Jedro

Ker je za ugodno rešitev vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati tako subjektivni, kot objektivni kriterij, ugotovitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči zadošča, torej izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni bilo potrebno ugotavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo A.A. z dne 16. 7. 2010, za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da prosilec naproša za dodelitev BPP za obnovitev prekrškovnega postopka, v zadevi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. ZSV-420/2008-0312. Kot izhaja iz sodbe o prekršku z dne 28. 4. 2009 je sodišče zahtevo za sodno varstvo prosilca, kot obdolženca, zoper plačilni nalog PP Celje z dne 1. 6. 2008, zaradi prekrška po c točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 (Zakona o varnosti cestnega prometa), zavrnilo kot neutemeljeno in navedeni plačilni nalog obdržalo v veljavi, prosilca pa oprostilo plačila stroškov postopka.

V postopku je tožena stranka upoštevala prosilčevo izjavo, da prekrška ni storil, ker je bil znak za omejitev hitrosti zakrit z vlečno službo. Prejete sodbe si kot laik ni znal razložiti, zato je razumel, da je bil kaznovan s 5 točkami ter da denarne kazni ni. S tem se je sprijaznil in je na stvar pozabil. Ko je prejel izvršbo za 500 EUR, je bil presenečen. Plačal je kazen v višini 50 EUR in na sodišču podal zahtevo za obnovitev postopka. Iz Ljubljane je dobil odgovor, da obnova postopka ni mogoča, sedaj pa je dobil sklep o davčni izvršbi za plačilo kazni v višini 470,86 EUR. Prejema pokojnino v višini 392,24 EUR in ima 16 letno hčer, ki je brez dohodkov. Njegova žena zasluži 521 EUR. Od sodišča želi obnovitev postopka, zaradi krivičnega postopka v katerem je policist krivo pričal in sicer, da znak ni bil zakrit z avto vleko, čeprav je bil oddaljen več kot 400 m in so na tem mestu drevesa in hiše, tako da znaka ni mogel videti tudi iz tega razloga. Prosilec navaja tudi, da v skrajnem primeru naproša, da bi kazen lahko odslužil z raznimi deli.

Tožena stranka je v zvezi z obnovo (prekrškovnega) postopka navedla, da se po določbah Zakona o prekrških (ZP-1), obnova postopka kot izredno pravno sredstvo več ne predvideva in mora pristojno sodišče takšen predlog zavreči kot nedovoljen. ZP-1 kot edino izredno pravno sredstvo določa zahtevo za varstvo zakonitosti, ki se lahko na podlagi prvega odstavka 169. člena ZP-1 vloži zoper vsako odločbo izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Na podlagi drugega odstavka 169. člena ZP-1, pa lahko to izredno pravno sredstvo vloži le državni tožilec.

V zvezi s predlogom za nadomestitev globe z raznimi deli v splošno korist, pa je tožena stranka prosilcu pojasnila, da je takšen predlog mogoče podati le v postopku določitve uklonilnega zapora, kot je opredeljen v določbi 202.b člena ZP-1, ki pa ga ni mogoče določiti, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog, kot je to določeno v drugem odstavku 19. člena ZP-1. V konkretnem primeru ni nobenega dvoma o tem, da je bil prosilcu izdan plačilni nalog, zaradi česar prosilca k plačilu tako izrečene globe ni mogoče prisiliti z določitvijo uklonilnega zapora in tudi ne pride v poštev predlaganje nadomestitve globe s tako imenovanimi koristnimi nalogami.

Poleg tega je bil proti prosilcu voden tako imenovani hitri prekrškovni postopek, ki ga ZP-1 ureja v členih od 49 do 58, in sicer na podlagi 46. člena istega zakona. Ob prejemu prosilčeve zahteve za sodno varstvo je prvostopno sodišče njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo, kar je izčrpno obrazložilo v sodbi o prekršku, iz katere obrazložitve pa tudi izhaja, da je verjelo zagovoru prosilca, da prometnega znaka res ni videl, vendar pa je prosilec sam povedal, da se je po tej cesti večkrat vozi in mu je poznano, da na tistem mestu nekje stoji prometni znak, ki omejuje hitrost na 50 km/h. Glede na navedeno je bila tožena stranka mnenja, da gre v konkretnem primeru za očitno nerazumno zadevo, oziroma da prosilec ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh, s čimer ni izpolnil objektivnega kriterija za dodelitev BPP. Ker mora biti ta podan kumulativno s subjektivnim kriterijem, tožena stranka izpolnjevanja tega pogoja ni ugotavljala.

Tožnik v vloženi tožbi oporeka odločitvi tožene stranke. Navaja, da je v postopku policist pričal neresnično, pa tudi sicer je neutemeljena odločba sodnice, češ da bi lahko na delu ceste, kjer ni ne naselja, ne veliko hiš, predvidel, da naj bi bila omejitev hitrosti 50 km/h. Iz vložene tožbe smiselno izhaja predlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71.člena ZUS-1, ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da prosilec ne izpolnjuje t. i. objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker je za ugodno rešitev vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči potrebno izpolnjevati tako subjektivni, kot objektivni kriterij, sodišče ugotavlja, da sporna ugotovitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči zadošča, torej izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni bilo potrebno ugotavljati.

Prav tako sodišče ne dvomi v strokovno in natančno obrazložitev tožene stranke, zakaj ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Gre za pogoj, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Na navedeni pravni podlagi je toženka po presoji sodišča pravilno presojala izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V zadevi namreč ni sporno, da je prosilec želel vložiti zahtevo za obnovo postopka končanega pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. ZSV-420/2008-0312. Gre za obnovo postopka, ki je določbe ZP-1 ne dopuščajo. Prav tako je tožena stranka tožniku izčrpno pojasnila tudi, da sam ne more biti upravičeni vlagatelj edinega dopustnega izrednega pravnega sredstva, zahteve za varstvo zakonitosti, saj je to lahko samo državni tožilec. Upoštevaje vsebino tožnikove prošnje za dodelitev BPP, pa sodišče ugotavlja tudi, da je bila pravilna tudi obrazložitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na nadomestitev globe z raznimi deli v splošno korist. Upoštevaje navedeno, sodišče v celoti pritrjuje odločitvi tožene stranke, da prosilec s svojo prošnjo ni izkazal verjetnosti izgleda za uspeh in jo je nerazumno sprožiti, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev brezplačne pravne pomoči. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.