeno dejansko stanje je zmotno. Sodišče prve stopnje je zmotno porazdelilo dokazno breme (sklep VSRS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019). Tožnik ni bil v dokazni stiski. Terjatve zoper toženko je uveljavljal šele po prenehanju delovnega razmerja. V vtoževanem obdobju je razpolagal z dokazi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno v škodo toženke štelo dejstvo, da ni predložila izpisov iz tahografov in potnih nalogov ter da je nepregledno vodila evidence delovnega časa. Toženka je pripombe zoper izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke podala pravočasno. Sodišče prve stopnje jih neutemeljeno ni upoštevalo. Izvedencu ni naložilo dopolnitve izvedenskega mnenja. Izvedensko mnenje ni pravilno, saj ugotovitve ne temeljijo na listinah v spisu niti splošno znanih dejstvih glede cestnega omrežja in geografske lege posameznih mest. Toženka je svoje izračune naredila upoštevaje predložene listine; tako je ugotovila, da je izvedenec ugotovil za 31.395 kilometrov preveč. Pripomb ni podala prepozno, saj je izvedenskemu mnenju ves čas ugovarjala. Ker je upoštevala predložene listine, ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očita zlorabo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo podanih pripomb zoper izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke glede stroškov prevoza; ni upoštevalo pripombe glede preloma meseca. Zmotno je uporabilo pravila o prekluziji. Zmotna je odločitev o pravdnih stroških. Glede na uspeh tožnika v pravdi je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo 38. člen ZDSS-1 (sodba VDSS Pdp 631/2012 z dne 27. 9. 2012, sodba in sklep Pdp 41/2023 z dne 20. 4. 2023). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe (in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje). Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je toženki ob upoštevanju 44., 126., 128. in 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), 3., 5., 6. in 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter 60. člena in tretjega odstavka 73. člena v spornem obdobju veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (KPOP) pravilno naložilo plačilo opravljenih nadur in razlik v stroških za prihod na delo in z dela tožniku kot vozniku v mednarodnem cestnem prometu.

5.Razlogi izpodbijane odločitve niso sami s seboj v nasprotju, kot neutemeljeno uveljavlja toženka. Sodišče prve stopnje je v točki 27 obrazložitve res navedlo, kot mu očita v pritožbi, da je tožnik število nadur zatrjeval le pavšalno (čeprav je podatke o opravljenih urah dela za vsak mesec vtoževanega obdobja podal že v dopolnitvi tožbe in nato v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2022), je pa sicer pravilno štelo, da je podal ustrezno trditveno in dokazno podlago uveljavljanega zahtevka. Da je za svoje trditve glede opravljenega dela predlagal dokaze, je navedla sama toženka v pritožbi (zaslišanje strank, prič, predložitev listin s strani toženke; tudi izvedba dokaza z izvedencem). Sodišče prve stopnje pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ni napačno uporabilo; ni se postavilo na stališče, ki mu ga očita toženka v pritožbi, da bi v sporu za plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, kot jih uveljavlja tožnik, veljalo obrnjeno dokazno breme. V tem se ta spor razlikuje od spora, v katerem je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 14/2024 z dne 15. 10. 2024 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

6.Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje (8. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sprejeti dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev iz navedenega člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženke, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

7.Sodišče prve stopnje je A.A. in C.C. v sporu tožnika zoper toženko pravilno zaslišalo kot priči (poleg tega je prebralo pisno izjavo priče B.B.). V obrazložitvi se je posebej opredelilo do izpovedi zakonitega zastopnika toženke D.D. in prokuristke E.E. ter navedlo pravilne razloge, zakaj ji ni sledilo (izkustveno neverjetno, da bi toženka organizirala prevoze, ki bi trajali vsak dan natanko osem ur). Dejstvo, ki ga poudarja toženka v pritožbi, da so A.A., C.C. in B.B. skupaj s tožnikom vložili tožbo (za njihove zahtevke zoper toženko je sodišče sklenilo, da se ločeno obravnavajo), ne pomeni samodejno, da njihove izpovedi v tem sporu niso verodostojne Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene pravilno upoštevalo, da so bile njihove izpovedi glede načina dela voznika v mednarodnem transportu pri toženki smiselno enake ter skladne z ugotovitvami izvedencev. Svojo dokazno oceno je v bistvenem oprlo na ugotovitve izvedenca prometne stroke F.F. in izvedenca finančne stroke G.G., pri čemer je ustrezno dokazno ocenilo izpoved zakonitega zastopnika toženke in prokuristke ter s toženkine strani predloženo evidenco o izrabi delovnega časa, za katero je pravilno štelo, da ne vsebuje pravilnih podatkov glede števila opravljenih (nad)ur.

8.Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga. V dosedanjem postopku si je prizadevala, da sodišče ne bi uporabilo določb petega odstavka 277. člena ZPP, saj bi se v tem primeru ugotovilo, da listine obstajajo in da je njihova vsebina takšna, kot zatrjuje nasprotna stranka, torej tožnik.

9.Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika. Izvedenec je pred izdelavo izvedenskega mnenja toženko neuspešno zaprosil za predložitev podatkov (tahografi). Toženka je na izvedensko mnenje v s strani sodišča prve stopnje dodeljenem roku podala pripombe. Tiste, ki so bile konkretizirane, je sodni izvedenec v dopolnitvah izvedenskega mnenja z dne 14. 3. 2024 (Aktivnosti voznika pri izvajanju mednarodnih prevozov blaga) in 16. 7. 2024 upošteval. V pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2024 je toženka, potem ko je sodišče prve stopnje že izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke, vztrajala pri podanih nekonkretiziranih pripombah na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroške, ki jih ponavlja v pritožbi (da izvedensko mnenje ni pravilno, saj ugotovitve ne temeljijo na listinah v spisu niti splošno znanih dejstvih glede cestnega omrežja in geografske lege posameznih mest; da bi moral izvedenec za promet ponovno preveriti vse poti). Teh njenih nekonkretiziranih pripomb sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

10.S pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2024 je toženka predložila svoje izračune za vse poti po obračunanih potnih stroških (B13; navedena razlika 31.395 kilometrov manj). V zvezi s to listino je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je predložena prepozno (peti odstavek 286. člena ZPP), poleg tega bi, kot je pravilno utemeljeno v izpodbijani sodbi, izvedba dokaza zavlekla reševanje spora; slednjemu toženka v pritožbi niti ne oporeka.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo kot prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke, slednji je v njem pojasnil metodologijo za izračun števila s strani tožnika prevoženih kilometrov. Utemeljeno mu je sledilo in tako ugotovilo število nadur tožnika. Za izračun plačila, kar enako velja za stroške prevoza na delo in z dela, je izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke; iz sklepa o postavitvi izvedenca je razvidno, da mu je naložilo izračun za dneve, ko je tožnik prišel na delo oziroma odšel z dela. Število teh dni je ugotovilo iz predloženih obračunov potnih stroškov, ki jih je predložila toženka. Glede na to sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je število dni ugotovilo zmotno.

12.Toženka je, kot poudarja v pritožbi, v s strani sodišča dodeljenem roku za opredelitev do izvedenskega mnenja izvedenca H.H., ki je prikrajšanje pri stroških prevoza na delo in z dela tožnika izračunal v višini 554,42 EUR, podala pripombe glede števila prihodov na delo in z dela. Navedeno je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenec upošteval in izračunal nižje prikrajšanje. Zaradi napačnega pristopa (poračunavanja zneskov) sodišče prve stopnje temu izračunu utemeljeno ni sledilo, ampak je upoštevalo mnenje izvedenca G.G., ki je izračunal prikrajšanje v višini 317,77 EUR. Toženkine pripombe glede upoštevanja preloma meseca je označilo kot prepozne, v vsakem primeru pa so bile nekonkretizirane; toženka je le na splošno ugovarjala, da izvedenec ni upošteval preloma meseca, kar ponavlja v pritožbi. Tudi sicer je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, število dni, ko je tožnik prišel na delo in odšel z dela, pravilno ugotovilo iz predloženih obračunov potnih stroškov.

13.Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, kot da je sodišče prve stopnje samo izračunalo višino stroškov prevoza na delo in z dela; tega ni storilo. Tožniku je prisodilo nižji znesek, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, zaradi procesnih pravil (odločanja v mejah postavljenih zahtevkov; prvi odstavek 2. člena ZPP), kot jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

14.Sodišče prve stopnje je, ker sta stranki v pravdi uspeli delno, pravilno o stroških postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ob upoštevanju prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) pa je utemeljeno odločilo, da mora toženka kot delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov. Takšno stališče sledi sodni praksi (sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 41/2023 z dne 20. 4. 2023), da je v sporu, v katerem bi strošek s postavitvijo izvedenca nastal v vsakem primeru, ne glede na uspeh z zahtevkom, utemeljena uporaba prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 - odločitev, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ne uspe v celoti, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Toženka v pritožbi ne navaja, da bi zaradi dela zahtevka, s katerim tožnik ni uspel, nastali posebni stroški. Njeno sklicevanje na to, da je imel tožnik v postopku pooblaščenca, na pravilnost odločitve o stroških ne vpliva, saj sodišče prve stopnje ni odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na podlagi drugega odstavka 38. člena ZDSS-1 (na to določbo se nanašajo stališča v sodbi VDSS Pdp 631/2012 z dne 27. 9. 2012).

15.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.